Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|14. 10. 2019
Dr. Žiga Turk o Nobelovih nagradah, okoljskih problemih in Adrii Airways

Z gostom dr. Žigo Turkom smo govorili o kulturi v politiki, dobitnikih Nobelovih nagrad, ekoloških problemih in zakonu o medijih, ob koncu pa smo se dotaknili tudi razlogov za propad Adrie Airways.

Dr. Žiga Turk o Nobelovih nagradah, okoljskih problemih in Adrii Airways

Z gostom dr. Žigo Turkom smo govorili o kulturi v politiki, dobitnikih Nobelovih nagrad, ekoloških problemih in zakonu o medijih, ob koncu pa smo se dotaknili tudi razlogov za propad Adrie Airways.

družbakomentarkulturapolitika

Spoznanje več, predsodek manj

Dr. Žiga Turk o Nobelovih nagradah, okoljskih problemih in Adrii Airways
Z gostom dr. Žigo Turkom smo govorili o kulturi v politiki, dobitnikih Nobelovih nagrad, ekoloških problemih in zakonu o medijih, ob koncu pa smo se dotaknili tudi razlogov za propad Adrie Airways.
VEČ ...|14. 10. 2019
Dr. Žiga Turk o Nobelovih nagradah, okoljskih problemih in Adrii Airways
Z gostom dr. Žigo Turkom smo govorili o kulturi v politiki, dobitnikih Nobelovih nagrad, ekoloških problemih in zakonu o medijih, ob koncu pa smo se dotaknili tudi razlogov za propad Adrie Airways.

Tanja Dominko

družbakomentarkulturapolitika

Pogovor o

VEČ ...|9. 10. 2019
Začetni koraki v duhovniški oziroma redovniški poklic

Razlog za to temo je na novo uveden pripravljalni (propedevtični) letnik v sklopu bogoslovja, ki je pred dnevi zaživel v Šmarju pri Jelšah. O spremljanju mladih, ki čutijo, da jih Gospod kliče, so spregovorili: redovnica s. Hermina Nemšak, ravnatelj bogoslovnega semenišča Peter Kokotec in frančiškan p. Janez Papa.

Začetni koraki v duhovniški oziroma redovniški poklic

Razlog za to temo je na novo uveden pripravljalni (propedevtični) letnik v sklopu bogoslovja, ki je pred dnevi zaživel v Šmarju pri Jelšah. O spremljanju mladih, ki čutijo, da jih Gospod kliče, so spregovorili: redovnica s. Hermina Nemšak, ravnatelj bogoslovnega semenišča Peter Kokotec in frančiškan p. Janez Papa.

duhovni poklicizobraževanjebogoslovje

Pogovor o

Začetni koraki v duhovniški oziroma redovniški poklic
Razlog za to temo je na novo uveden pripravljalni (propedevtični) letnik v sklopu bogoslovja, ki je pred dnevi zaživel v Šmarju pri Jelšah. O spremljanju mladih, ki čutijo, da jih Gospod kliče, so spregovorili: redovnica s. Hermina Nemšak, ravnatelj bogoslovnega semenišča Peter Kokotec in frančiškan p. Janez Papa.
VEČ ...|9. 10. 2019
Začetni koraki v duhovniški oziroma redovniški poklic
Razlog za to temo je na novo uveden pripravljalni (propedevtični) letnik v sklopu bogoslovja, ki je pred dnevi zaživel v Šmarju pri Jelšah. O spremljanju mladih, ki čutijo, da jih Gospod kliče, so spregovorili: redovnica s. Hermina Nemšak, ravnatelj bogoslovnega semenišča Peter Kokotec in frančiškan p. Janez Papa.

Tone Gorjup

duhovni poklicizobraževanjebogoslovje

Informativni prispevki

VEČ ...|8. 10. 2019
Trumpova odstavitev je znanstvena fantastika

Na predsednika ZDA Donalda Trumpa so se zgrnile obtožbe o domnevni zlorabi pooblastil. Preiskuje jih kongres, a naj ne bi šlo za nič dramatičnega. Tako ocenjuje politični analitik Igor Kovač. Meni tudi, da bo Trump iz tako imenovanega ukrajinskega škandala izšel kot zmagovalec.

Trumpova odstavitev je znanstvena fantastika

Na predsednika ZDA Donalda Trumpa so se zgrnile obtožbe o domnevni zlorabi pooblastil. Preiskuje jih kongres, a naj ne bi šlo za nič dramatičnega. Tako ocenjuje politični analitik Igor Kovač. Meni tudi, da bo Trump iz tako imenovanega ukrajinskega škandala izšel kot zmagovalec.

infopolitikapogovor

Informativni prispevki

Trumpova odstavitev je znanstvena fantastika
Na predsednika ZDA Donalda Trumpa so se zgrnile obtožbe o domnevni zlorabi pooblastil. Preiskuje jih kongres, a naj ne bi šlo za nič dramatičnega. Tako ocenjuje politični analitik Igor Kovač. Meni tudi, da bo Trump iz tako imenovanega ukrajinskega škandala izšel kot zmagovalec.
VEČ ...|8. 10. 2019
Trumpova odstavitev je znanstvena fantastika
Na predsednika ZDA Donalda Trumpa so se zgrnile obtožbe o domnevni zlorabi pooblastil. Preiskuje jih kongres, a naj ne bi šlo za nič dramatičnega. Tako ocenjuje politični analitik Igor Kovač. Meni tudi, da bo Trump iz tako imenovanega ukrajinskega škandala izšel kot zmagovalec.

Helena Križnik

infopolitikapogovor

Kulturni utrinki

VEČ ...|7. 10. 2019
Festival Zlata Paličica - Zvitorepčevo paragledališče - Film Solinarke - Umetniki za Karitas v Kopu

S podelitvijo nagrad se je zaključil tekmovalni del 18. festivala Zlata paličica 2019.Zvitorepčevo lutkovno paragledališče, ki zaposluje invalide, ima za seboj že prvo premiero Kozlovska sodba.Evropsko združenje COPEAM je podelilo nagrade za zgodbe iz arhivov. Nagrajena tudi Zgodba o solinarkah Helena Pirc.Jutri bo v Pretorski palači v Kopru ob 17.30 odprtje razstave likovnih del, 25. mednarodne kolonije Umetniki za karitas.

Festival Zlata Paličica - Zvitorepčevo paragledališče - Film Solinarke - Umetniki za Karitas v Kopu

S podelitvijo nagrad se je zaključil tekmovalni del 18. festivala Zlata paličica 2019.Zvitorepčevo lutkovno paragledališče, ki zaposluje invalide, ima za seboj že prvo premiero Kozlovska sodba.Evropsko združenje COPEAM je podelilo nagrade za zgodbe iz arhivov. Nagrajena tudi Zgodba o solinarkah Helena Pirc.Jutri bo v Pretorski palači v Kopru ob 17.30 odprtje razstave likovnih del, 25. mednarodne kolonije Umetniki za karitas.

kultura

Kulturni utrinki

Festival Zlata Paličica - Zvitorepčevo paragledališče - Film Solinarke - Umetniki za Karitas v Kopu
S podelitvijo nagrad se je zaključil tekmovalni del 18. festivala Zlata paličica 2019.Zvitorepčevo lutkovno paragledališče, ki zaposluje invalide, ima za seboj že prvo premiero Kozlovska sodba.Evropsko združenje COPEAM je podelilo nagrade za zgodbe iz arhivov. Nagrajena tudi Zgodba o solinarkah Helena Pirc.Jutri bo v Pretorski palači v Kopru ob 17.30 odprtje razstave likovnih del, 25. mednarodne kolonije Umetniki za karitas.
VEČ ...|7. 10. 2019
Festival Zlata Paličica - Zvitorepčevo paragledališče - Film Solinarke - Umetniki za Karitas v Kopu
S podelitvijo nagrad se je zaključil tekmovalni del 18. festivala Zlata paličica 2019.Zvitorepčevo lutkovno paragledališče, ki zaposluje invalide, ima za seboj že prvo premiero Kozlovska sodba.Evropsko združenje COPEAM je podelilo nagrade za zgodbe iz arhivov. Nagrajena tudi Zgodba o solinarkah Helena Pirc.Jutri bo v Pretorski palači v Kopru ob 17.30 odprtje razstave likovnih del, 25. mednarodne kolonije Umetniki za karitas.

Jože Bartolj

kultura

Informativni prispevki

VEČ ...|4. 10. 2019
O primeru klopčič z njegovim odvetnikom Luigijem Varanellijem

Odvetnik Franca Klopčiča, Luigi Varanelli, je za Radio Ognjišče spregovoril o Klopčičevem sodnem primeru. Obtožen je, da je spolno zlorabil 8-letno deklico, ta pa je dogodek opisala, kot da se je zgodil v njenih sanjah. Spregovoril je o medijskem sojenju in katere pravice so Klopčiču kršene.

O primeru klopčič z njegovim odvetnikom Luigijem Varanellijem

Odvetnik Franca Klopčiča, Luigi Varanelli, je za Radio Ognjišče spregovoril o Klopčičevem sodnem primeru. Obtožen je, da je spolno zlorabil 8-letno deklico, ta pa je dogodek opisala, kot da se je zgodil v njenih sanjah. Spregovoril je o medijskem sojenju in katere pravice so Klopčiču kršene.

družbapogovorKlopčič

Informativni prispevki

O primeru klopčič z njegovim odvetnikom Luigijem Varanellijem
Odvetnik Franca Klopčiča, Luigi Varanelli, je za Radio Ognjišče spregovoril o Klopčičevem sodnem primeru. Obtožen je, da je spolno zlorabil 8-letno deklico, ta pa je dogodek opisala, kot da se je zgodil v njenih sanjah. Spregovoril je o medijskem sojenju in katere pravice so Klopčiču kršene.
VEČ ...|4. 10. 2019
O primeru klopčič z njegovim odvetnikom Luigijem Varanellijem
Odvetnik Franca Klopčiča, Luigi Varanelli, je za Radio Ognjišče spregovoril o Klopčičevem sodnem primeru. Obtožen je, da je spolno zlorabil 8-letno deklico, ta pa je dogodek opisala, kot da se je zgodil v njenih sanjah. Spregovoril je o medijskem sojenju in katere pravice so Klopčiču kršene.

Marta Jerebič

družbapogovorKlopčič

Naš pogled

VEČ ...|24. 9. 2019
Kaj če udari kriza?

Avtor je v komentarju razpravljal o prvem letu mandata vlade Marjana Šarca. V zapisu je razmišljal o razlogih za odsotnost reform in ugotavljal, da je stanje posledica široko oblikovane vlade, katere podpora je odvisna od zunanje partnerice Levice.

Kaj če udari kriza?

Avtor je v komentarju razpravljal o prvem letu mandata vlade Marjana Šarca. V zapisu je razmišljal o razlogih za odsotnost reform in ugotavljal, da je stanje posledica široko oblikovane vlade, katere podpora je odvisna od zunanje partnerice Levice.

komentarpolitikadružbainfo

Naš pogled

Kaj če udari kriza?
Avtor je v komentarju razpravljal o prvem letu mandata vlade Marjana Šarca. V zapisu je razmišljal o razlogih za odsotnost reform in ugotavljal, da je stanje posledica široko oblikovane vlade, katere podpora je odvisna od zunanje partnerice Levice.
VEČ ...|24. 9. 2019
Kaj če udari kriza?
Avtor je v komentarju razpravljal o prvem letu mandata vlade Marjana Šarca. V zapisu je razmišljal o razlogih za odsotnost reform in ugotavljal, da je stanje posledica široko oblikovane vlade, katere podpora je odvisna od zunanje partnerice Levice.

Andrej Šinko

komentarpolitikadružbainfo

Pogovor o

VEČ ...|18. 9. 2019
Živeti in preživeti z zvermi?

Ob pogledu na medijske objave zadnjih tednov se zdi, da obstaja več resnic o velikih zvereh in njihovem širjenju v slovenskem pa tudi širšem evropskem prostoru. In da se dnevno rojevajo nove. Tako smo včeraj zgodaj zjutraj dobili svarilo strokovnjakov biotehniške fakultete, da nepremišljeni ukrepi lahko povzročijo več škode kot koristi. Zdi se, da je bilo bolj kot javnosti namenjeno tik pred zdajci sklicani Skupini za optimizacijo upravljanja z divjimi zvermi, ki je včeraj imela prvi sestanek. Dejstva pa so preprosta in resnica je le ena: Zveri so se prenamnožile in po zakonitostih svojega bivanja iščejo hrano in prostor pod soncem. Uradni podatki o približno 80 do 100 volkovih in 800 do 1000 medvedih z začetka letošnjega leta nujno potrebujejo uradni popravek z letošnjim prirastkom populacije, tako dobljene številke pa pametno ukrepanje, sicer nas prihodnjo pomlad čaka zlom živinoreje. A pri vsem tem bi bilo zdravilno, da kdaj pa kdaj pustimo ob strani stroko, in utišamo politiko, ter prisluhnemo ljudem, ki morajo s temi zvermi iz dneva v dan živeti in preživeti. V naš studio smo zato povabili predstavnike vseh štirih civilnih iniciativ.

Živeti in preživeti z zvermi?

Ob pogledu na medijske objave zadnjih tednov se zdi, da obstaja več resnic o velikih zvereh in njihovem širjenju v slovenskem pa tudi širšem evropskem prostoru. In da se dnevno rojevajo nove. Tako smo včeraj zgodaj zjutraj dobili svarilo strokovnjakov biotehniške fakultete, da nepremišljeni ukrepi lahko povzročijo več škode kot koristi. Zdi se, da je bilo bolj kot javnosti namenjeno tik pred zdajci sklicani Skupini za optimizacijo upravljanja z divjimi zvermi, ki je včeraj imela prvi sestanek. Dejstva pa so preprosta in resnica je le ena: Zveri so se prenamnožile in po zakonitostih svojega bivanja iščejo hrano in prostor pod soncem. Uradni podatki o približno 80 do 100 volkovih in 800 do 1000 medvedih z začetka letošnjega leta nujno potrebujejo uradni popravek z letošnjim prirastkom populacije, tako dobljene številke pa pametno ukrepanje, sicer nas prihodnjo pomlad čaka zlom živinoreje. A pri vsem tem bi bilo zdravilno, da kdaj pa kdaj pustimo ob strani stroko, in utišamo politiko, ter prisluhnemo ljudem, ki morajo s temi zvermi iz dneva v dan živeti in preživeti. V naš studio smo zato povabili predstavnike vseh štirih civilnih iniciativ.

kmetijstvopolitikanarava

Pogovor o

Živeti in preživeti z zvermi?
Ob pogledu na medijske objave zadnjih tednov se zdi, da obstaja več resnic o velikih zvereh in njihovem širjenju v slovenskem pa tudi širšem evropskem prostoru. In da se dnevno rojevajo nove. Tako smo včeraj zgodaj zjutraj dobili svarilo strokovnjakov biotehniške fakultete, da nepremišljeni ukrepi lahko povzročijo več škode kot koristi. Zdi se, da je bilo bolj kot javnosti namenjeno tik pred zdajci sklicani Skupini za optimizacijo upravljanja z divjimi zvermi, ki je včeraj imela prvi sestanek. Dejstva pa so preprosta in resnica je le ena: Zveri so se prenamnožile in po zakonitostih svojega bivanja iščejo hrano in prostor pod soncem. Uradni podatki o približno 80 do 100 volkovih in 800 do 1000 medvedih z začetka letošnjega leta nujno potrebujejo uradni popravek z letošnjim prirastkom populacije, tako dobljene številke pa pametno ukrepanje, sicer nas prihodnjo pomlad čaka zlom živinoreje. A pri vsem tem bi bilo zdravilno, da kdaj pa kdaj pustimo ob strani stroko, in utišamo politiko, ter prisluhnemo ljudem, ki morajo s temi zvermi iz dneva v dan živeti in preživeti. V naš studio smo zato povabili predstavnike vseh štirih civilnih iniciativ.
VEČ ...|18. 9. 2019
Živeti in preživeti z zvermi?
Ob pogledu na medijske objave zadnjih tednov se zdi, da obstaja več resnic o velikih zvereh in njihovem širjenju v slovenskem pa tudi širšem evropskem prostoru. In da se dnevno rojevajo nove. Tako smo včeraj zgodaj zjutraj dobili svarilo strokovnjakov biotehniške fakultete, da nepremišljeni ukrepi lahko povzročijo več škode kot koristi. Zdi se, da je bilo bolj kot javnosti namenjeno tik pred zdajci sklicani Skupini za optimizacijo upravljanja z divjimi zvermi, ki je včeraj imela prvi sestanek. Dejstva pa so preprosta in resnica je le ena: Zveri so se prenamnožile in po zakonitostih svojega bivanja iščejo hrano in prostor pod soncem. Uradni podatki o približno 80 do 100 volkovih in 800 do 1000 medvedih z začetka letošnjega leta nujno potrebujejo uradni popravek z letošnjim prirastkom populacije, tako dobljene številke pa pametno ukrepanje, sicer nas prihodnjo pomlad čaka zlom živinoreje. A pri vsem tem bi bilo zdravilno, da kdaj pa kdaj pustimo ob strani stroko, in utišamo politiko, ter prisluhnemo ljudem, ki morajo s temi zvermi iz dneva v dan živeti in preživeti. V naš studio smo zato povabili predstavnike vseh štirih civilnih iniciativ.

Petra Stopar

kmetijstvopolitikanarava

Informativni prispevki

VEČ ...|13. 9. 2019
Globokar: Pritisk, da bi evtanazirali bolnike z demenco, bo čedalje večji.

Nizozemsko sodišče je v sredo oprostilo zdravnico, ki je evtanazirala žensko s hujšo obliko demence. Kakšne posledice bo to imelo za podobne primere zlorabe evtanazije, smo se pogovarjali z moralnim teologom Romanom Globokarjem.

Globokar: Pritisk, da bi evtanazirali bolnike z demenco, bo čedalje večji.

Nizozemsko sodišče je v sredo oprostilo zdravnico, ki je evtanazirala žensko s hujšo obliko demence. Kakšne posledice bo to imelo za podobne primere zlorabe evtanazije, smo se pogovarjali z moralnim teologom Romanom Globokarjem.

odnosievtanazija

Informativni prispevki

Globokar: Pritisk, da bi evtanazirali bolnike z demenco, bo čedalje večji.
Nizozemsko sodišče je v sredo oprostilo zdravnico, ki je evtanazirala žensko s hujšo obliko demence. Kakšne posledice bo to imelo za podobne primere zlorabe evtanazije, smo se pogovarjali z moralnim teologom Romanom Globokarjem.
VEČ ...|13. 9. 2019
Globokar: Pritisk, da bi evtanazirali bolnike z demenco, bo čedalje večji.
Nizozemsko sodišče je v sredo oprostilo zdravnico, ki je evtanazirala žensko s hujšo obliko demence. Kakšne posledice bo to imelo za podobne primere zlorabe evtanazije, smo se pogovarjali z moralnim teologom Romanom Globokarjem.

Marta Jerebič

odnosievtanazija

Via positiva

VEČ ...|5. 9. 2019
SoulGreg: Bolečina ob smrti otroka v delovanje za druge

Življenjska tragedija lahko človeka popolnoma zlomi ali pa spodbudi k polnosti bivanja. Gregor Bezenšek, ki ga poznamo pod umetniškim imenom SoulGreg Artist, je oče Viljema Julijana, malega dečka, ki je pri dveh letih in pol izgubil boj z boleznijo. V oddaji Via positiva skupaj z dr. Nejcem Jelenom pripoveduje o težkih trenutkih, o biserih in spoznanjih ob njih ter o skladu Viljem Julijan, ki je namenjen v podporo otrokom z redkimi boleznimi.

SoulGreg: Bolečina ob smrti otroka v delovanje za druge

Življenjska tragedija lahko človeka popolnoma zlomi ali pa spodbudi k polnosti bivanja. Gregor Bezenšek, ki ga poznamo pod umetniškim imenom SoulGreg Artist, je oče Viljema Julijana, malega dečka, ki je pri dveh letih in pol izgubil boj z boleznijo. V oddaji Via positiva skupaj z dr. Nejcem Jelenom pripoveduje o težkih trenutkih, o biserih in spoznanjih ob njih ter o skladu Viljem Julijan, ki je namenjen v podporo otrokom z redkimi boleznimi.

pogovorodnosiglasbasmrtživljenje

Via positiva

SoulGreg: Bolečina ob smrti otroka v delovanje za druge
Življenjska tragedija lahko človeka popolnoma zlomi ali pa spodbudi k polnosti bivanja. Gregor Bezenšek, ki ga poznamo pod umetniškim imenom SoulGreg Artist, je oče Viljema Julijana, malega dečka, ki je pri dveh letih in pol izgubil boj z boleznijo. V oddaji Via positiva skupaj z dr. Nejcem Jelenom pripoveduje o težkih trenutkih, o biserih in spoznanjih ob njih ter o skladu Viljem Julijan, ki je namenjen v podporo otrokom z redkimi boleznimi.
VEČ ...|5. 9. 2019
SoulGreg: Bolečina ob smrti otroka v delovanje za druge
Življenjska tragedija lahko človeka popolnoma zlomi ali pa spodbudi k polnosti bivanja. Gregor Bezenšek, ki ga poznamo pod umetniškim imenom SoulGreg Artist, je oče Viljema Julijana, malega dečka, ki je pri dveh letih in pol izgubil boj z boleznijo. V oddaji Via positiva skupaj z dr. Nejcem Jelenom pripoveduje o težkih trenutkih, o biserih in spoznanjih ob njih ter o skladu Viljem Julijan, ki je namenjen v podporo otrokom z redkimi boleznimi.

Marjan Bunič

pogovorodnosiglasbasmrtživljenje

Komentar Časnik.si

VEČ ...|4. 9. 2019
Dr. Stane Granda - Sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate

Nedavno je v enem osrednjih časopisov dober poznavalec slovenskih finančnih razmer zapisal trditev, da imamo Slovenci zaradi slabih gospodarjev na čelu države približno tretjino nižji BDP. Ni minilo nekaj dni, ko je ministrica Alenka Bratušek javno trdila, da imamo probleme v zdravstvu, šolstvu in pri pokojninah zaradi preplačanih javnih del v preteklosti. Glede na dejstvo, da se na proračun dobro spozna, njene izjave ni mogoče podcenjevati.Pred nekaj dnevi so se pojavili tudi neki glasovi v imenu upokojencev, ki pa so bili šibki in plehki, kot so bili nedavno o zvišanju pokojnin. Vse, predvsem pa najnižje, bi morali takoj zvišati najmanj za četrtino! Pričakovali bi reakcije pisunov, ki jim uredništva prepuščajo prostor za »pisma bralcev«, pa nič. Bog obvaruj! Če bi se pojavila neka zgodovinska resnica, ki bi oblatila podobo revolucije, ki je uradno ni bilo, ker je bil zgolj in samo boj proti okupatorju, bi nekatere revije pripravile celo posebne številke. Še vedno velja, da so v Sloveniji dobre teme samo ideološke, realno življenje nima vrednosti.V zraku krožijo zahteve po zvišanju plač državnim funkcionarjem. Če gre za predsednika države, vlade in nekatere ministre, bi se s tem strinjal. Nikakor pa ne v primeru, ko hočejo ta resnična neravnovesja izrabiti državni škrici. Seveda tudi njim privoščim višje plače, vendar v sorazmerju z drugimi državnimi uslužbenci. Dokler bo glavni dokaz za »strokovnost« predvsem strankarska pripadnost, je še to najmanj vprašljivo, če ne nemoralno.V Sloveniji so glede na ceno energije, hrane in številnih storitvenih dejavnosti, ki jih uravnava država, dejansko problem plače. Prav gospodarska vloga države kaže, da je njeno vodstvo glavni krivec za neprimerne plače in družbena neravnovesja. Položaj v domovih za ostarele, je kljub njegovemu ignoriranju, na robu eksplozije. Če s cenami teh državnih »uslug« primerjamo plače šefov državnih podjetij, se nam razkrije tragedija socialne Slovenije.Nedavno smo lahko prebrali, da imajo vodilni v napol državni energetiki neto letne plače okoli pol milijona eurov. Mogoče je tam blizu tudi direktor Krke, toda oni proizvajajo, se borijo na mednarodnem trgu, predvsem pa izjemno skrbijo za svoje delavce. Vodilni elektro podjetij pa zgolj in samo izrabljajo monopolni trg, dejstvo, da brez energije ne moremo živeti. Naš bencin je dražji kot v Avstriji, plače pa nekajkrat nižje. Enake testenine so v Italiji pol eura, pri nas več kot evro … Sedaj hočejo podražiti obvezno dodatno zavarovanje. Vsota presega vsoto letnega zvišanja pokojnine. Kje pa so ostale podražitve.Ne samo to. Zvišanje je za vse enako, za one, ki imajo 500 ali 2000 eurov pokojnine. Če to ni protiustavno v smislu načela, da je Slovenija socialna država, naj me »vrag tik tak vzame«. Podobnih primerov je veliko in kar je najhuje, še več jih bo. Vse bolj se kaže, da sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate.Danes sem bil v neki veleblagovnici, ki slovi po najnižjih cenah. Tudi šolskih pripomočkov. Jok otrok in vreščanje obupanih mater, da nakupa ne zmorejo, ker ne bodo imeli za preživetje, je bil pretresljiv. Pobegnil sem, ne da bi opravil namen obiska. Država krade predvsem revnim, ker jih je največ in ker kupujejo samo tisto, kar morajo. Zaposleni lahko reagirajo s štrajki, nekaj jim pomagajo sindikati. Kaj pa upokojenci, ki imajo za svoje voditelje večinoma prodane duše neuspešnih politikov?!Da bi onemogočili izražanje nezadovoljstva in družbeno kritiko, do skrajne obsedenosti preganjajo sovražni govor in nanj navezujoče si pojave. Proti sociali naperjenih dejanj, kot so zahteve po podražitvi velikih gradenj kot so drugi tir, karavanški predor, tretja os in podobno, za njimi stojijo vodilni člani Kučanovega Foruma 21, ne smemo kritizirati. Zlorabljanje človekovega dostojanstva in eksistenčne stiske, kot je bil primer županove farmacevtke, nevtralizira sodišče (nič ne govorite čez njega!!!!!!!!!). Vsak od nas bi lahko dodal še številne dokumentirane primere iz svojega okolja. Pohitite, dokler vam ne zavežejo usta določila o sovražnem govoru.Kot zgodovinar bi rad vprašal, bo sovražni govor tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine. Tam so glavni mojstri v Zvezi borcev z Kučanom-Efialtom na čelu? Dajejo napake ali moralni zdrsi katoliških duhovnikov pravico do blatenja in žalitev verskega prepričanja, ki ga nam zagotavlja ustava? S kakšno pravico nam podtikajo, da je naša vera zgolj in samo rezultat manipulacij klera, da nimamo svojih spoznanj?Slovenija je gnila, da zaudarja do brezzračnega prostora nad nami. Tega seveda ni kriva ona, ampak mi, ki ne znamo biti državljani, ki se kot ljudje ne cenimo. Ni problem v premikanju proti sredini, nasprotovanju nacionalistom in antiekologom. Problem je v vrednotenju človekovega življenja! Tukaj in zdaj.Dediščina nadvrednosti ideologije nad vrednostjo in spoštovanjem človeškega dostojanstva vsakega posameznika je očitno za Slovence nepremagljiva. Vse bolj razumem one, ki trdijo, da je razprava o evtanaziji zgolj in samo priprava za dokončno rešitev pred onimi, ki so revni ter nebogljeni, ki trkajo na vest človeške družbe!

Dr. Stane Granda - Sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate

Nedavno je v enem osrednjih časopisov dober poznavalec slovenskih finančnih razmer zapisal trditev, da imamo Slovenci zaradi slabih gospodarjev na čelu države približno tretjino nižji BDP. Ni minilo nekaj dni, ko je ministrica Alenka Bratušek javno trdila, da imamo probleme v zdravstvu, šolstvu in pri pokojninah zaradi preplačanih javnih del v preteklosti. Glede na dejstvo, da se na proračun dobro spozna, njene izjave ni mogoče podcenjevati.Pred nekaj dnevi so se pojavili tudi neki glasovi v imenu upokojencev, ki pa so bili šibki in plehki, kot so bili nedavno o zvišanju pokojnin. Vse, predvsem pa najnižje, bi morali takoj zvišati najmanj za četrtino! Pričakovali bi reakcije pisunov, ki jim uredništva prepuščajo prostor za »pisma bralcev«, pa nič. Bog obvaruj! Če bi se pojavila neka zgodovinska resnica, ki bi oblatila podobo revolucije, ki je uradno ni bilo, ker je bil zgolj in samo boj proti okupatorju, bi nekatere revije pripravile celo posebne številke. Še vedno velja, da so v Sloveniji dobre teme samo ideološke, realno življenje nima vrednosti.V zraku krožijo zahteve po zvišanju plač državnim funkcionarjem. Če gre za predsednika države, vlade in nekatere ministre, bi se s tem strinjal. Nikakor pa ne v primeru, ko hočejo ta resnična neravnovesja izrabiti državni škrici. Seveda tudi njim privoščim višje plače, vendar v sorazmerju z drugimi državnimi uslužbenci. Dokler bo glavni dokaz za »strokovnost« predvsem strankarska pripadnost, je še to najmanj vprašljivo, če ne nemoralno.V Sloveniji so glede na ceno energije, hrane in številnih storitvenih dejavnosti, ki jih uravnava država, dejansko problem plače. Prav gospodarska vloga države kaže, da je njeno vodstvo glavni krivec za neprimerne plače in družbena neravnovesja. Položaj v domovih za ostarele, je kljub njegovemu ignoriranju, na robu eksplozije. Če s cenami teh državnih »uslug« primerjamo plače šefov državnih podjetij, se nam razkrije tragedija socialne Slovenije.Nedavno smo lahko prebrali, da imajo vodilni v napol državni energetiki neto letne plače okoli pol milijona eurov. Mogoče je tam blizu tudi direktor Krke, toda oni proizvajajo, se borijo na mednarodnem trgu, predvsem pa izjemno skrbijo za svoje delavce. Vodilni elektro podjetij pa zgolj in samo izrabljajo monopolni trg, dejstvo, da brez energije ne moremo živeti. Naš bencin je dražji kot v Avstriji, plače pa nekajkrat nižje. Enake testenine so v Italiji pol eura, pri nas več kot evro … Sedaj hočejo podražiti obvezno dodatno zavarovanje. Vsota presega vsoto letnega zvišanja pokojnine. Kje pa so ostale podražitve.Ne samo to. Zvišanje je za vse enako, za one, ki imajo 500 ali 2000 eurov pokojnine. Če to ni protiustavno v smislu načela, da je Slovenija socialna država, naj me »vrag tik tak vzame«. Podobnih primerov je veliko in kar je najhuje, še več jih bo. Vse bolj se kaže, da sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate.Danes sem bil v neki veleblagovnici, ki slovi po najnižjih cenah. Tudi šolskih pripomočkov. Jok otrok in vreščanje obupanih mater, da nakupa ne zmorejo, ker ne bodo imeli za preživetje, je bil pretresljiv. Pobegnil sem, ne da bi opravil namen obiska. Država krade predvsem revnim, ker jih je največ in ker kupujejo samo tisto, kar morajo. Zaposleni lahko reagirajo s štrajki, nekaj jim pomagajo sindikati. Kaj pa upokojenci, ki imajo za svoje voditelje večinoma prodane duše neuspešnih politikov?!Da bi onemogočili izražanje nezadovoljstva in družbeno kritiko, do skrajne obsedenosti preganjajo sovražni govor in nanj navezujoče si pojave. Proti sociali naperjenih dejanj, kot so zahteve po podražitvi velikih gradenj kot so drugi tir, karavanški predor, tretja os in podobno, za njimi stojijo vodilni člani Kučanovega Foruma 21, ne smemo kritizirati. Zlorabljanje človekovega dostojanstva in eksistenčne stiske, kot je bil primer županove farmacevtke, nevtralizira sodišče (nič ne govorite čez njega!!!!!!!!!). Vsak od nas bi lahko dodal še številne dokumentirane primere iz svojega okolja. Pohitite, dokler vam ne zavežejo usta določila o sovražnem govoru.Kot zgodovinar bi rad vprašal, bo sovražni govor tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine. Tam so glavni mojstri v Zvezi borcev z Kučanom-Efialtom na čelu? Dajejo napake ali moralni zdrsi katoliških duhovnikov pravico do blatenja in žalitev verskega prepričanja, ki ga nam zagotavlja ustava? S kakšno pravico nam podtikajo, da je naša vera zgolj in samo rezultat manipulacij klera, da nimamo svojih spoznanj?Slovenija je gnila, da zaudarja do brezzračnega prostora nad nami. Tega seveda ni kriva ona, ampak mi, ki ne znamo biti državljani, ki se kot ljudje ne cenimo. Ni problem v premikanju proti sredini, nasprotovanju nacionalistom in antiekologom. Problem je v vrednotenju človekovega življenja! Tukaj in zdaj.Dediščina nadvrednosti ideologije nad vrednostjo in spoštovanjem človeškega dostojanstva vsakega posameznika je očitno za Slovence nepremagljiva. Vse bolj razumem one, ki trdijo, da je razprava o evtanaziji zgolj in samo priprava za dokončno rešitev pred onimi, ki so revni ter nebogljeni, ki trkajo na vest človeške družbe!

infokomentarčasnikpolitika

Komentar Časnik.si

Dr. Stane Granda - Sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate
Nedavno je v enem osrednjih časopisov dober poznavalec slovenskih finančnih razmer zapisal trditev, da imamo Slovenci zaradi slabih gospodarjev na čelu države približno tretjino nižji BDP. Ni minilo nekaj dni, ko je ministrica Alenka Bratušek javno trdila, da imamo probleme v zdravstvu, šolstvu in pri pokojninah zaradi preplačanih javnih del v preteklosti. Glede na dejstvo, da se na proračun dobro spozna, njene izjave ni mogoče podcenjevati.Pred nekaj dnevi so se pojavili tudi neki glasovi v imenu upokojencev, ki pa so bili šibki in plehki, kot so bili nedavno o zvišanju pokojnin. Vse, predvsem pa najnižje, bi morali takoj zvišati najmanj za četrtino! Pričakovali bi reakcije pisunov, ki jim uredništva prepuščajo prostor za »pisma bralcev«, pa nič. Bog obvaruj! Če bi se pojavila neka zgodovinska resnica, ki bi oblatila podobo revolucije, ki je uradno ni bilo, ker je bil zgolj in samo boj proti okupatorju, bi nekatere revije pripravile celo posebne številke. Še vedno velja, da so v Sloveniji dobre teme samo ideološke, realno življenje nima vrednosti.V zraku krožijo zahteve po zvišanju plač državnim funkcionarjem. Če gre za predsednika države, vlade in nekatere ministre, bi se s tem strinjal. Nikakor pa ne v primeru, ko hočejo ta resnična neravnovesja izrabiti državni škrici. Seveda tudi njim privoščim višje plače, vendar v sorazmerju z drugimi državnimi uslužbenci. Dokler bo glavni dokaz za »strokovnost« predvsem strankarska pripadnost, je še to najmanj vprašljivo, če ne nemoralno.V Sloveniji so glede na ceno energije, hrane in številnih storitvenih dejavnosti, ki jih uravnava država, dejansko problem plače. Prav gospodarska vloga države kaže, da je njeno vodstvo glavni krivec za neprimerne plače in družbena neravnovesja. Položaj v domovih za ostarele, je kljub njegovemu ignoriranju, na robu eksplozije. Če s cenami teh državnih »uslug« primerjamo plače šefov državnih podjetij, se nam razkrije tragedija socialne Slovenije.Nedavno smo lahko prebrali, da imajo vodilni v napol državni energetiki neto letne plače okoli pol milijona eurov. Mogoče je tam blizu tudi direktor Krke, toda oni proizvajajo, se borijo na mednarodnem trgu, predvsem pa izjemno skrbijo za svoje delavce. Vodilni elektro podjetij pa zgolj in samo izrabljajo monopolni trg, dejstvo, da brez energije ne moremo živeti. Naš bencin je dražji kot v Avstriji, plače pa nekajkrat nižje. Enake testenine so v Italiji pol eura, pri nas več kot evro … Sedaj hočejo podražiti obvezno dodatno zavarovanje. Vsota presega vsoto letnega zvišanja pokojnine. Kje pa so ostale podražitve.Ne samo to. Zvišanje je za vse enako, za one, ki imajo 500 ali 2000 eurov pokojnine. Če to ni protiustavno v smislu načela, da je Slovenija socialna država, naj me »vrag tik tak vzame«. Podobnih primerov je veliko in kar je najhuje, še več jih bo. Vse bolj se kaže, da sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate.Danes sem bil v neki veleblagovnici, ki slovi po najnižjih cenah. Tudi šolskih pripomočkov. Jok otrok in vreščanje obupanih mater, da nakupa ne zmorejo, ker ne bodo imeli za preživetje, je bil pretresljiv. Pobegnil sem, ne da bi opravil namen obiska. Država krade predvsem revnim, ker jih je največ in ker kupujejo samo tisto, kar morajo. Zaposleni lahko reagirajo s štrajki, nekaj jim pomagajo sindikati. Kaj pa upokojenci, ki imajo za svoje voditelje večinoma prodane duše neuspešnih politikov?!Da bi onemogočili izražanje nezadovoljstva in družbeno kritiko, do skrajne obsedenosti preganjajo sovražni govor in nanj navezujoče si pojave. Proti sociali naperjenih dejanj, kot so zahteve po podražitvi velikih gradenj kot so drugi tir, karavanški predor, tretja os in podobno, za njimi stojijo vodilni člani Kučanovega Foruma 21, ne smemo kritizirati. Zlorabljanje človekovega dostojanstva in eksistenčne stiske, kot je bil primer županove farmacevtke, nevtralizira sodišče (nič ne govorite čez njega!!!!!!!!!). Vsak od nas bi lahko dodal še številne dokumentirane primere iz svojega okolja. Pohitite, dokler vam ne zavežejo usta določila o sovražnem govoru.Kot zgodovinar bi rad vprašal, bo sovražni govor tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine. Tam so glavni mojstri v Zvezi borcev z Kučanom-Efialtom na čelu? Dajejo napake ali moralni zdrsi katoliških duhovnikov pravico do blatenja in žalitev verskega prepričanja, ki ga nam zagotavlja ustava? S kakšno pravico nam podtikajo, da je naša vera zgolj in samo rezultat manipulacij klera, da nimamo svojih spoznanj?Slovenija je gnila, da zaudarja do brezzračnega prostora nad nami. Tega seveda ni kriva ona, ampak mi, ki ne znamo biti državljani, ki se kot ljudje ne cenimo. Ni problem v premikanju proti sredini, nasprotovanju nacionalistom in antiekologom. Problem je v vrednotenju človekovega življenja! Tukaj in zdaj.Dediščina nadvrednosti ideologije nad vrednostjo in spoštovanjem človeškega dostojanstva vsakega posameznika je očitno za Slovence nepremagljiva. Vse bolj razumem one, ki trdijo, da je razprava o evtanaziji zgolj in samo priprava za dokončno rešitev pred onimi, ki so revni ter nebogljeni, ki trkajo na vest človeške družbe!
VEČ ...|4. 9. 2019
Dr. Stane Granda - Sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate
Nedavno je v enem osrednjih časopisov dober poznavalec slovenskih finančnih razmer zapisal trditev, da imamo Slovenci zaradi slabih gospodarjev na čelu države približno tretjino nižji BDP. Ni minilo nekaj dni, ko je ministrica Alenka Bratušek javno trdila, da imamo probleme v zdravstvu, šolstvu in pri pokojninah zaradi preplačanih javnih del v preteklosti. Glede na dejstvo, da se na proračun dobro spozna, njene izjave ni mogoče podcenjevati.Pred nekaj dnevi so se pojavili tudi neki glasovi v imenu upokojencev, ki pa so bili šibki in plehki, kot so bili nedavno o zvišanju pokojnin. Vse, predvsem pa najnižje, bi morali takoj zvišati najmanj za četrtino! Pričakovali bi reakcije pisunov, ki jim uredništva prepuščajo prostor za »pisma bralcev«, pa nič. Bog obvaruj! Če bi se pojavila neka zgodovinska resnica, ki bi oblatila podobo revolucije, ki je uradno ni bilo, ker je bil zgolj in samo boj proti okupatorju, bi nekatere revije pripravile celo posebne številke. Še vedno velja, da so v Sloveniji dobre teme samo ideološke, realno življenje nima vrednosti.V zraku krožijo zahteve po zvišanju plač državnim funkcionarjem. Če gre za predsednika države, vlade in nekatere ministre, bi se s tem strinjal. Nikakor pa ne v primeru, ko hočejo ta resnična neravnovesja izrabiti državni škrici. Seveda tudi njim privoščim višje plače, vendar v sorazmerju z drugimi državnimi uslužbenci. Dokler bo glavni dokaz za »strokovnost« predvsem strankarska pripadnost, je še to najmanj vprašljivo, če ne nemoralno.V Sloveniji so glede na ceno energije, hrane in številnih storitvenih dejavnosti, ki jih uravnava država, dejansko problem plače. Prav gospodarska vloga države kaže, da je njeno vodstvo glavni krivec za neprimerne plače in družbena neravnovesja. Položaj v domovih za ostarele, je kljub njegovemu ignoriranju, na robu eksplozije. Če s cenami teh državnih »uslug« primerjamo plače šefov državnih podjetij, se nam razkrije tragedija socialne Slovenije.Nedavno smo lahko prebrali, da imajo vodilni v napol državni energetiki neto letne plače okoli pol milijona eurov. Mogoče je tam blizu tudi direktor Krke, toda oni proizvajajo, se borijo na mednarodnem trgu, predvsem pa izjemno skrbijo za svoje delavce. Vodilni elektro podjetij pa zgolj in samo izrabljajo monopolni trg, dejstvo, da brez energije ne moremo živeti. Naš bencin je dražji kot v Avstriji, plače pa nekajkrat nižje. Enake testenine so v Italiji pol eura, pri nas več kot evro … Sedaj hočejo podražiti obvezno dodatno zavarovanje. Vsota presega vsoto letnega zvišanja pokojnine. Kje pa so ostale podražitve.Ne samo to. Zvišanje je za vse enako, za one, ki imajo 500 ali 2000 eurov pokojnine. Če to ni protiustavno v smislu načela, da je Slovenija socialna država, naj me »vrag tik tak vzame«. Podobnih primerov je veliko in kar je najhuje, še več jih bo. Vse bolj se kaže, da sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate.Danes sem bil v neki veleblagovnici, ki slovi po najnižjih cenah. Tudi šolskih pripomočkov. Jok otrok in vreščanje obupanih mater, da nakupa ne zmorejo, ker ne bodo imeli za preživetje, je bil pretresljiv. Pobegnil sem, ne da bi opravil namen obiska. Država krade predvsem revnim, ker jih je največ in ker kupujejo samo tisto, kar morajo. Zaposleni lahko reagirajo s štrajki, nekaj jim pomagajo sindikati. Kaj pa upokojenci, ki imajo za svoje voditelje večinoma prodane duše neuspešnih politikov?!Da bi onemogočili izražanje nezadovoljstva in družbeno kritiko, do skrajne obsedenosti preganjajo sovražni govor in nanj navezujoče si pojave. Proti sociali naperjenih dejanj, kot so zahteve po podražitvi velikih gradenj kot so drugi tir, karavanški predor, tretja os in podobno, za njimi stojijo vodilni člani Kučanovega Foruma 21, ne smemo kritizirati. Zlorabljanje človekovega dostojanstva in eksistenčne stiske, kot je bil primer županove farmacevtke, nevtralizira sodišče (nič ne govorite čez njega!!!!!!!!!). Vsak od nas bi lahko dodal še številne dokumentirane primere iz svojega okolja. Pohitite, dokler vam ne zavežejo usta določila o sovražnem govoru.Kot zgodovinar bi rad vprašal, bo sovražni govor tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine. Tam so glavni mojstri v Zvezi borcev z Kučanom-Efialtom na čelu? Dajejo napake ali moralni zdrsi katoliških duhovnikov pravico do blatenja in žalitev verskega prepričanja, ki ga nam zagotavlja ustava? S kakšno pravico nam podtikajo, da je naša vera zgolj in samo rezultat manipulacij klera, da nimamo svojih spoznanj?Slovenija je gnila, da zaudarja do brezzračnega prostora nad nami. Tega seveda ni kriva ona, ampak mi, ki ne znamo biti državljani, ki se kot ljudje ne cenimo. Ni problem v premikanju proti sredini, nasprotovanju nacionalistom in antiekologom. Problem je v vrednotenju človekovega življenja! Tukaj in zdaj.Dediščina nadvrednosti ideologije nad vrednostjo in spoštovanjem človeškega dostojanstva vsakega posameznika je očitno za Slovence nepremagljiva. Vse bolj razumem one, ki trdijo, da je razprava o evtanaziji zgolj in samo priprava za dokončno rešitev pred onimi, ki so revni ter nebogljeni, ki trkajo na vest človeške družbe!

dr. Stane Granda

infokomentarčasnikpolitika

Svetovalnica

VEČ ...|20. 8. 2019
Pasti na spletu

Naša gostja kriminalistka Neža Miklič je spregovorila o svojem delu in opozorila na pasti, ki na otroke in mlade prežijo na družbenih omrežjih. Komu zaupati in kako se zavarovati pred zlonamernimi neznanci? Kako ukrepati, ko zadeve začno uhajati izpod nadzora?

Pasti na spletu

Naša gostja kriminalistka Neža Miklič je spregovorila o svojem delu in opozorila na pasti, ki na otroke in mlade prežijo na družbenih omrežjih. Komu zaupati in kako se zavarovati pred zlonamernimi neznanci? Kako ukrepati, ko zadeve začno uhajati izpod nadzora?

svetovanjemladisplet

Svetovalnica

Pasti na spletu
Naša gostja kriminalistka Neža Miklič je spregovorila o svojem delu in opozorila na pasti, ki na otroke in mlade prežijo na družbenih omrežjih. Komu zaupati in kako se zavarovati pred zlonamernimi neznanci? Kako ukrepati, ko zadeve začno uhajati izpod nadzora?
VEČ ...|20. 8. 2019
Pasti na spletu
Naša gostja kriminalistka Neža Miklič je spregovorila o svojem delu in opozorila na pasti, ki na otroke in mlade prežijo na družbenih omrežjih. Komu zaupati in kako se zavarovati pred zlonamernimi neznanci? Kako ukrepati, ko zadeve začno uhajati izpod nadzora?

Marjan Bunič

svetovanjemladisplet

Iz naših krajevž

VEČ ...|17. 8. 2019
Ljubljana, Ptuj, Tolmin, Škocjan

Poročali smo o razlogih za negativno demografsko sliko Tolmina in pričakovanjih občine, zastoju prenove ptujske tržnice zaradi arheoloških raziskav, dostopnosti Ljubljane za gibalno ovirane osebe ter vzpostavitvi posebnega zeliščarskega centra v Škocjanu.

Ljubljana, Ptuj, Tolmin, Škocjan

Poročali smo o razlogih za negativno demografsko sliko Tolmina in pričakovanjih občine, zastoju prenove ptujske tržnice zaradi arheoloških raziskav, dostopnosti Ljubljane za gibalno ovirane osebe ter vzpostavitvi posebnega zeliščarskega centra v Škocjanu.

družba

Iz naših krajevž

Ljubljana, Ptuj, Tolmin, Škocjan
Poročali smo o razlogih za negativno demografsko sliko Tolmina in pričakovanjih občine, zastoju prenove ptujske tržnice zaradi arheoloških raziskav, dostopnosti Ljubljane za gibalno ovirane osebe ter vzpostavitvi posebnega zeliščarskega centra v Škocjanu.
VEČ ...|17. 8. 2019
Ljubljana, Ptuj, Tolmin, Škocjan
Poročali smo o razlogih za negativno demografsko sliko Tolmina in pričakovanjih občine, zastoju prenove ptujske tržnice zaradi arheoloških raziskav, dostopnosti Ljubljane za gibalno ovirane osebe ter vzpostavitvi posebnega zeliščarskega centra v Škocjanu.

Andrej Šinko

družba

Globine

VEČ ...|13. 8. 2019
O zlu

Vsi vemo, da v našem svetu »nekaj ne štima«, da bi naš svet lahko bil boljši, kot je. To pred nas postavlja vprašanje zla, slabega v svetu. In hkrati nas sprašuje, kako še lahko verujemo v dobrega, vsemogočnega Boga. O zlu kot fenomenu, o njegovih vrstah in o tem, kakšen odgovor nanj daje krščanstvo, smo govorili v tokratni oddaji. Naš gost je bil moralni teolog Gabriel Kavčič.

O zlu

Vsi vemo, da v našem svetu »nekaj ne štima«, da bi naš svet lahko bil boljši, kot je. To pred nas postavlja vprašanje zla, slabega v svetu. In hkrati nas sprašuje, kako še lahko verujemo v dobrega, vsemogočnega Boga. O zlu kot fenomenu, o njegovih vrstah in o tem, kakšen odgovor nanj daje krščanstvo, smo govorili v tokratni oddaji. Naš gost je bil moralni teolog Gabriel Kavčič.

duhovnostzlo

Globine

O zlu
Vsi vemo, da v našem svetu »nekaj ne štima«, da bi naš svet lahko bil boljši, kot je. To pred nas postavlja vprašanje zla, slabega v svetu. In hkrati nas sprašuje, kako še lahko verujemo v dobrega, vsemogočnega Boga. O zlu kot fenomenu, o njegovih vrstah in o tem, kakšen odgovor nanj daje krščanstvo, smo govorili v tokratni oddaji. Naš gost je bil moralni teolog Gabriel Kavčič.
VEČ ...|13. 8. 2019
O zlu
Vsi vemo, da v našem svetu »nekaj ne štima«, da bi naš svet lahko bil boljši, kot je. To pred nas postavlja vprašanje zla, slabega v svetu. In hkrati nas sprašuje, kako še lahko verujemo v dobrega, vsemogočnega Boga. O zlu kot fenomenu, o njegovih vrstah in o tem, kakšen odgovor nanj daje krščanstvo, smo govorili v tokratni oddaji. Naš gost je bil moralni teolog Gabriel Kavčič.

Blaž Lesnik

duhovnostzlo

Komentar Domovina.je

VEČ ...|12. 8. 2019
Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

infopolitikakomentardomovina

Komentar Domovina.je

Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?
V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.
VEČ ...|12. 8. 2019
Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?
V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Urban Šifrar

infopolitikakomentardomovina

Radijski roman

VEČ ...|8. 8. 2019
Karel Gržan: Jaz, Čarli Čeplin - šestnajsti del

Tokrat se ustavljamo ob humoreski Karla Gržana Ko si štor na štoru rebro zlomi. Zgodba je izšla v zbirki humoresk Jaz, Čarli Čeplin - kaplan Karli v smešnih prigodah svojega življenja.

Karel Gržan: Jaz, Čarli Čeplin - šestnajsti del

Tokrat se ustavljamo ob humoreski Karla Gržana Ko si štor na štoru rebro zlomi. Zgodba je izšla v zbirki humoresk Jaz, Čarli Čeplin - kaplan Karli v smešnih prigodah svojega življenja.

humoreskaduhovnikGržan

Radijski roman

Karel Gržan: Jaz, Čarli Čeplin - šestnajsti del
Tokrat se ustavljamo ob humoreski Karla Gržana Ko si štor na štoru rebro zlomi. Zgodba je izšla v zbirki humoresk Jaz, Čarli Čeplin - kaplan Karli v smešnih prigodah svojega življenja.
VEČ ...|8. 8. 2019
Karel Gržan: Jaz, Čarli Čeplin - šestnajsti del
Tokrat se ustavljamo ob humoreski Karla Gržana Ko si štor na štoru rebro zlomi. Zgodba je izšla v zbirki humoresk Jaz, Čarli Čeplin - kaplan Karli v smešnih prigodah svojega življenja.

Marjan Bunič

humoreskaduhovnikGržan

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|7. 8. 2019
Razlogi za gretje skladiščenega sena

Eden pomembnejših pogojev za nastanek samovžiga sena je vlaga. Shranjeno seno mora imeti manj kot 15 odstotkov vlage. Razlogi za prezgodnje skladiščenje sena, ki posledično prinesejo preseženo količino vlage, so različni: prehitro spravilo zaradi nevarnosti prihajajočega dežja, nedoslednost pri sušenju, lahko se vlaga v senu poveča tudi zaradi sekundarnih dejavnikov, na primer: zaradi poškodovane strehe objekta seno moči dež ali pa se seno vlaži iz tal, pravi mag. Tatjana Pevec s KGZ Celje.

Razlogi za gretje skladiščenega sena

Eden pomembnejših pogojev za nastanek samovžiga sena je vlaga. Shranjeno seno mora imeti manj kot 15 odstotkov vlage. Razlogi za prezgodnje skladiščenje sena, ki posledično prinesejo preseženo količino vlage, so različni: prehitro spravilo zaradi nevarnosti prihajajočega dežja, nedoslednost pri sušenju, lahko se vlaga v senu poveča tudi zaradi sekundarnih dejavnikov, na primer: zaradi poškodovane strehe objekta seno moči dež ali pa se seno vlaži iz tal, pravi mag. Tatjana Pevec s KGZ Celje.

kmetijstvosvetovanje

Minute za kmetijstvo in podeželje

Razlogi za gretje skladiščenega sena
Eden pomembnejših pogojev za nastanek samovžiga sena je vlaga. Shranjeno seno mora imeti manj kot 15 odstotkov vlage. Razlogi za prezgodnje skladiščenje sena, ki posledično prinesejo preseženo količino vlage, so različni: prehitro spravilo zaradi nevarnosti prihajajočega dežja, nedoslednost pri sušenju, lahko se vlaga v senu poveča tudi zaradi sekundarnih dejavnikov, na primer: zaradi poškodovane strehe objekta seno moči dež ali pa se seno vlaži iz tal, pravi mag. Tatjana Pevec s KGZ Celje.
VEČ ...|7. 8. 2019
Razlogi za gretje skladiščenega sena
Eden pomembnejših pogojev za nastanek samovžiga sena je vlaga. Shranjeno seno mora imeti manj kot 15 odstotkov vlage. Razlogi za prezgodnje skladiščenje sena, ki posledično prinesejo preseženo količino vlage, so različni: prehitro spravilo zaradi nevarnosti prihajajočega dežja, nedoslednost pri sušenju, lahko se vlaga v senu poveča tudi zaradi sekundarnih dejavnikov, na primer: zaradi poškodovane strehe objekta seno moči dež ali pa se seno vlaži iz tal, pravi mag. Tatjana Pevec s KGZ Celje.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanje

Za življenje

VEČ ...|3. 8. 2019
O čustvenih zlorabah

V oddaji smo govorili o čustvenih zlorabah. Otroci, ki postanejo skrbniki za čustva svojih staršev, se zaradi tega odpovedo sebi in svojim potrebam. Kako prepoznati prikrite čustvene zlorabe in kako ustvariti nove odnose. O vsem tem smo se pogovarjali v živo s kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom.

O čustvenih zlorabah

V oddaji smo govorili o čustvenih zlorabah. Otroci, ki postanejo skrbniki za čustva svojih staršev, se zaradi tega odpovedo sebi in svojim potrebam. Kako prepoznati prikrite čustvene zlorabe in kako ustvariti nove odnose. O vsem tem smo se pogovarjali v živo s kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom.

duhovnostodnosisvetovanjevzgoja

Za življenje

O čustvenih zlorabah
V oddaji smo govorili o čustvenih zlorabah. Otroci, ki postanejo skrbniki za čustva svojih staršev, se zaradi tega odpovedo sebi in svojim potrebam. Kako prepoznati prikrite čustvene zlorabe in kako ustvariti nove odnose. O vsem tem smo se pogovarjali v živo s kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom.
VEČ ...|3. 8. 2019
O čustvenih zlorabah
V oddaji smo govorili o čustvenih zlorabah. Otroci, ki postanejo skrbniki za čustva svojih staršev, se zaradi tega odpovedo sebi in svojim potrebam. Kako prepoznati prikrite čustvene zlorabe in kako ustvariti nove odnose. O vsem tem smo se pogovarjali v živo s kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom.

Blaž Lesnik

duhovnostodnosisvetovanjevzgoja

Ob radijskem ognjišču

VEČ ...|1. 8. 2019
212. oddaja

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Čas počitnic - Ivanka Kraševec; Notte di ferragosto – Gianni Morandi, No more lonely nights - Paul McCartney; Peškador – Oliver Dragojević in Faraoni; Moj lipi anđele - Oliver Dragojević; We have all teh time in the world – Louis Armstrong; Ribič, ribič me je ujel - Majda Sepe, Barcarole in der Nacht - Conny Francis, Ob la di ob la da – Marmelade, Tujci - Marjana Deržaj, Skitnica (Vagabonde) - Jasna Zlokić, WISHIN AND HOPIN - The Merseybeats, Nocoj (Sometimes) - Braco Koren; El condor pasa – Simon & Garfunkel; More sinje - Vinko Coce, Jokal bom na dežju – Lado Leskovar; Diana in Put your head on my shoulder - Paul Anka, My way -Frank Sinatra, Španske oči – Jožica Svete, Sviram mi sviraj – Tereza Kesovija; Be my baby – The Ronettes, Ko ljubzene srca vname – New Swing Quartet; Il mondo - Jimmy Fontana, Matilda, Matilda – Harry Belafonte; Proplakat če zora – Mišo Kovač; Od enih do treh - Prizma

212. oddaja

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Čas počitnic - Ivanka Kraševec; Notte di ferragosto – Gianni Morandi, No more lonely nights - Paul McCartney; Peškador – Oliver Dragojević in Faraoni; Moj lipi anđele - Oliver Dragojević; We have all teh time in the world – Louis Armstrong; Ribič, ribič me je ujel - Majda Sepe, Barcarole in der Nacht - Conny Francis, Ob la di ob la da – Marmelade, Tujci - Marjana Deržaj, Skitnica (Vagabonde) - Jasna Zlokić, WISHIN AND HOPIN - The Merseybeats, Nocoj (Sometimes) - Braco Koren; El condor pasa – Simon & Garfunkel; More sinje - Vinko Coce, Jokal bom na dežju – Lado Leskovar; Diana in Put your head on my shoulder - Paul Anka, My way -Frank Sinatra, Španske oči – Jožica Svete, Sviram mi sviraj – Tereza Kesovija; Be my baby – The Ronettes, Ko ljubzene srca vname – New Swing Quartet; Il mondo - Jimmy Fontana, Matilda, Matilda – Harry Belafonte; Proplakat če zora – Mišo Kovač; Od enih do treh - Prizma

glasbaspomin

Ob radijskem ognjišču

212. oddaja
V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Čas počitnic - Ivanka Kraševec; Notte di ferragosto – Gianni Morandi, No more lonely nights - Paul McCartney; Peškador – Oliver Dragojević in Faraoni; Moj lipi anđele - Oliver Dragojević; We have all teh time in the world – Louis Armstrong; Ribič, ribič me je ujel - Majda Sepe, Barcarole in der Nacht - Conny Francis, Ob la di ob la da – Marmelade, Tujci - Marjana Deržaj, Skitnica (Vagabonde) - Jasna Zlokić, WISHIN AND HOPIN - The Merseybeats, Nocoj (Sometimes) - Braco Koren; El condor pasa – Simon & Garfunkel; More sinje - Vinko Coce, Jokal bom na dežju – Lado Leskovar; Diana in Put your head on my shoulder - Paul Anka, My way -Frank Sinatra, Španske oči – Jožica Svete, Sviram mi sviraj – Tereza Kesovija; Be my baby – The Ronettes, Ko ljubzene srca vname – New Swing Quartet; Il mondo - Jimmy Fontana, Matilda, Matilda – Harry Belafonte; Proplakat če zora – Mišo Kovač; Od enih do treh - Prizma
VEČ ...|1. 8. 2019
212. oddaja
V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Čas počitnic - Ivanka Kraševec; Notte di ferragosto – Gianni Morandi, No more lonely nights - Paul McCartney; Peškador – Oliver Dragojević in Faraoni; Moj lipi anđele - Oliver Dragojević; We have all teh time in the world – Louis Armstrong; Ribič, ribič me je ujel - Majda Sepe, Barcarole in der Nacht - Conny Francis, Ob la di ob la da – Marmelade, Tujci - Marjana Deržaj, Skitnica (Vagabonde) - Jasna Zlokić, WISHIN AND HOPIN - The Merseybeats, Nocoj (Sometimes) - Braco Koren; El condor pasa – Simon & Garfunkel; More sinje - Vinko Coce, Jokal bom na dežju – Lado Leskovar; Diana in Put your head on my shoulder - Paul Anka, My way -Frank Sinatra, Španske oči – Jožica Svete, Sviram mi sviraj – Tereza Kesovija; Be my baby – The Ronettes, Ko ljubzene srca vname – New Swing Quartet; Il mondo - Jimmy Fontana, Matilda, Matilda – Harry Belafonte; Proplakat če zora – Mišo Kovač; Od enih do treh - Prizma

Matjaž MerljakMarko Zupan

glasbaspomin

Duhovna misel

VEČ ...|30. 7. 2019
Sem ljuljka? Pšenični klas?

Potem ko je Jezus govoril v prilikah, je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: Razloži nam priliko o ljuljki in njivi! (Mt 13, 36)

Sem ljuljka? Pšenični klas?

Potem ko je Jezus govoril v prilikah, je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: Razloži nam priliko o ljuljki in njivi! (Mt 13, 36)

duhovnost

Duhovna misel

Sem ljuljka? Pšenični klas?
Potem ko je Jezus govoril v prilikah, je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: Razloži nam priliko o ljuljki in njivi! (Mt 13, 36)
VEČ ...|30. 7. 2019
Sem ljuljka? Pšenični klas?
Potem ko je Jezus govoril v prilikah, je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: Razloži nam priliko o ljuljki in njivi! (Mt 13, 36)

Gregor Čušin

duhovnost

Svetovalnica

VEČ ...|26. 7. 2019
Varnost v prometu poleti

Inštruktor varne vožnje Mitja Jeseničnik z AMZS-ja je nanizal kup vsakdanjih, a ključnih, razlogov za varno vožnjo poleti. Kako ravnamo s klimo, kako jo nastavimo, prilagodimo zunanjim temperaturam, kako je nujno privezovanje, pa prezračevanje vozila pred začetkom vožnje, posebej, če je bilo vozilo dlje časa na soncu in nenazadnje, kako je z obutvijo.

Varnost v prometu poleti

Inštruktor varne vožnje Mitja Jeseničnik z AMZS-ja je nanizal kup vsakdanjih, a ključnih, razlogov za varno vožnjo poleti. Kako ravnamo s klimo, kako jo nastavimo, prilagodimo zunanjim temperaturam, kako je nujno privezovanje, pa prezračevanje vozila pred začetkom vožnje, posebej, če je bilo vozilo dlje časa na soncu in nenazadnje, kako je z obutvijo.

Varno na vrhdružbaizobraževanjekulturasvetovanjevzgoja

Svetovalnica

Varnost v prometu poleti
Inštruktor varne vožnje Mitja Jeseničnik z AMZS-ja je nanizal kup vsakdanjih, a ključnih, razlogov za varno vožnjo poleti. Kako ravnamo s klimo, kako jo nastavimo, prilagodimo zunanjim temperaturam, kako je nujno privezovanje, pa prezračevanje vozila pred začetkom vožnje, posebej, če je bilo vozilo dlje časa na soncu in nenazadnje, kako je z obutvijo.
VEČ ...|26. 7. 2019
Varnost v prometu poleti
Inštruktor varne vožnje Mitja Jeseničnik z AMZS-ja je nanizal kup vsakdanjih, a ključnih, razlogov za varno vožnjo poleti. Kako ravnamo s klimo, kako jo nastavimo, prilagodimo zunanjim temperaturam, kako je nujno privezovanje, pa prezračevanje vozila pred začetkom vožnje, posebej, če je bilo vozilo dlje časa na soncu in nenazadnje, kako je z obutvijo.

Nataša Ličen

Varno na vrhdružbaizobraževanjekulturasvetovanjevzgoja

Kolokvij

VEČ ...|26. 7. 2019
Veroizpoved - Verujem v vstajenje mesa in večno življenje

V zadnjem delu veroizpovedi izgovarjamo besede: ... verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Njihov pomen bo skušal razložiti br. Janez Papa.

Veroizpoved - Verujem v vstajenje mesa in večno življenje

V zadnjem delu veroizpovedi izgovarjamo besede: ... verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Njihov pomen bo skušal razložiti br. Janez Papa.

mladidružbaduhovnostpogovor

Kolokvij

Veroizpoved - Verujem v vstajenje mesa in večno življenje
V zadnjem delu veroizpovedi izgovarjamo besede: ... verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Njihov pomen bo skušal razložiti br. Janez Papa.
VEČ ...|26. 7. 2019
Veroizpoved - Verujem v vstajenje mesa in večno življenje
V zadnjem delu veroizpovedi izgovarjamo besede: ... verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Njihov pomen bo skušal razložiti br. Janez Papa.

Marjan Bunič

mladidružbaduhovnostpogovor

Iz življenja vesoljne Cerkve

VEČ ...|21. 7. 2019
Spovedna molčečnost

Ob številnih razpravah glede spolnih zlorab v Katoliški cerkvi je Vatikan potrdil, da je spovedna molčečnost nedotakljiva. Vatikanska penitenciarija je objavila desetstranski dokument, v katerem zavrača pričakovanja, da bo Katoliška cerkev v določenih primerih priredila cerkvenopravne predpise. Več o tem pa v pogovoru s p. dr. Robertom Bahčičem, ki je tudi rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, kamor k spovedi hodijo ljudje iz vse Slovenije.

Spovedna molčečnost

Ob številnih razpravah glede spolnih zlorab v Katoliški cerkvi je Vatikan potrdil, da je spovedna molčečnost nedotakljiva. Vatikanska penitenciarija je objavila desetstranski dokument, v katerem zavrača pričakovanja, da bo Katoliška cerkev v določenih primerih priredila cerkvenopravne predpise. Več o tem pa v pogovoru s p. dr. Robertom Bahčičem, ki je tudi rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, kamor k spovedi hodijo ljudje iz vse Slovenije.

infopapež

Iz življenja vesoljne Cerkve

Spovedna molčečnost
Ob številnih razpravah glede spolnih zlorab v Katoliški cerkvi je Vatikan potrdil, da je spovedna molčečnost nedotakljiva. Vatikanska penitenciarija je objavila desetstranski dokument, v katerem zavrača pričakovanja, da bo Katoliška cerkev v določenih primerih priredila cerkvenopravne predpise. Več o tem pa v pogovoru s p. dr. Robertom Bahčičem, ki je tudi rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, kamor k spovedi hodijo ljudje iz vse Slovenije.
VEČ ...|21. 7. 2019
Spovedna molčečnost
Ob številnih razpravah glede spolnih zlorab v Katoliški cerkvi je Vatikan potrdil, da je spovedna molčečnost nedotakljiva. Vatikanska penitenciarija je objavila desetstranski dokument, v katerem zavrača pričakovanja, da bo Katoliška cerkev v določenih primerih priredila cerkvenopravne predpise. Več o tem pa v pogovoru s p. dr. Robertom Bahčičem, ki je tudi rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, kamor k spovedi hodijo ljudje iz vse Slovenije.

Marjana Debevec

infopapež

Informativni prispevki

VEČ ...|18. 7. 2019
Nsi: Zločin spolne zlorabe ne sme zastarati!

Po raznih državah sveta se zaostruje kazenska zakonodaja na področju zločina spolnih zlorab. Poljska je ustanovila posebno državno komisijo, ki bo preiskovala in se borila proti spolnim zlorabam mladoletnikov, v Argentini pa se je ena od žrtev obrnila na svetega očeta, naj se zavzame za to, da ta zločin ne bi nikoli zastaral. Podoben zakonski predlog so pripravili tudi v poslanski skupini Nove Slovenije.

Nsi: Zločin spolne zlorabe ne sme zastarati!

Po raznih državah sveta se zaostruje kazenska zakonodaja na področju zločina spolnih zlorab. Poljska je ustanovila posebno državno komisijo, ki bo preiskovala in se borila proti spolnim zlorabam mladoletnikov, v Argentini pa se je ena od žrtev obrnila na svetega očeta, naj se zavzame za to, da ta zločin ne bi nikoli zastaral. Podoben zakonski predlog so pripravili tudi v poslanski skupini Nove Slovenije.

družbaizobraževanjekomentarmladiodnosipogovorpolitikazdravstvo

Informativni prispevki

Nsi: Zločin spolne zlorabe ne sme zastarati!
Po raznih državah sveta se zaostruje kazenska zakonodaja na področju zločina spolnih zlorab. Poljska je ustanovila posebno državno komisijo, ki bo preiskovala in se borila proti spolnim zlorabam mladoletnikov, v Argentini pa se je ena od žrtev obrnila na svetega očeta, naj se zavzame za to, da ta zločin ne bi nikoli zastaral. Podoben zakonski predlog so pripravili tudi v poslanski skupini Nove Slovenije.
VEČ ...|18. 7. 2019
Nsi: Zločin spolne zlorabe ne sme zastarati!
Po raznih državah sveta se zaostruje kazenska zakonodaja na področju zločina spolnih zlorab. Poljska je ustanovila posebno državno komisijo, ki bo preiskovala in se borila proti spolnim zlorabam mladoletnikov, v Argentini pa se je ena od žrtev obrnila na svetega očeta, naj se zavzame za to, da ta zločin ne bi nikoli zastaral. Podoben zakonski predlog so pripravili tudi v poslanski skupini Nove Slovenije.

Marjana Debevec

družbaizobraževanjekomentarmladiodnosipogovorpolitikazdravstvo

Informativni prispevki

VEČ ...|15. 7. 2019
Kaj bi sprožila ukinitev spovedne molčečnosti?

Po več državah se ob spolnih zlorabah v Cerkvi pojavljajo zahteve za ukinitev spovedne molčečnosti. To so z zakonom poskušali tudi v Kaliforniji, a je civilna pobuda zakon preprečila.

Kaj bi sprožila ukinitev spovedne molčečnosti?

Po več državah se ob spolnih zlorabah v Cerkvi pojavljajo zahteve za ukinitev spovedne molčečnosti. To so z zakonom poskušali tudi v Kaliforniji, a je civilna pobuda zakon preprečila.

družbaduhovnostizobraževanjekomentarmladiodnosipapežpogovorpolitikavzgojazdravstvo

Informativni prispevki

Kaj bi sprožila ukinitev spovedne molčečnosti?
Po več državah se ob spolnih zlorabah v Cerkvi pojavljajo zahteve za ukinitev spovedne molčečnosti. To so z zakonom poskušali tudi v Kaliforniji, a je civilna pobuda zakon preprečila.
VEČ ...|15. 7. 2019
Kaj bi sprožila ukinitev spovedne molčečnosti?
Po več državah se ob spolnih zlorabah v Cerkvi pojavljajo zahteve za ukinitev spovedne molčečnosti. To so z zakonom poskušali tudi v Kaliforniji, a je civilna pobuda zakon preprečila.

Marjana Debevec

družbaduhovnostizobraževanjekomentarmladiodnosipapežpogovorpolitikavzgojazdravstvo

Informativni prispevki

VEČ ...|10. 7. 2019
Nadškofa Cvikl in Zore sprejela žrtve spolnih zlorab

Člani civilne iniciative Dovolj.je so se v preteklih dneh srečali z nadškofoma Zoretom in Cviklom. Kot navajajo, so do zdaj prejeli 38 prijav spolnih zlorab zoper 22 duhovnikov. Vsaki žrtvi nudijo individualno in njej prilagojeno podporo: terapevtsko, pravno in osebno.

Nadškofa Cvikl in Zore sprejela žrtve spolnih zlorab

Člani civilne iniciative Dovolj.je so se v preteklih dneh srečali z nadškofoma Zoretom in Cviklom. Kot navajajo, so do zdaj prejeli 38 prijav spolnih zlorab zoper 22 duhovnikov. Vsaki žrtvi nudijo individualno in njej prilagojeno podporo: terapevtsko, pravno in osebno.

družbaizobraževanjekomentarmladiodnosiotrocipogovorvzgojazdravstvo

Informativni prispevki

Nadškofa Cvikl in Zore sprejela žrtve spolnih zlorab
Člani civilne iniciative Dovolj.je so se v preteklih dneh srečali z nadškofoma Zoretom in Cviklom. Kot navajajo, so do zdaj prejeli 38 prijav spolnih zlorab zoper 22 duhovnikov. Vsaki žrtvi nudijo individualno in njej prilagojeno podporo: terapevtsko, pravno in osebno.
VEČ ...|10. 7. 2019
Nadškofa Cvikl in Zore sprejela žrtve spolnih zlorab
Člani civilne iniciative Dovolj.je so se v preteklih dneh srečali z nadškofoma Zoretom in Cviklom. Kot navajajo, so do zdaj prejeli 38 prijav spolnih zlorab zoper 22 duhovnikov. Vsaki žrtvi nudijo individualno in njej prilagojeno podporo: terapevtsko, pravno in osebno.

Marjana Debevec

družbaizobraževanjekomentarmladiodnosiotrocipogovorvzgojazdravstvo

Informativni prispevki

VEČ ...|3. 7. 2019
Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

infokomentarcasnik

Informativni prispevki

Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne
Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.
VEČ ...|3. 7. 2019
Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne
Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

dr. Peter Lah

infokomentarcasnik

Informativni prispevki

VEČ ...|28. 6. 2019
Komentar Aleša Hojsa na kazensko ovadbo zoper Milana Kučana

Proti nekdanjemu predsedniku Slovenije Milanu Kučanu je bila v Srbiji vložena kazenska ovadba za domnevne vojne zločine in genocid nad pripadniki JLA in drugimi vojnimi ujetniki v času osamosvajanja leta 1991. Za komentar o tem smo poklicali nekdanjega obrambnega ministra in aktualnega predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleša Hojsa.

Komentar Aleša Hojsa na kazensko ovadbo zoper Milana Kučana

Proti nekdanjemu predsedniku Slovenije Milanu Kučanu je bila v Srbiji vložena kazenska ovadba za domnevne vojne zločine in genocid nad pripadniki JLA in drugimi vojnimi ujetniki v času osamosvajanja leta 1991. Za komentar o tem smo poklicali nekdanjega obrambnega ministra in aktualnega predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleša Hojsa.

infopolitikakomentar

Informativni prispevki

Komentar Aleša Hojsa na kazensko ovadbo zoper Milana Kučana
Proti nekdanjemu predsedniku Slovenije Milanu Kučanu je bila v Srbiji vložena kazenska ovadba za domnevne vojne zločine in genocid nad pripadniki JLA in drugimi vojnimi ujetniki v času osamosvajanja leta 1991. Za komentar o tem smo poklicali nekdanjega obrambnega ministra in aktualnega predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleša Hojsa.
VEČ ...|28. 6. 2019
Komentar Aleša Hojsa na kazensko ovadbo zoper Milana Kučana
Proti nekdanjemu predsedniku Slovenije Milanu Kučanu je bila v Srbiji vložena kazenska ovadba za domnevne vojne zločine in genocid nad pripadniki JLA in drugimi vojnimi ujetniki v času osamosvajanja leta 1991. Za komentar o tem smo poklicali nekdanjega obrambnega ministra in aktualnega predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleša Hojsa.

Petra Stopar

infopolitikakomentar

Ob radijskem ognjišču

VEČ ...|27. 6. 2019
207. oddaja

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Nasmeh poletnih dni - Moni Kovačič, Bugiardo - Roberta Mazzoni, In the summertime – Mungo Jerry, Lepa je zemlja slovenska – Duša Počkaj, Domovina – Rafko Irgolič, La musica – Patrick Juvet, Melodien Zum Verlieben - Peter Alexander, Danes mi je 16 let in Neizpeta melodija - Lidija Kodrič, Lu maritiello - Toni Santagata, Skitnica – Jasna Zlokić ...

207. oddaja

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Nasmeh poletnih dni - Moni Kovačič, Bugiardo - Roberta Mazzoni, In the summertime – Mungo Jerry, Lepa je zemlja slovenska – Duša Počkaj, Domovina – Rafko Irgolič, La musica – Patrick Juvet, Melodien Zum Verlieben - Peter Alexander, Danes mi je 16 let in Neizpeta melodija - Lidija Kodrič, Lu maritiello - Toni Santagata, Skitnica – Jasna Zlokić ...

glasbaspomin

Ob radijskem ognjišču

207. oddaja
V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Nasmeh poletnih dni - Moni Kovačič, Bugiardo - Roberta Mazzoni, In the summertime – Mungo Jerry, Lepa je zemlja slovenska – Duša Počkaj, Domovina – Rafko Irgolič, La musica – Patrick Juvet, Melodien Zum Verlieben - Peter Alexander, Danes mi je 16 let in Neizpeta melodija - Lidija Kodrič, Lu maritiello - Toni Santagata, Skitnica – Jasna Zlokić ...
VEČ ...|27. 6. 2019
207. oddaja
V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Nasmeh poletnih dni - Moni Kovačič, Bugiardo - Roberta Mazzoni, In the summertime – Mungo Jerry, Lepa je zemlja slovenska – Duša Počkaj, Domovina – Rafko Irgolič, La musica – Patrick Juvet, Melodien Zum Verlieben - Peter Alexander, Danes mi je 16 let in Neizpeta melodija - Lidija Kodrič, Lu maritiello - Toni Santagata, Skitnica – Jasna Zlokić ...

Matjaž MerljakMarko Zupan

glasbaspomin

Komentar Časnik.si

VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

družbapolitika

Komentar Časnik.si

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.
VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Aleš Maver

družbapolitika

Srečanja

VEČ ...|18. 6. 2019
Še vedno težko rečem: Bila sem zlorabljena

V oddaji Srečanja smo vstopili v rano spolne zlorabe, ki zareže v vse pore človekovega življenja. Srečali se bomo z občutji, ki jih žrtev doživlja in načini, kako ji lahko pomagamo na pot ozdravljenja.

Še vedno težko rečem: Bila sem zlorabljena

V oddaji Srečanja smo vstopili v rano spolne zlorabe, ki zareže v vse pore človekovega življenja. Srečali se bomo z občutji, ki jih žrtev doživlja in načini, kako ji lahko pomagamo na pot ozdravljenja.

družbaduhovnostizobraževanjemladiodnosiotrocipogovorsvetovanjevzgojazdravstvo

Srečanja

Še vedno težko rečem: Bila sem zlorabljena
V oddaji Srečanja smo vstopili v rano spolne zlorabe, ki zareže v vse pore človekovega življenja. Srečali se bomo z občutji, ki jih žrtev doživlja in načini, kako ji lahko pomagamo na pot ozdravljenja.
VEČ ...|18. 6. 2019
Še vedno težko rečem: Bila sem zlorabljena
V oddaji Srečanja smo vstopili v rano spolne zlorabe, ki zareže v vse pore človekovega življenja. Srečali se bomo z občutji, ki jih žrtev doživlja in načini, kako ji lahko pomagamo na pot ozdravljenja.

Marjana Debevec

družbaduhovnostizobraževanjemladiodnosiotrocipogovorsvetovanjevzgojazdravstvo

Moja zgodba

VEČ ...|16. 6. 2019
Partizanski kirurg Lindsday Rogers

Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki bo v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.

Partizanski kirurg Lindsday Rogers

Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki bo v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.

Alenka PuharJože DežmanLindsay Rogerspartizanski kirurg

Moja zgodba

Partizanski kirurg Lindsday Rogers
Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki bo v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.
VEČ ...|16. 6. 2019
Partizanski kirurg Lindsday Rogers
Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki bo v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.

Jože Bartolj

Alenka PuharJože DežmanLindsay Rogerspartizanski kirurg

Komentar Časnik.si

VEČ ...|5. 6. 2019
Manipulacije s spolnimi zlorabami

Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

Manipulacije s spolnimi zlorabami

Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

družbakomentar

Komentar Časnik.si

Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.
VEČ ...|5. 6. 2019
Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

dr. Ivan Štuhec

družbakomentar

Za življenje

VEČ ...|1. 6. 2019
Zaznamovani z zlorabo

V središču tokratne oddaje je bila težka tema: fizične in čustvene zlorabe. Postavili smo se na stran žrtev, ki so zaznamovane za vse življenje, saj se vanje naseli občutek krivde, nesprejetosti in nezaželenosti. Kdo in kako jim lahko pomaga? Gostili smo frančiškana in kliničnega psihologa p. dr. Christiana Gostečnika.

Zaznamovani z zlorabo

V središču tokratne oddaje je bila težka tema: fizične in čustvene zlorabe. Postavili smo se na stran žrtev, ki so zaznamovane za vse življenje, saj se vanje naseli občutek krivde, nesprejetosti in nezaželenosti. Kdo in kako jim lahko pomaga? Gostili smo frančiškana in kliničnega psihologa p. dr. Christiana Gostečnika.

odnosizlorabeduhovnost

Za življenje

Zaznamovani z zlorabo
V središču tokratne oddaje je bila težka tema: fizične in čustvene zlorabe. Postavili smo se na stran žrtev, ki so zaznamovane za vse življenje, saj se vanje naseli občutek krivde, nesprejetosti in nezaželenosti. Kdo in kako jim lahko pomaga? Gostili smo frančiškana in kliničnega psihologa p. dr. Christiana Gostečnika.
VEČ ...|1. 6. 2019
Zaznamovani z zlorabo
V središču tokratne oddaje je bila težka tema: fizične in čustvene zlorabe. Postavili smo se na stran žrtev, ki so zaznamovane za vse življenje, saj se vanje naseli občutek krivde, nesprejetosti in nezaželenosti. Kdo in kako jim lahko pomaga? Gostili smo frančiškana in kliničnega psihologa p. dr. Christiana Gostečnika.

Blaž Lesnik

odnosizlorabeduhovnost

Komentar Časnik.si

VEČ ...|29. 5. 2019
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

časnikkomentarslovenijadomoljubjevolitve

Komentar Časnik.si

Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.
VEČ ...|29. 5. 2019
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

dr. Stane Granda

časnikkomentarslovenijadomoljubjevolitve

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|27. 5. 2019
Aktualno dogajanje v družbi in Cerkvi

Komentar evropskih volitev, utrinki iz romanja po Armeniji in Gruziji, spolne zlorabe v Cerkvi

Aktualno dogajanje v družbi in Cerkvi

Komentar evropskih volitev, utrinki iz romanja po Armeniji in Gruziji, spolne zlorabe v Cerkvi

Branko Cestnik

Spoznanje več, predsodek manj

Aktualno dogajanje v družbi in Cerkvi
Komentar evropskih volitev, utrinki iz romanja po Armeniji in Gruziji, spolne zlorabe v Cerkvi
VEČ ...|27. 5. 2019
Aktualno dogajanje v družbi in Cerkvi
Komentar evropskih volitev, utrinki iz romanja po Armeniji in Gruziji, spolne zlorabe v Cerkvi

Jože Bartolj

Branko Cestnik

Komentar Domovina.je

VEČ ...|27. 5. 2019
Duhovnik Sandi Koren sobratom: Zgražam se nad vsakim v Cerkvi, ki skuša zločince obvarovati in se upa še naprej imenovati pastir.

V tokratnem komentarju smo slišali besede duhovnika Sandija Korena sobratom, v katerih ostro obsoja vpletene v spolne zlorabe v cerkvi in vse, ki ne želijo razkriti storilcev.

Duhovnik Sandi Koren sobratom: Zgražam se nad vsakim v Cerkvi, ki skuša zločince obvarovati in se upa še naprej imenovati pastir.

V tokratnem komentarju smo slišali besede duhovnika Sandija Korena sobratom, v katerih ostro obsoja vpletene v spolne zlorabe v cerkvi in vse, ki ne želijo razkriti storilcev.

komentardružbacerkev

Komentar Domovina.je

Duhovnik Sandi Koren sobratom: Zgražam se nad vsakim v Cerkvi, ki skuša zločince obvarovati in se upa še naprej imenovati pastir.
V tokratnem komentarju smo slišali besede duhovnika Sandija Korena sobratom, v katerih ostro obsoja vpletene v spolne zlorabe v cerkvi in vse, ki ne želijo razkriti storilcev.
VEČ ...|27. 5. 2019
Duhovnik Sandi Koren sobratom: Zgražam se nad vsakim v Cerkvi, ki skuša zločince obvarovati in se upa še naprej imenovati pastir.
V tokratnem komentarju smo slišali besede duhovnika Sandija Korena sobratom, v katerih ostro obsoja vpletene v spolne zlorabe v cerkvi in vse, ki ne želijo razkriti storilcev.

Sandi Koren

komentardružbacerkev

Iz Betanije

VEČ ...|27. 5. 2019
Oblike nekemične zasvojenosti

O nekemičnih odvisnostih je spregovorila mag. Nataša Ropret. V teh primerih govorimo, da se zasvojenost začne in konča v možganih. Gre za vedenja, s katerimi se posameznik nauči, kako doseže pretirano izločanje nevrotransmiterje v možganih: hazardiranje, igre na srečo preko spleta, zasvojenost s spolnostjo, z odnosi, motnje hranjenja (tudi ortoreksija, bigoreksija), tvegano podjetništvo, zasvojenost z nakupovanjem, športom...

Oblike nekemične zasvojenosti

O nekemičnih odvisnostih je spregovorila mag. Nataša Ropret. V teh primerih govorimo, da se zasvojenost začne in konča v možganih. Gre za vedenja, s katerimi se posameznik nauči, kako doseže pretirano izločanje nevrotransmiterje v možganih: hazardiranje, igre na srečo preko spleta, zasvojenost s spolnostjo, z odnosi, motnje hranjenja (tudi ortoreksija, bigoreksija), tvegano podjetništvo, zasvojenost z nakupovanjem, športom...

svetovanjeodnosizasvojenostnekemična odvisnost

Iz Betanije

Oblike nekemične zasvojenosti
O nekemičnih odvisnostih je spregovorila mag. Nataša Ropret. V teh primerih govorimo, da se zasvojenost začne in konča v možganih. Gre za vedenja, s katerimi se posameznik nauči, kako doseže pretirano izločanje nevrotransmiterje v možganih: hazardiranje, igre na srečo preko spleta, zasvojenost s spolnostjo, z odnosi, motnje hranjenja (tudi ortoreksija, bigoreksija), tvegano podjetništvo, zasvojenost z nakupovanjem, športom...
VEČ ...|27. 5. 2019
Oblike nekemične zasvojenosti
O nekemičnih odvisnostih je spregovorila mag. Nataša Ropret. V teh primerih govorimo, da se zasvojenost začne in konča v možganih. Gre za vedenja, s katerimi se posameznik nauči, kako doseže pretirano izločanje nevrotransmiterje v možganih: hazardiranje, igre na srečo preko spleta, zasvojenost s spolnostjo, z odnosi, motnje hranjenja (tudi ortoreksija, bigoreksija), tvegano podjetništvo, zasvojenost z nakupovanjem, športom...

Blaž Lesnik

svetovanjeodnosizasvojenostnekemična odvisnost

Informativni prispevki

VEČ ...|23. 5. 2019
Pekrski dogodki uvod v osamosvojitev; Zakaj jih nekateri želijo pozabiti?

Zadnje dni v maju se spominjamo Pekrskih dogodkov, ki so leta 1991 pomenili uvod v slovensko osamosvojitveno vojno. Hkrati predstavljajo tudi začetek Slovenske vojske. Da se na te dogodke pozablja oziroma se o njih skoraj ne govori, je za Radio Ognjišče kritično ocenil poslanec v času osamosvajanja Franci Feltrin. Na vprašanje ali v ospredje prihajajo bolj dogodki iz leta 1945 kot pa iz let 90 je sogovornik odgovoril pritrdilno: »Posebej v letošnjem letu opazujem, da je ta trend v porastu in zelo močno odmeva.« Kritičen je bil tudi, da se o teh dohodkih skoraj ne govori v šolah ter spomnil na delitev, ki si jo je med zadnjimi državnozborskimi volitvami privoščil predsednik vlade Marjan Šarec. »Mi nikoli nismo izločevali v času Demosove politike. Nasprotno. To je pomembno sporočiti javnost. Držati moramo skupaj. Če politiki na vrhu delijo, kot to počne predsednik vlade, potem se narod jasno deli na dva dela oziroma še na več.« Da so tovrstni dogodki vredni spominjanja, je v pogovoru dejal tudi vojaški vikar Matej Jakopič. »Spomin je vedno tisti, ki hrani naš danes in nas usmerja v jutri. Ker človek, ki ne pozna zgodovine, se res lahko boji tudi prihodnosti. Spominjanje določenih stvari iz naše zgodovine je po mojem mnenju vedno tisto bogastvo, na katerem se lahko učimo. Takšni dogodki so tisto bogastvo na katerem lahko vzgajamo tudi naše prihodnje rodove.« Kaj se je zgodilo v Pekrah?Pripadniki Teritorialne obrambe so 23. maja 1991 v učnem centru v Pekrah ujeli dva pripadnika JLA, ki sta se preveč približala centru in ju po zaslišanju hitro izpustili. Kmalu zatem je JLA obkolila učni center in zahtevala teritorialce, ki so ujeli njuna pripadnika, ter naborno dokumentacijo. Teritorialci so se jim uprli, pred centrom pa so se začeli zbirati novinarji in domačini. Po nekaj urah napetosti se je položaj umiril. Zaradi pekrskih dogodkov so naslednji dan v Mariboru potekale demonstracije, med katerimi je skupina meščanov poskušala zaustaviti oklepno vozilo JLA. Pri tem je Josef Šimčik iz Miklavža na Dravskem polju padel pod kolesa oklepnika in umrl. S tem je postal prva smrtna žrtev osamosvojitvene vojne.

Pekrski dogodki uvod v osamosvojitev; Zakaj jih nekateri želijo pozabiti?

Zadnje dni v maju se spominjamo Pekrskih dogodkov, ki so leta 1991 pomenili uvod v slovensko osamosvojitveno vojno. Hkrati predstavljajo tudi začetek Slovenske vojske. Da se na te dogodke pozablja oziroma se o njih skoraj ne govori, je za Radio Ognjišče kritično ocenil poslanec v času osamosvajanja Franci Feltrin. Na vprašanje ali v ospredje prihajajo bolj dogodki iz leta 1945 kot pa iz let 90 je sogovornik odgovoril pritrdilno: »Posebej v letošnjem letu opazujem, da je ta trend v porastu in zelo močno odmeva.« Kritičen je bil tudi, da se o teh dohodkih skoraj ne govori v šolah ter spomnil na delitev, ki si jo je med zadnjimi državnozborskimi volitvami privoščil predsednik vlade Marjan Šarec. »Mi nikoli nismo izločevali v času Demosove politike. Nasprotno. To je pomembno sporočiti javnost. Držati moramo skupaj. Če politiki na vrhu delijo, kot to počne predsednik vlade, potem se narod jasno deli na dva dela oziroma še na več.« Da so tovrstni dogodki vredni spominjanja, je v pogovoru dejal tudi vojaški vikar Matej Jakopič. »Spomin je vedno tisti, ki hrani naš danes in nas usmerja v jutri. Ker človek, ki ne pozna zgodovine, se res lahko boji tudi prihodnosti. Spominjanje določenih stvari iz naše zgodovine je po mojem mnenju vedno tisto bogastvo, na katerem se lahko učimo. Takšni dogodki so tisto bogastvo na katerem lahko vzgajamo tudi naše prihodnje rodove.« Kaj se je zgodilo v Pekrah?Pripadniki Teritorialne obrambe so 23. maja 1991 v učnem centru v Pekrah ujeli dva pripadnika JLA, ki sta se preveč približala centru in ju po zaslišanju hitro izpustili. Kmalu zatem je JLA obkolila učni center in zahtevala teritorialce, ki so ujeli njuna pripadnika, ter naborno dokumentacijo. Teritorialci so se jim uprli, pred centrom pa so se začeli zbirati novinarji in domačini. Po nekaj urah napetosti se je položaj umiril. Zaradi pekrskih dogodkov so naslednji dan v Mariboru potekale demonstracije, med katerimi je skupina meščanov poskušala zaustaviti oklepno vozilo JLA. Pri tem je Josef Šimčik iz Miklavža na Dravskem polju padel pod kolesa oklepnika in umrl. S tem je postal prva smrtna žrtev osamosvojitvene vojne.

pekreosamosvojitevfeltrinjakopičpolitikadelitveinfokomentarpogovordružbaspomin

Informativni prispevki

Pekrski dogodki uvod v osamosvojitev; Zakaj jih nekateri želijo pozabiti?
Zadnje dni v maju se spominjamo Pekrskih dogodkov, ki so leta 1991 pomenili uvod v slovensko osamosvojitveno vojno. Hkrati predstavljajo tudi začetek Slovenske vojske. Da se na te dogodke pozablja oziroma se o njih skoraj ne govori, je za Radio Ognjišče kritično ocenil poslanec v času osamosvajanja Franci Feltrin. Na vprašanje ali v ospredje prihajajo bolj dogodki iz leta 1945 kot pa iz let 90 je sogovornik odgovoril pritrdilno: »Posebej v letošnjem letu opazujem, da je ta trend v porastu in zelo močno odmeva.« Kritičen je bil tudi, da se o teh dohodkih skoraj ne govori v šolah ter spomnil na delitev, ki si jo je med zadnjimi državnozborskimi volitvami privoščil predsednik vlade Marjan Šarec. »Mi nikoli nismo izločevali v času Demosove politike. Nasprotno. To je pomembno sporočiti javnost. Držati moramo skupaj. Če politiki na vrhu delijo, kot to počne predsednik vlade, potem se narod jasno deli na dva dela oziroma še na več.« Da so tovrstni dogodki vredni spominjanja, je v pogovoru dejal tudi vojaški vikar Matej Jakopič. »Spomin je vedno tisti, ki hrani naš danes in nas usmerja v jutri. Ker človek, ki ne pozna zgodovine, se res lahko boji tudi prihodnosti. Spominjanje določenih stvari iz naše zgodovine je po mojem mnenju vedno tisto bogastvo, na katerem se lahko učimo. Takšni dogodki so tisto bogastvo na katerem lahko vzgajamo tudi naše prihodnje rodove.« Kaj se je zgodilo v Pekrah?Pripadniki Teritorialne obrambe so 23. maja 1991 v učnem centru v Pekrah ujeli dva pripadnika JLA, ki sta se preveč približala centru in ju po zaslišanju hitro izpustili. Kmalu zatem je JLA obkolila učni center in zahtevala teritorialce, ki so ujeli njuna pripadnika, ter naborno dokumentacijo. Teritorialci so se jim uprli, pred centrom pa so se začeli zbirati novinarji in domačini. Po nekaj urah napetosti se je položaj umiril. Zaradi pekrskih dogodkov so naslednji dan v Mariboru potekale demonstracije, med katerimi je skupina meščanov poskušala zaustaviti oklepno vozilo JLA. Pri tem je Josef Šimčik iz Miklavža na Dravskem polju padel pod kolesa oklepnika in umrl. S tem je postal prva smrtna žrtev osamosvojitvene vojne.
VEČ ...|23. 5. 2019
Pekrski dogodki uvod v osamosvojitev; Zakaj jih nekateri želijo pozabiti?
Zadnje dni v maju se spominjamo Pekrskih dogodkov, ki so leta 1991 pomenili uvod v slovensko osamosvojitveno vojno. Hkrati predstavljajo tudi začetek Slovenske vojske. Da se na te dogodke pozablja oziroma se o njih skoraj ne govori, je za Radio Ognjišče kritično ocenil poslanec v času osamosvajanja Franci Feltrin. Na vprašanje ali v ospredje prihajajo bolj dogodki iz leta 1945 kot pa iz let 90 je sogovornik odgovoril pritrdilno: »Posebej v letošnjem letu opazujem, da je ta trend v porastu in zelo močno odmeva.« Kritičen je bil tudi, da se o teh dohodkih skoraj ne govori v šolah ter spomnil na delitev, ki si jo je med zadnjimi državnozborskimi volitvami privoščil predsednik vlade Marjan Šarec. »Mi nikoli nismo izločevali v času Demosove politike. Nasprotno. To je pomembno sporočiti javnost. Držati moramo skupaj. Če politiki na vrhu delijo, kot to počne predsednik vlade, potem se narod jasno deli na dva dela oziroma še na več.« Da so tovrstni dogodki vredni spominjanja, je v pogovoru dejal tudi vojaški vikar Matej Jakopič. »Spomin je vedno tisti, ki hrani naš danes in nas usmerja v jutri. Ker človek, ki ne pozna zgodovine, se res lahko boji tudi prihodnosti. Spominjanje določenih stvari iz naše zgodovine je po mojem mnenju vedno tisto bogastvo, na katerem se lahko učimo. Takšni dogodki so tisto bogastvo na katerem lahko vzgajamo tudi naše prihodnje rodove.« Kaj se je zgodilo v Pekrah?Pripadniki Teritorialne obrambe so 23. maja 1991 v učnem centru v Pekrah ujeli dva pripadnika JLA, ki sta se preveč približala centru in ju po zaslišanju hitro izpustili. Kmalu zatem je JLA obkolila učni center in zahtevala teritorialce, ki so ujeli njuna pripadnika, ter naborno dokumentacijo. Teritorialci so se jim uprli, pred centrom pa so se začeli zbirati novinarji in domačini. Po nekaj urah napetosti se je položaj umiril. Zaradi pekrskih dogodkov so naslednji dan v Mariboru potekale demonstracije, med katerimi je skupina meščanov poskušala zaustaviti oklepno vozilo JLA. Pri tem je Josef Šimčik iz Miklavža na Dravskem polju padel pod kolesa oklepnika in umrl. S tem je postal prva smrtna žrtev osamosvojitvene vojne.

Alen Salihović

pekreosamosvojitevfeltrinjakopičpolitikadelitveinfokomentarpogovordružbaspomin

Komentar Časnik.si

VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

časnivolitveeualeš maverkomentar

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časnivolitveeualeš maverkomentar

Iz življenja vesoljne Cerkve

VEČ ...|19. 5. 2019
Pogovor s pravnikom in o Cerkvi v Nemčiji

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste slišali pogovor s cerkvenim pravnikom dr. Andrejem Sajetom o novih vatikanskih predpisih v boju proti spolnim zlorabam. Msgr. Janeza Puclja pa smo vprašali po razlogih, zakaj naj bi število katoličanov in protestantov v Nemčiji v naslednjih letih upadlo skoraj za polovico, kot napovedujejo projekcije.

Pogovor s pravnikom in o Cerkvi v Nemčiji

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste slišali pogovor s cerkvenim pravnikom dr. Andrejem Sajetom o novih vatikanskih predpisih v boju proti spolnim zlorabam. Msgr. Janeza Puclja pa smo vprašali po razlogih, zakaj naj bi število katoličanov in protestantov v Nemčiji v naslednjih letih upadlo skoraj za polovico, kot napovedujejo projekcije.

duhovnostpapeždružba

Iz življenja vesoljne Cerkve

Pogovor s pravnikom in o Cerkvi v Nemčiji
V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste slišali pogovor s cerkvenim pravnikom dr. Andrejem Sajetom o novih vatikanskih predpisih v boju proti spolnim zlorabam. Msgr. Janeza Puclja pa smo vprašali po razlogih, zakaj naj bi število katoličanov in protestantov v Nemčiji v naslednjih letih upadlo skoraj za polovico, kot napovedujejo projekcije.
VEČ ...|19. 5. 2019
Pogovor s pravnikom in o Cerkvi v Nemčiji
V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste slišali pogovor s cerkvenim pravnikom dr. Andrejem Sajetom o novih vatikanskih predpisih v boju proti spolnim zlorabam. Msgr. Janeza Puclja pa smo vprašali po razlogih, zakaj naj bi število katoličanov in protestantov v Nemčiji v naslednjih letih upadlo skoraj za polovico, kot napovedujejo projekcije.

Marta Jerebič

duhovnostpapeždružba

Informativni prispevki

VEČ ...|17. 5. 2019
Spolne zlorabe v Cerkvi: mnoge žrtve razočarane nad zavlačevanjem postopka

Večina žrtev spolnih zlorab v Cerkvi je ob prijavi na nek način doživela novo zlorabo. Zlorabljeni so bili podatki, zadeve so se zavlačevale, ni prišlo do jasne sodbe. Mnoge žrtve so zato zelo razočarane, je opozoril cerkveni pravnik dr. Andrej Saje. V pogovoru za Radio Ognjišče je komentiral novi predpis v boju proti spolnim zlorabam, ki ga je papež objavil prejšnji četrtek.

Spolne zlorabe v Cerkvi: mnoge žrtve razočarane nad zavlačevanjem postopka

Večina žrtev spolnih zlorab v Cerkvi je ob prijavi na nek način doživela novo zlorabo. Zlorabljeni so bili podatki, zadeve so se zavlačevale, ni prišlo do jasne sodbe. Mnoge žrtve so zato zelo razočarane, je opozoril cerkveni pravnik dr. Andrej Saje. V pogovoru za Radio Ognjišče je komentiral novi predpis v boju proti spolnim zlorabam, ki ga je papež objavil prejšnji četrtek.

otrocipapežpogovordružba

Informativni prispevki

Spolne zlorabe v Cerkvi: mnoge žrtve razočarane nad zavlačevanjem postopka
Večina žrtev spolnih zlorab v Cerkvi je ob prijavi na nek način doživela novo zlorabo. Zlorabljeni so bili podatki, zadeve so se zavlačevale, ni prišlo do jasne sodbe. Mnoge žrtve so zato zelo razočarane, je opozoril cerkveni pravnik dr. Andrej Saje. V pogovoru za Radio Ognjišče je komentiral novi predpis v boju proti spolnim zlorabam, ki ga je papež objavil prejšnji četrtek.
VEČ ...|17. 5. 2019
Spolne zlorabe v Cerkvi: mnoge žrtve razočarane nad zavlačevanjem postopka
Večina žrtev spolnih zlorab v Cerkvi je ob prijavi na nek način doživela novo zlorabo. Zlorabljeni so bili podatki, zadeve so se zavlačevale, ni prišlo do jasne sodbe. Mnoge žrtve so zato zelo razočarane, je opozoril cerkveni pravnik dr. Andrej Saje. V pogovoru za Radio Ognjišče je komentiral novi predpis v boju proti spolnim zlorabam, ki ga je papež objavil prejšnji četrtek.

Marta Jerebič

otrocipapežpogovordružba

Informativni prispevki

VEČ ...|9. 5. 2019
Komisija pravičnost in mir za zaščito najbolj ranljivih

Ne gre za vprašanje: evtanazija – DA ali NE, ampak za vprašanje - paliativa DA ali NE, je na predstavitvi izjave Komisije pravičnost in mir dejal njen predsednik nadškof Anton Stres. Opozoril je na zlorabe, ki se dogajajo v državah, kjer je uzakonjena, in dodal, da pri evtanaziji ni vključena samo oseba, ki jo zahteva, ampak celotna družba.

Komisija pravičnost in mir za zaščito najbolj ranljivih

Ne gre za vprašanje: evtanazija – DA ali NE, ampak za vprašanje - paliativa DA ali NE, je na predstavitvi izjave Komisije pravičnost in mir dejal njen predsednik nadškof Anton Stres. Opozoril je na zlorabe, ki se dogajajo v državah, kjer je uzakonjena, in dodal, da pri evtanaziji ni vključena samo oseba, ki jo zahteva, ampak celotna družba.

družbaduhovnostinfoizobraževanjemladiodnosipogovorpolitikavzgojazdravstvo

Informativni prispevki

Komisija pravičnost in mir za zaščito najbolj ranljivih
Ne gre za vprašanje: evtanazija – DA ali NE, ampak za vprašanje - paliativa DA ali NE, je na predstavitvi izjave Komisije pravičnost in mir dejal njen predsednik nadškof Anton Stres. Opozoril je na zlorabe, ki se dogajajo v državah, kjer je uzakonjena, in dodal, da pri evtanaziji ni vključena samo oseba, ki jo zahteva, ampak celotna družba.
VEČ ...|9. 5. 2019
Komisija pravičnost in mir za zaščito najbolj ranljivih
Ne gre za vprašanje: evtanazija – DA ali NE, ampak za vprašanje - paliativa DA ali NE, je na predstavitvi izjave Komisije pravičnost in mir dejal njen predsednik nadškof Anton Stres. Opozoril je na zlorabe, ki se dogajajo v državah, kjer je uzakonjena, in dodal, da pri evtanaziji ni vključena samo oseba, ki jo zahteva, ampak celotna družba.

Marjana Debevec

družbaduhovnostinfoizobraževanjemladiodnosipogovorpolitikavzgojazdravstvo

Komentar Domovina.je

VEČ ...|29. 4. 2019
Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

domovinakomentar27. aprilpraznikinfopolitika

Komentar Domovina.je

Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev
27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.
VEČ ...|29. 4. 2019
Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev
27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Vanja Kočevar

domovinakomentar27. aprilpraznikinfopolitika

Informativni prispevki

VEČ ...|26. 4. 2019
Župan Moravč pred praznovanjem 27. aprila: Do političnih zlorab ne bomo več strpni

Pred 27. aprilom in tudi na sam dan potekajo po državi številne proslave, ki jih organizira Zveza borcev NOB. Dokler na približno letno 400 proslavah, 130 pohodih in 600 komemoracijah sodelujejo njihovi člani ni posebne polemike, ta pa nastane, ko ideološko naravnana organizacija pri tem uporablja otroke iz osnovnih šol. Odločen »ne« je temu rekel župan Moravč Milan Balažic. Župan Balažic se je v pismu objavljenem na spletni strani občine odzval na zapis svetnice Liste nekdanjega župana Martina Rebolja Brigite Barlič. Ta je na družbenih omrežjih razširila po njegovih besedah neresnično vest, da je župan Moravč Balažic Pihalni godbi Moravče in otrokom iz Osnovne šole Jurija Vege prepovedal nastopati na proslavi, ki bo 26. aprila v Češnjicah. Za naš radio je pojasnil, da je ravnateljici omenjene šole res svetoval, da naj otroci ne nastopijo, razlog je: »Pojdimo po vrsti: res je, da sem predsedniku Pihalne godbe Moravče gospodu Vojku Zajcu in ravnateljici Osnovne šole Jurija Vege gospe Nuši Pohlin Schwarzbartl svetoval, da na omenjeni prireditvi godba in učenci ne nastopijo. Razlog za to je preprost: ne gre za »proslavo«, kot pravi Barličeva, ampak za prireditev Zveze borcev, ki jo sklicuje in izrablja predsednik občinske stranke Socialnih demokratov (SD) Martin Rebolj za promocijo svoje stranke in za začetek predvolilne kampanje kandidatke za evropsko poslanko SD Tanje Fajon. 26. april je namreč prvi dan predvolilne kampanje, zato gre po Zakonu o volitvah pri tej prireditvi za predvolilni shod.«Zapisal je, da je narodno-osvobodilni boj v času druge svetovne vojne last velike večine slovenskega naroda, ne pa zasluga ene stranke, ki se trka po prsih, da edina nosi vrednote upora proti okupatorju. Ali velja enako za našo osamosvojitveno vojno? »Da, to je delo celotnega slovenskega naroda, ne pa peščice takratnih vodilnih politikov, ki bi si radi lastili vse zasluge. Slovenski zgodovinarji so dokumentirano pokazali, kako je Partija (KPS) izrabila NOB za nasilno komunistično revolucijo in vzpostavitev povojne diktature. Dedinja KPS, stranka SD, še danes podobno izrablja NOB zgolj za promocijo svoje tranzicijske politike. Vrednote upora proti okupatorju so naše skupne vrednote, tudi moje. Prav zato sem še posebej občutljiv za izrabo le-teh v aktualne politične cilje te ali one stranke. Jasno in glasno je treba povedati, da imajo stranke svoje določeno, vendar omejeno mesto.«Osnovna šola je politično nevtralen prostor, zato učitelji in učenci s politiko ne smejo imeti nobenega opravka, menite. Na vprašanje, ali nekako ni te meje, da otroci pogosto nastopajo oz. so zlorabljeni v te namene praznovanj, je odgovoril pritrdilno. »Občinska godba nastopa na občinskih prireditvah, kjer nastopa tudi župan, ne pa na strankarskih shodih in predvolilnih nastopih. Kultura s politiko nima skupaj kaj početi. Društva so politično nevtralne združbe vseh občank in občanov, zato noben predsednik občinske stranke ne bi smel biti na čelu društva. Vem, da je bila doslejšnja praksa drugačna in da so se politične izrabe šole, učiteljev, učencev, godbe, občinske uprave in društev pogosto dogajale. Čas je, da tudi na tem področju vzpostavimo višja merila politične kulture. Kot župan nameravam varovati politično nevtralnost vsega naštetega in zagotavljati enakost v prostoru civilne družbe, šole in občinske uprave. To velja za vse. Tudi za vse politične stranke in liste brez razlike. Do političnih zlorab ne bomo več strpni, zato godba in učenci ne bodo nastopili v Češnjicah na predvolilnem shodu SD. Enkrat je treba stvari postaviti na svoje mesto.«

Župan Moravč pred praznovanjem 27. aprila: Do političnih zlorab ne bomo več strpni

Pred 27. aprilom in tudi na sam dan potekajo po državi številne proslave, ki jih organizira Zveza borcev NOB. Dokler na približno letno 400 proslavah, 130 pohodih in 600 komemoracijah sodelujejo njihovi člani ni posebne polemike, ta pa nastane, ko ideološko naravnana organizacija pri tem uporablja otroke iz osnovnih šol. Odločen »ne« je temu rekel župan Moravč Milan Balažic. Župan Balažic se je v pismu objavljenem na spletni strani občine odzval na zapis svetnice Liste nekdanjega župana Martina Rebolja Brigite Barlič. Ta je na družbenih omrežjih razširila po njegovih besedah neresnično vest, da je župan Moravč Balažic Pihalni godbi Moravče in otrokom iz Osnovne šole Jurija Vege prepovedal nastopati na proslavi, ki bo 26. aprila v Češnjicah. Za naš radio je pojasnil, da je ravnateljici omenjene šole res svetoval, da naj otroci ne nastopijo, razlog je: »Pojdimo po vrsti: res je, da sem predsedniku Pihalne godbe Moravče gospodu Vojku Zajcu in ravnateljici Osnovne šole Jurija Vege gospe Nuši Pohlin Schwarzbartl svetoval, da na omenjeni prireditvi godba in učenci ne nastopijo. Razlog za to je preprost: ne gre za »proslavo«, kot pravi Barličeva, ampak za prireditev Zveze borcev, ki jo sklicuje in izrablja predsednik občinske stranke Socialnih demokratov (SD) Martin Rebolj za promocijo svoje stranke in za začetek predvolilne kampanje kandidatke za evropsko poslanko SD Tanje Fajon. 26. april je namreč prvi dan predvolilne kampanje, zato gre po Zakonu o volitvah pri tej prireditvi za predvolilni shod.«Zapisal je, da je narodno-osvobodilni boj v času druge svetovne vojne last velike večine slovenskega naroda, ne pa zasluga ene stranke, ki se trka po prsih, da edina nosi vrednote upora proti okupatorju. Ali velja enako za našo osamosvojitveno vojno? »Da, to je delo celotnega slovenskega naroda, ne pa peščice takratnih vodilnih politikov, ki bi si radi lastili vse zasluge. Slovenski zgodovinarji so dokumentirano pokazali, kako je Partija (KPS) izrabila NOB za nasilno komunistično revolucijo in vzpostavitev povojne diktature. Dedinja KPS, stranka SD, še danes podobno izrablja NOB zgolj za promocijo svoje tranzicijske politike. Vrednote upora proti okupatorju so naše skupne vrednote, tudi moje. Prav zato sem še posebej občutljiv za izrabo le-teh v aktualne politične cilje te ali one stranke. Jasno in glasno je treba povedati, da imajo stranke svoje določeno, vendar omejeno mesto.«Osnovna šola je politično nevtralen prostor, zato učitelji in učenci s politiko ne smejo imeti nobenega opravka, menite. Na vprašanje, ali nekako ni te meje, da otroci pogosto nastopajo oz. so zlorabljeni v te namene praznovanj, je odgovoril pritrdilno. »Občinska godba nastopa na občinskih prireditvah, kjer nastopa tudi župan, ne pa na strankarskih shodih in predvolilnih nastopih. Kultura s politiko nima skupaj kaj početi. Društva so politično nevtralne združbe vseh občank in občanov, zato noben predsednik občinske stranke ne bi smel biti na čelu društva. Vem, da je bila doslejšnja praksa drugačna in da so se politične izrabe šole, učiteljev, učencev, godbe, občinske uprave in društev pogosto dogajale. Čas je, da tudi na tem področju vzpostavimo višja merila politične kulture. Kot župan nameravam varovati politično nevtralnost vsega naštetega in zagotavljati enakost v prostoru civilne družbe, šole in občinske uprave. To velja za vse. Tudi za vse politične stranke in liste brez razlike. Do političnih zlorab ne bomo več strpni, zato godba in učenci ne bodo nastopili v Češnjicah na predvolilnem shodu SD. Enkrat je treba stvari postaviti na svoje mesto.«

27. aprilNOBmilan balažičmoravčeproslavainfopolitikapogovor

Informativni prispevki

Župan Moravč pred praznovanjem 27. aprila: Do političnih zlorab ne bomo več strpni
Pred 27. aprilom in tudi na sam dan potekajo po državi številne proslave, ki jih organizira Zveza borcev NOB. Dokler na približno letno 400 proslavah, 130 pohodih in 600 komemoracijah sodelujejo njihovi člani ni posebne polemike, ta pa nastane, ko ideološko naravnana organizacija pri tem uporablja otroke iz osnovnih šol. Odločen »ne« je temu rekel župan Moravč Milan Balažic. Župan Balažic se je v pismu objavljenem na spletni strani občine odzval na zapis svetnice Liste nekdanjega župana Martina Rebolja Brigite Barlič. Ta je na družbenih omrežjih razširila po njegovih besedah neresnično vest, da je župan Moravč Balažic Pihalni godbi Moravče in otrokom iz Osnovne šole Jurija Vege prepovedal nastopati na proslavi, ki bo 26. aprila v Češnjicah. Za naš radio je pojasnil, da je ravnateljici omenjene šole res svetoval, da naj otroci ne nastopijo, razlog je: »Pojdimo po vrsti: res je, da sem predsedniku Pihalne godbe Moravče gospodu Vojku Zajcu in ravnateljici Osnovne šole Jurija Vege gospe Nuši Pohlin Schwarzbartl svetoval, da na omenjeni prireditvi godba in učenci ne nastopijo. Razlog za to je preprost: ne gre za »proslavo«, kot pravi Barličeva, ampak za prireditev Zveze borcev, ki jo sklicuje in izrablja predsednik občinske stranke Socialnih demokratov (SD) Martin Rebolj za promocijo svoje stranke in za začetek predvolilne kampanje kandidatke za evropsko poslanko SD Tanje Fajon. 26. april je namreč prvi dan predvolilne kampanje, zato gre po Zakonu o volitvah pri tej prireditvi za predvolilni shod.«Zapisal je, da je narodno-osvobodilni boj v času druge svetovne vojne last velike večine slovenskega naroda, ne pa zasluga ene stranke, ki se trka po prsih, da edina nosi vrednote upora proti okupatorju. Ali velja enako za našo osamosvojitveno vojno? »Da, to je delo celotnega slovenskega naroda, ne pa peščice takratnih vodilnih politikov, ki bi si radi lastili vse zasluge. Slovenski zgodovinarji so dokumentirano pokazali, kako je Partija (KPS) izrabila NOB za nasilno komunistično revolucijo in vzpostavitev povojne diktature. Dedinja KPS, stranka SD, še danes podobno izrablja NOB zgolj za promocijo svoje tranzicijske politike. Vrednote upora proti okupatorju so naše skupne vrednote, tudi moje. Prav zato sem še posebej občutljiv za izrabo le-teh v aktualne politične cilje te ali one stranke. Jasno in glasno je treba povedati, da imajo stranke svoje določeno, vendar omejeno mesto.«Osnovna šola je politično nevtralen prostor, zato učitelji in učenci s politiko ne smejo imeti nobenega opravka, menite. Na vprašanje, ali nekako ni te meje, da otroci pogosto nastopajo oz. so zlorabljeni v te namene praznovanj, je odgovoril pritrdilno. »Občinska godba nastopa na občinskih prireditvah, kjer nastopa tudi župan, ne pa na strankarskih shodih in predvolilnih nastopih. Kultura s politiko nima skupaj kaj početi. Društva so politično nevtralne združbe vseh občank in občanov, zato noben predsednik občinske stranke ne bi smel biti na čelu društva. Vem, da je bila doslejšnja praksa drugačna in da so se politične izrabe šole, učiteljev, učencev, godbe, občinske uprave in društev pogosto dogajale. Čas je, da tudi na tem področju vzpostavimo višja merila politične kulture. Kot župan nameravam varovati politično nevtralnost vsega naštetega in zagotavljati enakost v prostoru civilne družbe, šole in občinske uprave. To velja za vse. Tudi za vse politične stranke in liste brez razlike. Do političnih zlorab ne bomo več strpni, zato godba in učenci ne bodo nastopili v Češnjicah na predvolilnem shodu SD. Enkrat je treba stvari postaviti na svoje mesto.«
VEČ ...|26. 4. 2019
Župan Moravč pred praznovanjem 27. aprila: Do političnih zlorab ne bomo več strpni
Pred 27. aprilom in tudi na sam dan potekajo po državi številne proslave, ki jih organizira Zveza borcev NOB. Dokler na približno letno 400 proslavah, 130 pohodih in 600 komemoracijah sodelujejo njihovi člani ni posebne polemike, ta pa nastane, ko ideološko naravnana organizacija pri tem uporablja otroke iz osnovnih šol. Odločen »ne« je temu rekel župan Moravč Milan Balažic. Župan Balažic se je v pismu objavljenem na spletni strani občine odzval na zapis svetnice Liste nekdanjega župana Martina Rebolja Brigite Barlič. Ta je na družbenih omrežjih razširila po njegovih besedah neresnično vest, da je župan Moravč Balažic Pihalni godbi Moravče in otrokom iz Osnovne šole Jurija Vege prepovedal nastopati na proslavi, ki bo 26. aprila v Češnjicah. Za naš radio je pojasnil, da je ravnateljici omenjene šole res svetoval, da naj otroci ne nastopijo, razlog je: »Pojdimo po vrsti: res je, da sem predsedniku Pihalne godbe Moravče gospodu Vojku Zajcu in ravnateljici Osnovne šole Jurija Vege gospe Nuši Pohlin Schwarzbartl svetoval, da na omenjeni prireditvi godba in učenci ne nastopijo. Razlog za to je preprost: ne gre za »proslavo«, kot pravi Barličeva, ampak za prireditev Zveze borcev, ki jo sklicuje in izrablja predsednik občinske stranke Socialnih demokratov (SD) Martin Rebolj za promocijo svoje stranke in za začetek predvolilne kampanje kandidatke za evropsko poslanko SD Tanje Fajon. 26. april je namreč prvi dan predvolilne kampanje, zato gre po Zakonu o volitvah pri tej prireditvi za predvolilni shod.«Zapisal je, da je narodno-osvobodilni boj v času druge svetovne vojne last velike večine slovenskega naroda, ne pa zasluga ene stranke, ki se trka po prsih, da edina nosi vrednote upora proti okupatorju. Ali velja enako za našo osamosvojitveno vojno? »Da, to je delo celotnega slovenskega naroda, ne pa peščice takratnih vodilnih politikov, ki bi si radi lastili vse zasluge. Slovenski zgodovinarji so dokumentirano pokazali, kako je Partija (KPS) izrabila NOB za nasilno komunistično revolucijo in vzpostavitev povojne diktature. Dedinja KPS, stranka SD, še danes podobno izrablja NOB zgolj za promocijo svoje tranzicijske politike. Vrednote upora proti okupatorju so naše skupne vrednote, tudi moje. Prav zato sem še posebej občutljiv za izrabo le-teh v aktualne politične cilje te ali one stranke. Jasno in glasno je treba povedati, da imajo stranke svoje določeno, vendar omejeno mesto.«Osnovna šola je politično nevtralen prostor, zato učitelji in učenci s politiko ne smejo imeti nobenega opravka, menite. Na vprašanje, ali nekako ni te meje, da otroci pogosto nastopajo oz. so zlorabljeni v te namene praznovanj, je odgovoril pritrdilno. »Občinska godba nastopa na občinskih prireditvah, kjer nastopa tudi župan, ne pa na strankarskih shodih in predvolilnih nastopih. Kultura s politiko nima skupaj kaj početi. Društva so politično nevtralne združbe vseh občank in občanov, zato noben predsednik občinske stranke ne bi smel biti na čelu društva. Vem, da je bila doslejšnja praksa drugačna in da so se politične izrabe šole, učiteljev, učencev, godbe, občinske uprave in društev pogosto dogajale. Čas je, da tudi na tem področju vzpostavimo višja merila politične kulture. Kot župan nameravam varovati politično nevtralnost vsega naštetega in zagotavljati enakost v prostoru civilne družbe, šole in občinske uprave. To velja za vse. Tudi za vse politične stranke in liste brez razlike. Do političnih zlorab ne bomo več strpni, zato godba in učenci ne bodo nastopili v Češnjicah na predvolilnem shodu SD. Enkrat je treba stvari postaviti na svoje mesto.«

Alen Salihović

27. aprilNOBmilan balažičmoravčeproslavainfopolitikapogovor

Naš pogled

VEČ ...|23. 4. 2019
Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

komentarduhovnostdružba

Naš pogled

Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani
Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.
VEČ ...|23. 4. 2019
Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani
Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

Tone Gorjup

komentarduhovnostdružba

Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Informativni prispevki

VEČ ...|17. 4. 2019
Damjana Žišt o oprostilni sodbi Milka Noviča

Potem, ko je okrožno sodišče v Ljubljani v ponovljenem sojenju Milka Noviča oprostilo obtožbe umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika smo za komentar poklicali novinarko Večera in penologinjo Damjano Žišt. Spomnila je na besede sodnika, ki je v obrazložitvi sodbe navedel, da Novič dokazano ni storilec. Žištovo je presenetila tudi jasnost sodnika, ki mu zaradi sojenja grozi suspenz.

Damjana Žišt o oprostilni sodbi Milka Noviča

Potem, ko je okrožno sodišče v Ljubljani v ponovljenem sojenju Milka Noviča oprostilo obtožbe umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika smo za komentar poklicali novinarko Večera in penologinjo Damjano Žišt. Spomnila je na besede sodnika, ki je v obrazložitvi sodbe navedel, da Novič dokazano ni storilec. Žištovo je presenetila tudi jasnost sodnika, ki mu zaradi sojenja grozi suspenz.

infopolitikanovičsojenjevečeržišt

Informativni prispevki

Damjana Žišt o oprostilni sodbi Milka Noviča
Potem, ko je okrožno sodišče v Ljubljani v ponovljenem sojenju Milka Noviča oprostilo obtožbe umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika smo za komentar poklicali novinarko Večera in penologinjo Damjano Žišt. Spomnila je na besede sodnika, ki je v obrazložitvi sodbe navedel, da Novič dokazano ni storilec. Žištovo je presenetila tudi jasnost sodnika, ki mu zaradi sojenja grozi suspenz.
VEČ ...|17. 4. 2019
Damjana Žišt o oprostilni sodbi Milka Noviča
Potem, ko je okrožno sodišče v Ljubljani v ponovljenem sojenju Milka Noviča oprostilo obtožbe umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika smo za komentar poklicali novinarko Večera in penologinjo Damjano Žišt. Spomnila je na besede sodnika, ki je v obrazložitvi sodbe navedel, da Novič dokazano ni storilec. Žištovo je presenetila tudi jasnost sodnika, ki mu zaradi sojenja grozi suspenz.

Alen Salihović

infopolitikanovičsojenjevečeržišt

Iz življenja vesoljne Cerkve

VEČ ...|14. 4. 2019
Spolne zlorabe

Ko vstopamo v veliki teden in premišljujemo o Jezusovem trpljenju, smo oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve posvetili eni od ran sodobne družbe in sicer spolnim zlorabam. V ponedeljek je namreč v slovenskem prevodu v obliki dokumenta izšel papežev sklepni govor na srečanju za zaščito mladoletnih. Predstavila sta ga nadškof Stanislav Zore in pravnik dr. Andrej Naglič.

Spolne zlorabe

Ko vstopamo v veliki teden in premišljujemo o Jezusovem trpljenju, smo oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve posvetili eni od ran sodobne družbe in sicer spolnim zlorabam. V ponedeljek je namreč v slovenskem prevodu v obliki dokumenta izšel papežev sklepni govor na srečanju za zaščito mladoletnih. Predstavila sta ga nadškof Stanislav Zore in pravnik dr. Andrej Naglič.

družbaduhovnostpapežodnosi

Iz življenja vesoljne Cerkve

Spolne zlorabe
Ko vstopamo v veliki teden in premišljujemo o Jezusovem trpljenju, smo oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve posvetili eni od ran sodobne družbe in sicer spolnim zlorabam. V ponedeljek je namreč v slovenskem prevodu v obliki dokumenta izšel papežev sklepni govor na srečanju za zaščito mladoletnih. Predstavila sta ga nadškof Stanislav Zore in pravnik dr. Andrej Naglič.
VEČ ...|14. 4. 2019
Spolne zlorabe
Ko vstopamo v veliki teden in premišljujemo o Jezusovem trpljenju, smo oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve posvetili eni od ran sodobne družbe in sicer spolnim zlorabam. V ponedeljek je namreč v slovenskem prevodu v obliki dokumenta izšel papežev sklepni govor na srečanju za zaščito mladoletnih. Predstavila sta ga nadškof Stanislav Zore in pravnik dr. Andrej Naglič.

Marjana Debevec

družbaduhovnostpapežodnosi

Radijski misijon 2019

VEČ ...|13. 4. 2019
Nadškof Alojzij Cvikl: Bil sem izgubljen in Si me našel

Osrednji govornik današnjega dne je mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, eden od udeležencev sinode mladih, ki je potekala v Rimu. V nagovoru je izpostavil številne primere mladih in njihovega pogleda na vero. Poudaril je pomen spomina, ki ga mladi dobijo v mladosti. In če je ta spomin lep, potem se bodo v Cerkev lažje in prej vrnili in se tam čutili sprejete. Nadškof ugotavlja, da mladi Cerkev zapuščajo zaradi različnih razlogov, tudi zaradi tega, ker je morda preveč usmerjena v ta svet. Ob pričevanjih mladih, ki jih je slišal na sinodi v Rimu pa nadškof Cvikl izpostavlja, da si mladi želijo občutiti svetost Cerkve.

Nadškof Alojzij Cvikl: Bil sem izgubljen in Si me našel

Osrednji govornik današnjega dne je mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, eden od udeležencev sinode mladih, ki je potekala v Rimu. V nagovoru je izpostavil številne primere mladih in njihovega pogleda na vero. Poudaril je pomen spomina, ki ga mladi dobijo v mladosti. In če je ta spomin lep, potem se bodo v Cerkev lažje in prej vrnili in se tam čutili sprejete. Nadškof ugotavlja, da mladi Cerkev zapuščajo zaradi različnih razlogov, tudi zaradi tega, ker je morda preveč usmerjena v ta svet. Ob pričevanjih mladih, ki jih je slišal na sinodi v Rimu pa nadškof Cvikl izpostavlja, da si mladi želijo občutiti svetost Cerkve.

Radijski misijon 2019duhovnost

Radijski misijon 2019

Nadškof Alojzij Cvikl: Bil sem izgubljen in Si me našel
Osrednji govornik današnjega dne je mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, eden od udeležencev sinode mladih, ki je potekala v Rimu. V nagovoru je izpostavil številne primere mladih in njihovega pogleda na vero. Poudaril je pomen spomina, ki ga mladi dobijo v mladosti. In če je ta spomin lep, potem se bodo v Cerkev lažje in prej vrnili in se tam čutili sprejete. Nadškof ugotavlja, da mladi Cerkev zapuščajo zaradi različnih razlogov, tudi zaradi tega, ker je morda preveč usmerjena v ta svet. Ob pričevanjih mladih, ki jih je slišal na sinodi v Rimu pa nadškof Cvikl izpostavlja, da si mladi želijo občutiti svetost Cerkve.
VEČ ...|13. 4. 2019
Nadškof Alojzij Cvikl: Bil sem izgubljen in Si me našel
Osrednji govornik današnjega dne je mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, eden od udeležencev sinode mladih, ki je potekala v Rimu. V nagovoru je izpostavil številne primere mladih in njihovega pogleda na vero. Poudaril je pomen spomina, ki ga mladi dobijo v mladosti. In če je ta spomin lep, potem se bodo v Cerkev lažje in prej vrnili in se tam čutili sprejete. Nadškof ugotavlja, da mladi Cerkev zapuščajo zaradi različnih razlogov, tudi zaradi tega, ker je morda preveč usmerjena v ta svet. Ob pričevanjih mladih, ki jih je slišal na sinodi v Rimu pa nadškof Cvikl izpostavlja, da si mladi želijo občutiti svetost Cerkve.

Alojzij Cvikl

Radijski misijon 2019duhovnost

Radijski misijon 2019

VEČ ...|9. 4. 2019
Kako naj oznanjam veselje, ko pa je toliko škandalov?

Klaretinec p. Branko Cestnik meni, da je prav potreba po ohranjanju lepe fasade na račun notranje snage botrovala prikrivanju spolnih zlorab v Cerkvi, o katerih je nedvomno treba govoriti. Po eni strani ne bo šlo brez dramatičnih potez, brez ostrih besed, brez spopada različnih pogledov in pristopov; po drugi pa moramo varovati edinost Cerkve. Pred nami ni zgolj bitka za odpravo spolnih zlorab v duhovniških vrstah, pred nami je velika bitka zoper duha nečistosti, ki se zdi, da je zapopadel vso zahodno civilizacijo. To je duhovna bitka, v katero smo poklicani vsi. A če rečemo, da ni možno upati na sonce oziroma na ozdravitev Cerkve, nismo resnično verni, nismo Kristusovi.

Kako naj oznanjam veselje, ko pa je toliko škandalov?

Klaretinec p. Branko Cestnik meni, da je prav potreba po ohranjanju lepe fasade na račun notranje snage botrovala prikrivanju spolnih zlorab v Cerkvi, o katerih je nedvomno treba govoriti. Po eni strani ne bo šlo brez dramatičnih potez, brez ostrih besed, brez spopada različnih pogledov in pristopov; po drugi pa moramo varovati edinost Cerkve. Pred nami ni zgolj bitka za odpravo spolnih zlorab v duhovniških vrstah, pred nami je velika bitka zoper duha nečistosti, ki se zdi, da je zapopadel vso zahodno civilizacijo. To je duhovna bitka, v katero smo poklicani vsi. A če rečemo, da ni možno upati na sonce oziroma na ozdravitev Cerkve, nismo resnično verni, nismo Kristusovi.

Radijski misijon 2019

Radijski misijon 2019

Kako naj oznanjam veselje, ko pa je toliko škandalov?
Klaretinec p. Branko Cestnik meni, da je prav potreba po ohranjanju lepe fasade na račun notranje snage botrovala prikrivanju spolnih zlorab v Cerkvi, o katerih je nedvomno treba govoriti. Po eni strani ne bo šlo brez dramatičnih potez, brez ostrih besed, brez spopada različnih pogledov in pristopov; po drugi pa moramo varovati edinost Cerkve. Pred nami ni zgolj bitka za odpravo spolnih zlorab v duhovniških vrstah, pred nami je velika bitka zoper duha nečistosti, ki se zdi, da je zapopadel vso zahodno civilizacijo. To je duhovna bitka, v katero smo poklicani vsi. A če rečemo, da ni možno upati na sonce oziroma na ozdravitev Cerkve, nismo resnično verni, nismo Kristusovi.
VEČ ...|9. 4. 2019
Kako naj oznanjam veselje, ko pa je toliko škandalov?
Klaretinec p. Branko Cestnik meni, da je prav potreba po ohranjanju lepe fasade na račun notranje snage botrovala prikrivanju spolnih zlorab v Cerkvi, o katerih je nedvomno treba govoriti. Po eni strani ne bo šlo brez dramatičnih potez, brez ostrih besed, brez spopada različnih pogledov in pristopov; po drugi pa moramo varovati edinost Cerkve. Pred nami ni zgolj bitka za odpravo spolnih zlorab v duhovniških vrstah, pred nami je velika bitka zoper duha nečistosti, ki se zdi, da je zapopadel vso zahodno civilizacijo. To je duhovna bitka, v katero smo poklicani vsi. A če rečemo, da ni možno upati na sonce oziroma na ozdravitev Cerkve, nismo resnično verni, nismo Kristusovi.

p. Branko Cestnik

Radijski misijon 2019

Priporočamo
|
Aktualno

Kmetijska oddaja

VEČ ...|13. 10. 2019
Selekcija lisaste pasme goveda

Z nami je bil Marjan Špur, selekcionist s Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota. Ustavili smo se ob izzivih selekcije lisaste pasme goveda, ki stavi na primernost za pridelavo mleka in mesa.

Selekcija lisaste pasme goveda

Z nami je bil Marjan Špur, selekcionist s Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota. Ustavili smo se ob izzivih selekcije lisaste pasme goveda, ki stavi na primernost za pridelavo mleka in mesa.

Robert Božič

kmetijstvogovedoreja

Doživetja narave

VEČ ...|11. 10. 2019
Svetovni kolesarski popotnik Aleš Juvanc

Tokratna Doživetja narave so bila kolesarsko avanturistično obarvana. Nekaj kilometrov našega septembrskega radijskega kolesarjenja je z nami prevozil tudi svetovni kolesarski popotnik Aleš Juvanc, ki se je s kolesom odpravil že na vse celine, kolesaril je skozi 80 držav in številna mesta, posebej milijonska so mu blizu. Tik pred njegovim odhodom v Južno Ameriko ste lahko prisluhnili pogovoru z njim.

Svetovni kolesarski popotnik Aleš Juvanc

Tokratna Doživetja narave so bila kolesarsko avanturistično obarvana. Nekaj kilometrov našega septembrskega radijskega kolesarjenja je z nami prevozil tudi svetovni kolesarski popotnik Aleš Juvanc, ki se je s kolesom odpravil že na vse celine, kolesaril je skozi 80 držav in številna mesta, posebej milijonska so mu blizu. Tik pred njegovim odhodom v Južno Ameriko ste lahko prisluhnili pogovoru z njim.

Blaž Lesnik

naravapogovoršportAleš Juvanckolesarjenje

Sol in luč

VEČ ...|8. 10. 2019
Ritem srca: najboljša besedila.

Tokrat smo v luči prihajajočega festivala Ritem srca v oddaji Sol in luč dali krila poeziji, da vsaj za trenutek ponese v višave našega duha. Izbrali smo naslednje poete: Jana Kvas, Gregor Čušin, Leon Oblak in Tadej Vindiš.

Ritem srca: najboljša besedila.

Tokrat smo v luči prihajajočega festivala Ritem srca v oddaji Sol in luč dali krila poeziji, da vsaj za trenutek ponese v višave našega duha. Izbrali smo naslednje poete: Jana Kvas, Gregor Čušin, Leon Oblak in Tadej Vindiš.

Tadej Sadar

duhovnostkulturaodnosi

Naš pogled

VEČ ...|8. 10. 2019
800 let nazaj in 8000 km južno

Moč molitve in prežetosti z božjim duhom kažejo na dogodek pred 800 leti, ko se je sv. Frančišek srečal s sultanom. O tem, koliko zaupamo v moč molitve danes se v komentarju sprašuje avtor in opozarja na izredni misijonski mesec, v katerem smo vsi poklicani k delovanju na svoj način.

800 let nazaj in 8000 km južno

Moč molitve in prežetosti z božjim duhom kažejo na dogodek pred 800 leti, ko se je sv. Frančišek srečal s sultanom. O tem, koliko zaupamo v moč molitve danes se v komentarju sprašuje avtor in opozarja na izredni misijonski mesec, v katerem smo vsi poklicani k delovanju na svoj način.

Blaž Lesnik

duhovnostdružbakomentar

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|13. 10. 2019
25-letnica SVC v Lemontu

V Lemontu pri Chicagu so praznovali 25. obletnico Slovenskega verskega središča. Poklicali smo tamkajšnjega frančiškana p. Metoda Ogorevca. V oddaji tudi več o seji Sveta za Slovence v zamejstvu in začetku Leta sosedskega dialoga Slovenija – Avstrija 2019-2020.

25-letnica SVC v Lemontu

V Lemontu pri Chicagu so praznovali 25. obletnico Slovenskega verskega središča. Poklicali smo tamkajšnjega frančiškana p. Metoda Ogorevca. V oddaji tudi več o seji Sveta za Slovence v zamejstvu in začetku Leta sosedskega dialoga Slovenija – Avstrija 2019-2020.

Matjaž Merljak

inforojakilemontanglijaavstrijazamejstvo

Kulturni utrinki

VEČ ...|15. 10. 2019
Odprtje razstave Knjižnica barona Žige Zoisa

V Narodni in univerzitetni knjižnici bodo drevi ob 19.h odprli razstavo Knjižnica Žige Zoisa - središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, na kateri bo na ogled izbor del iz Zoisove knjižnice. O razstavi smo se pgovarjali s soavtorjem dr. Luko Vidmarjem.

Odprtje razstave Knjižnica barona Žige Zoisa

V Narodni in univerzitetni knjižnici bodo drevi ob 19.h odprli razstavo Knjižnica Žige Zoisa - središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, na kateri bo na ogled izbor del iz Zoisove knjižnice. O razstavi smo se pgovarjali s soavtorjem dr. Luko Vidmarjem.

Jože Bartolj

Žiga ZoisLuka Vidmar

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|15. 10. 2019
Ivančna Gorica

Vsak kraj ima svojo zgodbo. Marinka in Darinka sta govorili o Ivančni Gorici. Kraj se danes skokovito razvija, postaja sodoben in dinamičen, včasih pa so bila le polja in komaj sedem hiš. Okoliške znamenitosti pa vendarle govore o bogatem dogajanju v teh koncih tudi nekoč.

Ivančna Gorica

Vsak kraj ima svojo zgodbo. Marinka in Darinka sta govorili o Ivančni Gorici. Kraj se danes skokovito razvija, postaja sodoben in dinamičen, včasih pa so bila le polja in komaj sedem hiš. Okoliške znamenitosti pa vendarle govore o bogatem dogajanju v teh koncih tudi nekoč.

Nataša Ličen

izročilodediščinadružbautrip

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|15. 10. 2019
Spletno glasovanje za naziv Inovativnega mladega kmeta

Zveza slovenske podeželske mladine skupaj s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije tudi letos organizira 12. izbor nosilca naziva Inovativni mladi kmet oziroma kmetica. Glavno besedo pri izbiri zmagovalca bo tudi tokrat imela strokovna komisija. Je pa letošnja novost tudi spletno glasovanje. Na naslovu https://zspm.si/glasovanje-imk/ si lahko ogledate predstavitve kandidatov in glasujete za najbolj inovativnega mladega kmeta oziroma kmetico.

Spletno glasovanje za naziv Inovativnega mladega kmeta

Zveza slovenske podeželske mladine skupaj s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije tudi letos organizira 12. izbor nosilca naziva Inovativni mladi kmet oziroma kmetica. Glavno besedo pri izbiri zmagovalca bo tudi tokrat imela strokovna komisija. Je pa letošnja novost tudi spletno glasovanje. Na naslovu https://zspm.si/glasovanje-imk/ si lahko ogledate predstavitve kandidatov in glasujete za najbolj inovativnega mladega kmeta oziroma kmetico.

Robert Božič

kmetijstvo

Svetovalnica

VEČ ...|15. 10. 2019
Ozimnica

Z Barbaro Lombar iz Zveze podeželjske mladine smo govorili o hrambi ozimnice, kaj je primerno za hrambo v kleti, kaj lahko shranimo v zamrzovalniku, pa tudi o kisanju zelja. Gostja je spregovorila tudi o svojem pogledu na delo na kmetiji, saj praznujemo svetovni dan kmetic.

Ozimnica

Z Barbaro Lombar iz Zveze podeželjske mladine smo govorili o hrambi ozimnice, kaj je primerno za hrambo v kleti, kaj lahko shranimo v zamrzovalniku, pa tudi o kisanju zelja. Gostja je spregovorila tudi o svojem pogledu na delo na kmetiji, saj praznujemo svetovni dan kmetic.

Tanja Dominko

svetovanjekmetijstvo

Duhovna misel

VEČ ...|15. 10. 2019
Ko Jezus vstopi v naš dom

Ko je Jezus govoril, ga je neki farizej prosil, naj obeduje pri njem. Vstopil je in sédel k mizi. Ko je farizej to videl, se je začudil, da se pred kosilom ni umil. (Lk 11, 37-38)

Ko Jezus vstopi v naš dom

Ko je Jezus govoril, ga je neki farizej prosil, naj obeduje pri njem. Vstopil je in sédel k mizi. Ko je farizej to videl, se je začudil, da se pred kosilom ni umil. (Lk 11, 37-38)

Gregor Čušin

duhovnost