Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?

Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.

Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.

Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.

Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.

V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?

Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.

Jožko Kragelj, duhovnik, ki je bil tik pred praznikom sv. Petra in Pavla 1949 obsojen na smrt z ustrelitvijo, nam je razkril strahote povojnih udbovskih zaporov, skozi katere je šlo več kot 300 duhovnikov. Ob 100. obletnici njegovega rojstva smo osvežili spomin na njegovo duhovniško, pisateljsko, prevajalsko in pričevalsko delo.

Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

Namen povišanega odstrela je zaustaviti dosedanjo hitro rast številčnosti medvedov. Odstrel 175 medvedov, ki ga je za letošnjo sezono potrdila Vlada Republike Slovenije, poleg dodatnih predvidenih izgub (povoz, pogin) 25 medvedov, ne bo ogrozil dolgoročnega obstoja medveda pri nas. Predlagana višina odstrela namreč sovpada z letnim prirastkom v populaciji. Za razliko od odstrela pa bo lahko imela prepoved le-tega, o čemer trenutno odloča Upravno sodišče RS, nepopravljive posledice. Nadaljnje povečevanje številčnosti populacije bo namreč povzročilo pogostejše zahajanje medvedov v bližino naselij in s tem postopno izgubo strahu pred človekom. S tem se bo povečala možnost konfliktnih situacij, kar bo vodilo v močno nasprotovanje pri ljudeh, ki z medvedom sobivajo. To pa pomeni resno grožnjo dolgoročni ohranitvi medveda v Sloveniji.

Imela je »vse« in to »vse« tudi pustila, upala si je pobegniti iz »udobnega« življenja in se spopadla s strahovi in dvomi. Naša sogovornica je bila Maja Golob, ki jo največkrat opišejo kot svetovalko za direktni marketing, predvsem pa kot mamo in ženo, avtorico knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend.

Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.

Na praznik vseh svetih smo predvajali naslednje skladbe: New Swing Quartet – When the saints go marching, Sestre Budja – K tebi želim, moj Bog, Duša Počkaj – Življenje, Chris Rea – Tell me there’s a heaven, Slavko Ivančič in Livanda – Ko mene več ne bo, Terry Jacks – Seasons in the sun, Alfi Nipič – Zbogom, prijatelj, Rod Stewart&Jeff Back – People get ready, Majda Sepe – Uspavanka za mrtve vagabunde; Ray Peterson - Tell Laura I love her, Braco Koren – Ptica vrh Triglava, J. Carreras & S. Brightman – Amigos para siempre, Lado Leskovar – Poslednji vlak, Oliver Dragojević – Cesarica, Qeeen – Who wants to live forever, Tatjana Gros – Zato sem noro te ljubila, Vlado Kreslin – Namesto koga roža cveti, ABBA – The way old friends do, Edith Piaf – Non je ne regrette rien, Tereza Kesovija - I ni me strah, S. Brightman & A. Bocelli – Time to say goodbye, Marjana Deržaj – Zadnji valček. Vmes smo prebirali zgodbe iz knjige Obrisal bo solze z njihovih oči (Skok v nebo, Lastnina, Dajati upanje, Smrt daje smisel življenju, Vse pustiti, vse dobiti, Bolečine minejo, lepota ostane in Poslali so te na pot) ter Vsak dan živeti iz knjige Drobne zgodbe za dušo.

Dr. Bogdan Polajner se je izobraževal in deloval tudi v tujini, pri nas razširja eno od dvajsetih znanstveno dokazanih in priznanih Bonding psihoterapij. Z njim smo govorili o procesih spoprijemanja različnih izzivov v življenju, o notranjem, čustvenem svetu, psihološkem dojemanju sebe in sveta. Posebno mesto bomo namenili osnovnim, temeljnim čustvenim stanjem, kot so ugodje, strah, jeza in ljubezen.

O praznovanju misijonske nedelje v Trebnjem in pri Šolskih sestrah svetega Frančiška Kristusa Kralja; minilo je 15 let od smrti božjega služabnika Antona Sterleta; v Celju so se srečale družine iz vse škofije; pred nami je praznovanje 25-letnice Kolpingovega združenja v Sloveniji (pogovor z nacionalnim koordinatorjem Jožetom Povhom) in Šentvoršce z razmišljanjem vzgojiteljice Romane Bezjak.

Geopolitični analitik dr. Laris Gaiser je pokomentiral napovedi ZDA, da bi utegnile odstopiti od pogodbe o jedrskih raketah srednjega dosega z Rusijo. Zanimalo nas je, ali so strahovi, ki se vrstijo v odzivih, upravičeni. Dr. Gaiserja smo vprašali tudi, kaj pomenijo prihajajoče vojaške vaje zveze Nato. V pogovoru nismo mogli mimo najodmevnejše zgodbe zadnjih dni - umora novinarja Saudove Arabije.

V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil z nami klaretinec p. Branko Cestnik. Med drugim smo govorili o primeru Strehovec. Ta vse bolj kaže na željo določenih elit, da bi kristjane in druge nemainstreamovsko misleče držali v strahu oziroma na robu družbe. Ustavili smo se tudi pri primeru Boscarol in Akrapovič. Je gonilo alergije na uspešne podjetnike navadna zavist?

S psihologinjo Alenko Rebula Tuta smo govorili o odnosih. V stremljenju za čimboljšim uspehom ali materialnimi dobrinami pogosto pozabimo na odnose. Če izgubimo čas za odnose, izgubimo družino, pravi naša sogovornica. Spregovorili smo tudi o kulturi staranja. Kako se spoštovati? Kako poiskati svoj življenjski smisel? To so velika vprašanja. Odgovori pa spodbujajo k delu na sebi.

Ste se že kdaj vprašali, za kaj ste v življenju poklicani? Vprašanje poklicanosti je najbolj živo v mladosti, a slediti klicu in ga živeti, je vseživljenjski izziv. O strahu, razločevanju in ljubezni smo govorili z duhovnikom v živo. Če vemo, da nas on, ki nas je ustvaril in nas najbolje pozna, nekam kliče, potem zaupajmo, da v nas vidi ogromen potencial, je povedal naš gost, kapucin br. Jaro Kneževič.

Prisluhnete lahko pričevanju Marije Tomažič Lavriša, rojene leta 1920 v Ljubljani, ki je po vojni zaradi strahu pred partizani, zapustila Slovenijo. Preko različnih taborišč v Avstriji se je končno umaknila v ZDA in si v Clevelandu ustvarila nov dom.

Na 37. festivalu Stična mladih so ob letošnjem geslu dogodka Ne boj se! razmišljali o tem, česa jih je strah in kako to preseči.

Martina je avtorica lanske in letošnje himne Stične. Kakšno je sporočilo letošnje himne?Vsekakor je iztočnica papeževa poslanica. Gre za spodbudo poslušnosti Cerkvi. Iztočnica je vsekakor osebna molitev in prebiranje te poslanice.Poudarek letošnje himne je: Ne bojmo se Boga. Bog hoče stopiti z vsakim v osebni odnos, tako kot je stopil v odnos z Marijo. Mislim, da je bistvena osebna izkušnja Boga. Pri evharistiji stopimo v stik z živim Bogom. Vera v Boga nam daje orožje, da se borimo proti strahovom vsakdanjega dne.

V katehezi v ciklu Verovati danes, smo se spet srečali z nekaterimi življenjskimi vprašanji! Tako smo si zastavili izhodišča, kot so: zakaj veliko ljudi sicer v nekaj veruje, ampak tej veri pravzaprav ne verjamejo? Kristus nas je s smrtjo in vstajenjem odrešil, zato nismo več sužnji greha, svoje morebitne strahove lahko preložimo v Božje roke, živeti pa hočemo polno versko in družbeno življenje! O vsem tem pa več nadškof Anton Stres.

Na svetovni dan beguncev smo spregovorili o migracijah, predvsem nezakonitih, pa o tem, kako je Slovenija ob drugem valu pripravljena na to, ter – ali begunci in migranti predstavljajo velik varnostni problem - ali je strah lokalnega prebivalstva upravičen. Gostje: Boštjan Šefic, državni sekretar na MNZ, mag. Mojca Špec Potočar, direktorica vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov, mag. Maja Kocjan, Civilna iniciativa proti migrantskemu centru v Beli krajini in črnomaljska občinska svetnica.

Dijaki kamniške gimnazije so sodelovali pri Mladinskem parlamentu Alpske konvencije. Mladi različnih evropskih držav se pogovarjajo o problemih in izzivih skupnega alpskega prostora. Letos so govorili o ohranjanju tal. V drugem delu oddaje pa smo govorili o strahu. Strah, pričakovanja, včasih nerealna in prezahtevna, hromijo radoživost mnogim mladostnikom. V oddaji smo povedali, kaj je strah in kako ga premagati.

O sodobnem psihološkem raku - preživetveni stiski, o izzivih in preizkušnjah življenja s poudarjenim pozitivnim predznakom smo se pogovarjali z mag. Mio Bone, univ. dipl. psihologinjo, osebno in poslovno trenerko, avtorico knjig in predavateljico. Živeti na polno pomeni živeti v trenutku. Ne glede na to, kaj vse se nam dogaja, je treba srce nahraniti s čustveno hrano, s trenutki, ki nas napolnjujejo s pozitivnimi občutki. Možgane lahko naučimo znova živeti.

Mnogi invalidi še vedno ostajajo brez zaposlitve, kar gotovo vpliva na njihov materialni položaj, kot tudi na njihovo samopodobo, ki je že tako večkrat načeta. A ni povsod tako črno, nekateri so se namreč odločili ugrizniti v kislo jabolko in so zadevo vzeli v svoje roke. Nekaj besed o tem nam je povedal Peter Svetina, iz Zavoda Grunt iz Komende.

Največja groza me je praznovanj brez vsebine ali pa z vsebino, ki je povsem zlagana. Pred pomladnim mesecem majem smo na pragu mnogih praznikov, ki to pravzaprav niso: so bolj žuri, ko se polnijo trebuhi s hrano in hektolitri pijače, se nori in razgraja. Naslednji dan pa potone v pozabo vse, kar smo doživeli, saj glava ponoči utrujena in omamljena prileze domov. Pravo novodobno poganstvo v različnih preoblekah! Tudi kadar se veselimo, mora za to obstajati tehten vzrok, saj le tako svoje življenje in jutrišnji dan hranimo z lepimi, bogatimi spomini. Mesec maj nam ponuja prelestne priložnosti, da napolnimo svojo dušo z lepoto in pristnim veseljem.

Ob peti obletnici izvolitve papeža Frančiška smo govorili o sadovih teh petih let. Z nami sta bila jezuit, p. David Bresciani in sociolog, prof. Igor Bahovec.

p. mag. Branko Cestnik je v oddaji predstavil svoj pogled na minuli radijski misijon, veliki teden ter aktualno dogajanje v Španiji in Franciji.

V današnji misijonski Svetovalnici smo gostili bolniškega duhovnika in lurškega kaplana msgr. Mira Šlibarja. V luči glavne teme današnjega dne je razmišljal o bolnikih, ki so del telesa Cerkve. Začel je z mislijo, da moramo vedno znova razumeti kako drobni smo pred veličino Gospoda. Tudi prek pričevanj poslušalk smo spoznavali kako prav je biti blizu bolnim, kako se moramo truditi, da jim stojimo ob strani, jih razumemo in sprejemamo. Dotaknili smo se hospica, opravljanja duhovniške službe v bolnišnicah, strahu pred obiskom duhovnika ali prejemom zakramenta bolniškega maziljenja. Skozi mnoge odgovore se je zrcalila predvsem moč molitve in pomembnost bližine!

Svojo zgodbo, polno groze, strahu in nasilja, pa tudi mogočnega božjega delovanja ter veličine usmiljenja nam je tokrat predstavil francoski pater, član skupnosti sv. Janeza Jean-Phillipe Chauveau. Med nedavnim obiskom Slovenije smo ga povabili v studio. Pater, ki je čez dan pri zapornikih, čez noč pa pri prostitutkah nam je razkril, zakaj je njegov avtodom odprt za prostitutke iz zakaj je iz najstarejše obrti tako težko izstopiti.

Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.

Bili smo v spovednici ... in slišali, da strah povzroča jezo. Župnik Sweeney se je odločil, da bo kaj storil, da bo bolje razumel vzrok te neizprosne tesnobe svojih mladih vernikov.

V današnji misijonski Svetovalnici smo gostili bolniškega duhovnika in lurškega kaplana msgr. Mira Šlibarja. V luči glavne teme današnjega dne je razmišljal o bolnikih, ki so del telesa Cerkve. Začel je z mislijo, da moramo vedno znova razumeti kako drobni smo pred veličino Gospoda. Tudi prek pričevanj poslušalk smo spoznavali kako prav je biti blizu bolnim, kako se moramo truditi, da jim stojimo ob strani, jih razumemo in sprejemamo. Dotaknili smo se hospica, opravljanja duhovniške službe v bolnišnicah, strahu pred obiskom duhovnika ali prejemom zakramenta bolniškega maziljenja. Skozi mnoge odgovore se je zrcalila predvsem moč molitve in pomembnost bližine!

"Ponudba Boga je na mizi, a jo moram sam sprejeti. Sam si moram prizadevati, se naučiti plavati in premagovati svojo nujo po račjem kvakanju," je v osrednjem misijonskem nagovoru 2. dne povedal p. Vili Lovše, ob tem pa predstavil pet lastnosti pravega "velikonočnega moškega".

Na 37. festivalu Stična mladih so ob letošnjem geslu dogodka Ne boj se! razmišljali o tem, česa jih je strah in kako to preseči.