Državni svet RS. Tista inštitucija, o kateri že tako šibko politično osveščen državljan Republike Slovenije ve bolj malo, ter obenem tista, o kateri se je pred leti govorilo, da bi jo bilo bolje ukiniti, saj da je sama sebi namen. Še sedaj se pojavljajo podobne ideje, nekateri bi z razširitvijo poslanskih mest na 120 radi dali še večjo vlogo strankarsko profiliranemu Državnemu zboru. Toda zdi se, da so leta političnih kriz, strankarskih preigravanj in izsiljevanj ob nekaj sreče pri izbiri novega predsednika, Državnemu svetu dala novo priložnost. Priložnost, da se končno uveljavi ter si izbori svoje mesto pod soncem demokratične Slovenije.

Komentar ob ponudbi Mateja Tonina Marjanu Šarcu za nadkoalicijskega partnerja.

Zdi se, da je ugrabitev nedolžnega starejšega vinogradnika v Beli Krajini popolnoma zasukala letošnjo kampanjo pred evropskimi volitvami. Dogodek je v najbolj neprimernem času ujel tako vladne stranke, ki računajo na zmago spričo zaslug za odlične trende v državi, kot tudi mainstream medije, ki so vse stavili na politični obrat na teh evropskih volitvah. Tako pa se zdi, da je ta nesrečnež sprožil plaz dogodkov, ki ga uveljavljene politične sile levice ne morejo več kontrolirati. Počakati bo sicer treba do samih volitev in do takrat se lahko zgodi še marsikaj, toda nekaj ugotovitev že lahko pokomentiramo.Z Belo Krajino je migrantska problematika dokončno postala odločujoč faktor na letošnjih volitvah. Še vedno smo sicer priče intenzivnemu omalovaževanju dogodkov in ljudi s strani določenih mnenjskih voditeljev, toda zdi se, da le-ti tudi s svojimi poskusi iz obupa ne uspejo in ne uspejo zmanipulirati javnosti.Glavni mediji so sprva poskušali s taktiko popolne ignorance dogodkov. Ker ta pristop ni obrodil sadov, so se politične konkurence lotili na način »shoot the messenger«, t.j. uničiti kredibilnost civilne družbe in politike, ki je na težave opozarjala. V tej luči je bil nedavni protestni shod v Črnomlju izveden premišljeno. Prednost na odru so dobili predstavniki javnosti, shod je bil odločen, a tudi zamejen s kulturnim programom, prisotnim političnim predstavnikom pa se namenoma ni dalo prostora na odru. Naj ljudje sami povedo, kaj čutijo in mislijo. To je zmedlo prenekatere novinarje, ki so pričakujoč blamažo ali škandal, čakali v zasedi. Z vedno večjo gotovostjo lahko trdimo, da zborovanje v Črnomlju ni bilo ne prvo in ne zadnje in da lahko pričakujemo stopnjevanje podobnih dogodkov – neodvisno od samih volitev.Ne moremo se znebiti občutka, da je letos levica tista, ki je na defenzivi, čeprav bi glede na vse dogodke morda pričakovali, da bi te volitve lahko bile dokončen obračun z »neposlušno« desnico v državi. Letošnje Evropske volitve so v zasuku ironije nerazčiščene ter potlačene problematike ilegalnih migracij morda prve po dolgem času, ko gre res za Evropo.Premešane karte na levi, konsolidacija na desniŠe več, opazimo lahko, da imajo te volitve morda celo potencial premešati pozicije moči znotraj Šarčeve vlade. Prvič: Levo sredino, ki ni bila sposobna sestaviti skupne liste za skupino ALDE, je vsem viden polom Šarčeve »spitzenkandidatke« Irene Joveve pahnil v hude škripce. Drugič: Tekom kampanje smo že videli dvakratno (evropsko ter slovensko) blamažo prve tovarišice liste Levica. Violeta Tomić je s tem v zadrego spravila trdo levi pravoverni del medijev, ki je morebiten visok odstotek liste Levica že videl kot »znamenje na nebu«, da je tudi v Slovenijo končno prišel duh Podemos-a. Tretjič: V mesecu maju, mesecu rdečih zvezd, Socialni Demokrati vedno bolj odločno prevzemajo ikonografijo svojih »nedonošenčkov« iz Levice, ki jim v resnici nikoli niso oprostili, da so jim prevzeli primat na levem polu, ki si ga SD kot uradni nasledniki KPS seveda nedvomno zaslužijo.Desnica se je medtem konsolidirala. Na pomladnem delu sta SDS in SLS jeseni zakopali bojno sekiro in nato letos pomladi postavili skupno listo ter tako naredili prvi korak v pomiritvi pomladnega tabora. NSi nadaljuje svojo jasno zgodbo že iz prejšnjih volitev v DZ in gre na te volitve s svojo listo močnih in preverjenih kandidatov, ki jo je nadgradila in razširila. Stranke pomladi z jasnimi in argumentiranimi nastopi nagovarjajo širok nabor volivcev, se medsebojno ne napadajo, lastnim članom pa dajejo motivacijo, da se volitev udeležijo ter pripomorejo h končnemu rezultatu. Tehnično in vsebinsko smo torej priča izvrstni kampanji, ki trenutno kaže na dober rezultat vseh treh strank oz. obeh list.Presenečenje te kampanje je nova desna stranka DOM, za katero se zdi, da je prva izvorno desno populistična stranka od osamosvojitve. Velik del desnice Jelinčičeve SNS zaradi njenega koketiranja namreč nikoli ni sprejel za svojo. DOM-ovci so zelo aktivni predvsem na družbenih omrežjih in se tako borijo proti medijski marginalizaciji, ki je lani (po krivici) pokopala Požarja. Požarjev »požar« so mediji še pogasili, DOM-ovega, ki ga kurijo ilegalni migranti, pa verjetno ne bodo zmogli. DOM sicer delno nagovarja iste volivce kot SNS, zato bo njena usoda na volitvah najverjetneje močno zaznamovala politiko v prihodnje. SNS si lahko upravičeno obeta poslanca na teh volitvah, toda morebiten dober rezultat Brščičeve četvorke – ne nujno s poslancem, ampak po številu glasov oz. odstotkov – lahko že pomeni, da smo dobili prihodnjega člana DZ, ki bo ključ do sestave prihodnje Vlade RS.Letošnje Evropske volitve so v zasuku ironije nerazčiščene ter potlačene problematike ilegalnih migracij morda prve po dolgem času, ko gre res za Evropo. Z evropskimi volitvami je bilo v preteklosti v različnih evropskih državah pogosto tako, da so bile tretirane kvečjemu kot priložnost, da volivci dajo oceno vladi. Letos volivci odločajo ne samo o medijsko doziranih puhlicah o posameznih področjih, ampak se bistveno bolj politično opredeljujejo do tega, kaj jim Evropa pomeni in v katero smer želijo, da bi se upravljanje Evropske unije zasukalo.Tudi v Sloveniji so volitve presegle ta namen in služijo bistveno večji politični prerazporeditvi. Kdo ve, morda pa je letošnja kampanja samo del daljšega trenda in smo priča ogrevanju za nekaj večjega. Karel Erjavec že ve.