Komentar tedna

VEČ ...|17. 4. 2020
Umetnost umiranja

Množičnost umiranja v pandemiji postavlja vsakogar od nas v resničnost osebne smrti. Zahodnjaki smo bolj kot ne opazovali umiranje na daljavo - npr. lačnih otrok v Afriki, žrtev vojn v Siriji in drugod, od blizu so nas oplazili le teroristični napadi ali umiranje na cestah. Za časa vojne v republikah bivše Jugoslavije so politiki štiri leta ponavljali: »Če bodo Srbi pobili še toliko ljudi, jih bomo pa ustavili.« A preden je NATO po diplomatskih prerekanjih naposled le končal vojno, smo bili priče genocidnim pokolom v Srebrenici in drugod. Zdaj pa ni sredstev zoper smrt razen samoizolacije, virus je nepredvidljiv, na udaru smo starejši, odrinjeni na rob družbe. Množično umiranje torej daje misliti in nam sprašuje vest.

Celoten komentar si lahko preberete na radio.ognjisce.si.

Umetnost umiranja

Množičnost umiranja v pandemiji postavlja vsakogar od nas v resničnost osebne smrti. Zahodnjaki smo bolj kot ne opazovali umiranje na daljavo - npr. lačnih otrok v Afriki, žrtev vojn v Siriji in drugod, od blizu so nas oplazili le teroristični napadi ali umiranje na cestah. Za časa vojne v republikah bivše Jugoslavije so politiki štiri leta ponavljali: »Če bodo Srbi pobili še toliko ljudi, jih bomo pa ustavili.« A preden je NATO po diplomatskih prerekanjih naposled le končal vojno, smo bili priče genocidnim pokolom v Srebrenici in drugod. Zdaj pa ni sredstev zoper smrt razen samoizolacije, virus je nepredvidljiv, na udaru smo starejši, odrinjeni na rob družbe. Množično umiranje torej daje misliti in nam sprašuje vest.

Celoten komentar si lahko preberete na radio.ognjisce.si.

komentardružbaumiranjeodnosi

Komentar tedna

Umetnost umiranja
Množičnost umiranja v pandemiji postavlja vsakogar od nas v resničnost osebne smrti. Zahodnjaki smo bolj kot ne opazovali umiranje na daljavo - npr. lačnih otrok v Afriki, žrtev vojn v Siriji in drugod, od blizu so nas oplazili le teroristični napadi ali umiranje na cestah. Za časa vojne v republikah bivše Jugoslavije so politiki štiri leta ponavljali: »Če bodo Srbi pobili še toliko ljudi, jih bomo pa ustavili.« A preden je NATO po diplomatskih prerekanjih naposled le končal vojno, smo bili priče genocidnim pokolom v Srebrenici in drugod. Zdaj pa ni sredstev zoper smrt razen samoizolacije, virus je nepredvidljiv, na udaru smo starejši, odrinjeni na rob družbe. Množično umiranje torej daje misliti in nam sprašuje vest.

Celoten komentar si lahko preberete na radio.ognjisce.si.
VEČ ...|17. 4. 2020
Umetnost umiranja
Množičnost umiranja v pandemiji postavlja vsakogar od nas v resničnost osebne smrti. Zahodnjaki smo bolj kot ne opazovali umiranje na daljavo - npr. lačnih otrok v Afriki, žrtev vojn v Siriji in drugod, od blizu so nas oplazili le teroristični napadi ali umiranje na cestah. Za časa vojne v republikah bivše Jugoslavije so politiki štiri leta ponavljali: »Če bodo Srbi pobili še toliko ljudi, jih bomo pa ustavili.« A preden je NATO po diplomatskih prerekanjih naposled le končal vojno, smo bili priče genocidnim pokolom v Srebrenici in drugod. Zdaj pa ni sredstev zoper smrt razen samoizolacije, virus je nepredvidljiv, na udaru smo starejši, odrinjeni na rob družbe. Množično umiranje torej daje misliti in nam sprašuje vest.

Celoten komentar si lahko preberete na radio.ognjisce.si.

Janez Juhant

komentardružbaumiranjeodnosi

Informativni prispevki

VEČ ...|11. 2. 2020
Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

duhovnostzdravstvovzgoja

Informativni prispevki

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov
Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
VEČ ...|11. 2. 2020
Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov
Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Alen Salihović

duhovnostzdravstvovzgoja

Radijska kateheza

VEČ ...|16. 11. 2019
Obrisal bo solze z njihovih oči ... o smrti, pogrebu in žalovanju

V novembrski katehezi za bolnike msgr. Miro Šlibar v razmišljanju ob priliki o nespametnem bogatašu (Lk 12, 16-21) spregovori o umiranju, smrti, pogrebu ter spremljanju umirajočih pa tudi žalujočih.

Obrisal bo solze z njihovih oči ... o smrti, pogrebu in žalovanju

V novembrski katehezi za bolnike msgr. Miro Šlibar v razmišljanju ob priliki o nespametnem bogatašu (Lk 12, 16-21) spregovori o umiranju, smrti, pogrebu ter spremljanju umirajočih pa tudi žalujočih.

pogrebžalovanjesmrtumiranjespremljanje umirajočihduhovnost

Radijska kateheza

Obrisal bo solze z njihovih oči ... o smrti, pogrebu in žalovanju
V novembrski katehezi za bolnike msgr. Miro Šlibar v razmišljanju ob priliki o nespametnem bogatašu (Lk 12, 16-21) spregovori o umiranju, smrti, pogrebu ter spremljanju umirajočih pa tudi žalujočih.
VEČ ...|16. 11. 2019
Obrisal bo solze z njihovih oči ... o smrti, pogrebu in žalovanju
V novembrski katehezi za bolnike msgr. Miro Šlibar v razmišljanju ob priliki o nespametnem bogatašu (Lk 12, 16-21) spregovori o umiranju, smrti, pogrebu ter spremljanju umirajočih pa tudi žalujočih.

Damijana Medved

pogrebžalovanjesmrtumiranjespremljanje umirajočihduhovnost

Modrost v očeh

VEČ ...|27. 8. 2019
Glasbena terapija

V tokratni oddaji Modrost v očeh o glasbeni terapiji za starostnike. Ta je prinesla številne dobrobiti tudi bolnikom z demenco ter ob poslavljanju od življenja. Svoje znanje in izkušnje z glasbeno terapijo je z nami delila akademska glasbenica Špela Loti Knoll [knol], direktorica Inštituta Knoll - Inštituta za glasbeno terapijo in supervizijo.

Glasbena terapija

V tokratni oddaji Modrost v očeh o glasbeni terapiji za starostnike. Ta je prinesla številne dobrobiti tudi bolnikom z demenco ter ob poslavljanju od življenja. Svoje znanje in izkušnje z glasbeno terapijo je z nami delila akademska glasbenica Špela Loti Knoll [knol], direktorica Inštituta Knoll - Inštituta za glasbeno terapijo in supervizijo.

glasbena terapijademencaumiranjestarostglasba

Modrost v očeh

Glasbena terapija
V tokratni oddaji Modrost v očeh o glasbeni terapiji za starostnike. Ta je prinesla številne dobrobiti tudi bolnikom z demenco ter ob poslavljanju od življenja. Svoje znanje in izkušnje z glasbeno terapijo je z nami delila akademska glasbenica Špela Loti Knoll [knol], direktorica Inštituta Knoll - Inštituta za glasbeno terapijo in supervizijo.
VEČ ...|27. 8. 2019
Glasbena terapija
V tokratni oddaji Modrost v očeh o glasbeni terapiji za starostnike. Ta je prinesla številne dobrobiti tudi bolnikom z demenco ter ob poslavljanju od življenja. Svoje znanje in izkušnje z glasbeno terapijo je z nami delila akademska glasbenica Špela Loti Knoll [knol], direktorica Inštituta Knoll - Inštituta za glasbeno terapijo in supervizijo.

Damijana Medved

glasbena terapijademencaumiranjestarostglasba

Kultura odnosov

VEČ ...|30. 7. 2019
Skrb za bolnike

Tokrat smo govorili o skrbi za bolnike. Francoz Vincent Lambert, katerega umiranje so spremljali mnogi mediji, nam je med drugim zapustil kup etičnih vprašanj. Dr. Strehovec je skušal odgovoriti na nekatera.

Skrb za bolnike

Tokrat smo govorili o skrbi za bolnike. Francoz Vincent Lambert, katerega umiranje so spremljali mnogi mediji, nam je med drugim zapustil kup etičnih vprašanj. Dr. Strehovec je skušal odgovoriti na nekatera.

družbaduhovnostizobraževanjepogovor

Kultura odnosov

Skrb za bolnike
Tokrat smo govorili o skrbi za bolnike. Francoz Vincent Lambert, katerega umiranje so spremljali mnogi mediji, nam je med drugim zapustil kup etičnih vprašanj. Dr. Strehovec je skušal odgovoriti na nekatera.
VEČ ...|30. 7. 2019
Skrb za bolnike
Tokrat smo govorili o skrbi za bolnike. Francoz Vincent Lambert, katerega umiranje so spremljali mnogi mediji, nam je med drugim zapustil kup etičnih vprašanj. Dr. Strehovec je skušal odgovoriti na nekatera.

Marjan Bunič

družbaduhovnostizobraževanjepogovor

Priporočamo
|
Aktualno

Moja zgodba

VEČ ...|24. 5. 2020
Temna stran Dela

V oddaji Moja zgodba ste lahkoi prisluhnili odlomkom s prestavitve knjige publicista Igorja Omerze Temna stran Dela. V knjigi podrobno opisuje, kako je partijska oblast politično zlorabljala časopis za svoje namene.

Temna stran Dela

V oddaji Moja zgodba ste lahkoi prisluhnili odlomkom s prestavitve knjige publicista Igorja Omerze Temna stran Dela. V knjigi podrobno opisuje, kako je partijska oblast politično zlorabljala časopis za svoje namene.

Tanja Dominko

družbakulturapolitika

Kmetijska oddaja

VEČ ...|24. 5. 2020
Problematika škod po zvereh in komentar III. svežnja ukrepov ob krizi z novim koronavirusom

Mag. Stane Bergant je v oddaji spregovoril o prizadevanjih, da bi se začelo urejati področje škod po zvereh, Peter Vrisk pa je z očmi zadružnikov komentiral sprejete ukrepe tretjega svežnja protikoronske zakonodaje.

Problematika škod po zvereh in komentar III. svežnja ukrepov ob krizi z novim koronavirusom

Mag. Stane Bergant je v oddaji spregovoril o prizadevanjih, da bi se začelo urejati področje škod po zvereh, Peter Vrisk pa je z očmi zadružnikov komentiral sprejete ukrepe tretjega svežnja protikoronske zakonodaje.

Robert Božič

družbakmetijstvozverikoronavirus

Naš pogled

VEČ ...|14. 4. 2020
Nadškofu Uranu v slovo

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Nadškofu Uranu v slovo

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Jure Sešek

komentarslovoAlojz Uranspomin

Pogovor o

VEČ ...|20. 5. 2020
Korona pastorala

Kako obnoviti pastoralno življenje v župnijah, ki je v času epidemije precej zastalo in kaj smo se v tednih, ko smo bili podvrženi številnim ukrepom, naučili? O tem smo razmišljali v tokratni oddaji »Pogovor o«. Sodelovala sta župnik župnije Dol Sv. Marjeta, obenem dekan dekanije Ljubljana - Moste Alojz Grebenc in župnik v Šmartnem pod Šmarno goro Sebastjan Likar.

Korona pastorala

Kako obnoviti pastoralno življenje v župnijah, ki je v času epidemije precej zastalo in kaj smo se v tednih, ko smo bili podvrženi številnim ukrepom, naučili? O tem smo razmišljali v tokratni oddaji »Pogovor o«. Sodelovala sta župnik župnije Dol Sv. Marjeta, obenem dekan dekanije Ljubljana - Moste Alojz Grebenc in župnik v Šmartnem pod Šmarno goro Sebastjan Likar.

Tone Gorjup

koronaviruspogovor

Naš gost

VEČ ...|23. 5. 2020
Naš gost: Prof. dr. Bojana Beović

Pred mikrofon smo povabili strokovnjakinjo, ki se proti epidemiji bori v prvih bojnih vrstah. Priznana infektologinja z Infekcijske klinike v Ljubljani prof. dr. Bojana Beović v nastopih na tiskovnih konferencah deluje trezno in pojasnjuje argumentirano. Skozi pogovor smo pokukali v njeno strokovno življenje in spoznali delček zasebnega.

Naš gost: Prof. dr. Bojana Beović

Pred mikrofon smo povabili strokovnjakinjo, ki se proti epidemiji bori v prvih bojnih vrstah. Priznana infektologinja z Infekcijske klinike v Ljubljani prof. dr. Bojana Beović v nastopih na tiskovnih konferencah deluje trezno in pojasnjuje argumentirano. Skozi pogovor smo pokukali v njeno strokovno življenje in spoznali delček zasebnega.

Blaž Lesnik

zdravstvokoronavirusdružbapogovorizobraževanje

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|27. 5. 2020
Izziv za otroke

Dedku se je zdravstveno stanje začelo izboljševati, vendar je bila pot do okrevanja in popolnega zdravja še dolga. Babi je sklenila, da bodo v družini opravili devetdnevnico za njegovo zdravje. To je bil za otroke velik izziv.

Izziv za otroke

Dedku se je zdravstveno stanje začelo izboljševati, vendar je bila pot do okrevanja in popolnega zdravja še dolga. Babi je sklenila, da bodo v družini opravili devetdnevnico za njegovo zdravje. To je bil za otroke velik izziv.

Jure Sešek

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|27. 5. 2020
Teden gozdov - letošnji izpostavlja skrb in upoštevanje gozdnega bontona

Že tradicionalno je zadnji teden v maju teden gozdov. Letošnji izpostavlja skrb in upoštevanje gozdnega bontona in na ZGS skupaj z ostalimi organizacijami, ki pri obeležitvi vsako leto sodelujejo, posebej poudarjajo da se mora vsak obiskovalec gozdov zavedati, da je v gozdu gost in se mora temu primerno tudi obnašati.

Teden gozdov - letošnji izpostavlja skrb in upoštevanje gozdnega bontona

Že tradicionalno je zadnji teden v maju teden gozdov. Letošnji izpostavlja skrb in upoštevanje gozdnega bontona in na ZGS skupaj z ostalimi organizacijami, ki pri obeležitvi vsako leto sodelujejo, posebej poudarjajo da se mora vsak obiskovalec gozdov zavedati, da je v gozdu gost in se mora temu primerno tudi obnašati.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanje

Svetovalnica

VEČ ...|27. 5. 2020
Monika Mohar: Rožice sadimo da bodo razveseljevale nas, ne zaradi sosedov!

Pred nami so še zadnji majski dnevi, ki bi jih lahko zamenjali tudi z aprilskimi, saj se hitro izmenjuje dež in sonce, pa tudi temperature so kar nizke. Na kaj biti pozoren, kako dobro poskrbeti za cvetje in seveda na mnoga druga vaša vprašanja s področja vzgoje cvetja je v današnji Svetovalnici odgovarjala Monika Mohar iz vrtnarstva Hortika iz Goričan pri Medvodah.

Monika Mohar: Rožice sadimo da bodo razveseljevale nas, ne zaradi sosedov!

Pred nami so še zadnji majski dnevi, ki bi jih lahko zamenjali tudi z aprilskimi, saj se hitro izmenjuje dež in sonce, pa tudi temperature so kar nizke. Na kaj biti pozoren, kako dobro poskrbeti za cvetje in seveda na mnoga druga vaša vprašanja s področja vzgoje cvetja je v današnji Svetovalnici odgovarjala Monika Mohar iz vrtnarstva Hortika iz Goričan pri Medvodah.

Robert Božič

izobraževanjekmetijstvosvetovanjevrt

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|27. 5. 2020
Izziv za otroke

Dedku se je zdravstveno stanje začelo izboljševati, vendar je bila pot do okrevanja in popolnega zdravja še dolga. Babi je sklenila, da bodo v družini opravili devetdnevnico za njegovo zdravje. To je bil za otroke velik izziv.

Izziv za otroke

Dedku se je zdravstveno stanje začelo izboljševati, vendar je bila pot do okrevanja in popolnega zdravja še dolga. Babi je sklenila, da bodo v družini opravili devetdnevnico za njegovo zdravje. To je bil za otroke velik izziv.

Jure Sešek

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Duhovna misel

VEČ ...|27. 5. 2020
Kot Jezus?

Kakor si mene poslal v svet, sem tudi jaz nje poslal v svet.(Jn 17, 18)

Kot Jezus?

Kakor si mene poslal v svet, sem tudi jaz nje poslal v svet.(Jn 17, 18)

Gregor Čušin

duhovnost