Iz župnije Planina pri Rakeku smo na 20. nedeljo med letom neposredno prenašali sveto mašo, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Maševal je duhovnik Franc Maček, pel pa Mešani pevski zbor z gosti pod vodstvom Janeza Gostiše. Na orgle je igral Medart Švigelj. Za prenos je poskrbela ekipa Radia Slovenija.

Pogled na Prekmurje danes in odnos domovine Slovenije do Prekmurja.

Letos mineva 25 let od reforme na področju lokalne samouprave. Kot poudarjajo mnogi, je prvi del s tem, ko smo dobili več manjših občin uspel, nadaljevanja, da bi dobili pokrajine pa kar ni na vidiku. Z novimi poskusi naj bi začenjal predsednik republike Borut Pahor. Na to se je odzval profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze Marko Novak.

V oddaji Zanimivosti nočnega neba smo spregovorili o akciji Mednarodne astronomske zveze, ki je vsaki državi dodelila svoj planetarni sistem. Tudi Slovenija je dobila nalogo, da eksoplanetu in njegovi matični zvezdi (oba se nahajata v ozvezdju Herkula) poišče ime. Podrobnosti je predstavila astrofizičarka dr. Dunja Fabjan.

Spoznal sem Slovence po svetu je bil naslov okrogle mize letošnjega 26. Tabora Slovencev po svetu Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Na njej so govorili dr. Renato Podbersič, Helena Janežič in dr. Zvone Žigon ter moderator Federico Potočnik.

Studio Radia Ognjišče se je včeraj za nekaj ur preselil v Bovec, kjer od prejšnjega meseca domačini prek oddajnika s kaninske B postaje lahko spremljajo naš program. Tam nas je obiskal tudi predsednik SDS Janez Janša, ki se mudi na 24. poletnem taboru stranke in Gorniškega kluba dr. Henrika Tume. Pred mikrofon ga je povabil Tone Gorjup. Veselo razpoložen in nasmejan je spregovoril najprej o Posočju, o krajih, ki so zanj najlepši v Sloveniji. Povedal je, kako so se tavori začeli, kaj vse na njih počnejo ... Na vprašanje ali ostaja Janez Janša politik tudi na počitnicah, je odgovoril, da je to čas, ko se lahko posveti družini, prijateljem … kot politik pa lahko izklopi. Kljub temu je bil pripravljen na pogovor o aktualnih političnih zadevah. Izbira Janeza Lenarčiča za kandidata za komisarja iz Slovenije se mu zdi neka logična poteza neambicioznosti slovenske politike doma in navzven. Način izbire predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, kaže na minus demokratične legitimnosti, saj je volivci niso izbrali. Napoved Marjana Šarca, da naj bi vezal proračunske dokumente na glasovanje o zaupnici, se mu zdi brezpredmetna, saj v danih okoliščinah, ko so gospodarski kazalci še dokaj dobri, ni težko sestaviti proračuna. Dejal pa je, da ta vlada ne zna porabiti denarja, ki ji je na voljo. Gre predvsem za veliko vsoto evropskih sredstev, ki jih ne znamo počrpati. Ugotavlja tudi, da je sla te vlade po kontroli, nadzoru, obvladovanju državljanov še večja kot pri prejšnji, čeprav gre za reciklirano vlado. Pojavljajo se ideje, ki zelo spominjajo na nekdanje totalitarne čase, kar se tiče pooblastil tajnih služb. V tem smislu je pozdravil odločitev ustavnega sodišča, da zadrži izvajanje člena zakona o kazenskem postopku, ki omogoča širok nadzor nad posamezniki, ko gre za mobilne telefone. Janša je spregovoril tudi o propustnosti schengenske meje, kjer je Slovenija na svetovnem zemljevidu označena z zeleno in še očem. Zato ni čudno, da največ migrantov na dan v schengensko območje v zadnjih mesecih vstopi ravno v Sloveniji.

Zagotavljanje zadostnega števila razpoložljivih organov za presaditev je nenehen izziv za zdravstvene sisteme po svetu. Predstavili smo trenutne razmere v Sloveniji, tudi z vidika kadrovske stiske med medicinskimi sestrami in zdravniki. Naši sogovorniki so bili direktorica zavoda Slovenija transplant Danica Avsec, centralni transplantacijski koordinator Urban Stupan in prejemnica srca Andreja Jerše.

Nekdanji finančni minister se je iz politike umaknil, a tu in tam še pristane na daljši intervju.

Poznate koga, ki ne mara palačink? Težko bi ga našli. Mnogi bi radi jedli palačinke tudi med kampiranjem ob morju ali na poti, ko nimamo pri roki hladilnika in v njem svežih sestavin. Palačinke takoj so eden od uspešnih produktov projekta Štartaj Slovenija. Pripravljena zmes, ki se zmeša le z vodo in kmalu zadiši. Idejo je s svojim možem razvila Tina Deu.

Komentar ob ponudbi Mateja Tonina Marjanu Šarcu za nadkoalicijskega partnerja.

Na turistični domačiji »Sinji vrh« poteka mednarodna likovna kolonija »Slovenija, odprta za umetnost«.V Železnikih so se začeli 57. čipkarski dnevi.Koncert basbaritonista Marka Finka bo v Slovenski Filharmoniji v četrtek, 4. julija, ob 20.30.

V konferenčni dvorani v Vatikanskih muzejih bo sicer jutri slovesno odprtje razstave Plečnik in sveto – Jože Plečnik, slovenski arhitekt in oblikovalec. Razstava je nastala v sodelovanju z Nadškofijo Ljubljana, Ministrstvom za kulturo ter Veleposlaništvom pri Svetem sedežu. Več pa v pogovoru, ki ga je s Silvestrom Gabrščkom z Ministrstva za kulturo posnela Marjana Debevec.

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

V prazničnem Mozaiku dneva na dan državnosti smo predvajali pričevanje 75-letne Terezije Moljk. Njenega sina, Miroslava Moljka namreč najdem med žrtvami vojne za Slovenijo. 20-leni pripadnik Teritorialne obrambe je umrl v juliju leta 1991 skupaj z Antonom Žakljem v prometni nesreči. Z njo se je pogovarjal Alen Salihović.

Ker je 25. junija praznik dan državnosti, smo celotno oddajo posvetili naši dragi Sloveniji. Domovino so opevale izbrane melodije, poklon pa so ji dale besede blaženega Slomška. Izbrati Slomškove besede za dan državnosti je nekaj najlepšega in najboljšega, ker iz Slomškovih številnih pridig, pisem in pesmi veje izredna ljubezen do domače zemlje, do doma in domovine.

V Sloveniji in svetu obeležujemo svetovni dan beguncev, ki jih je po svetu rekordnih skoraj 71 milijonov. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva ljudi po svetu, naj iz solidarnosti v sklopu pobude milijarda milj do varnosti naredijo korak z begunci. Teh ima v zadnjih mesecih vse več tudi Bosna in Hercegovina. Do 19. junija je v to državo nezakonito vstopilo približno deset tisoč migrantov. Največ jih je v kampih, ki sprejmejo skupno do 3000 ljudi. V enem od njih blizu Sarajeva pomaga Dijana Muzička iz Karitas Bosne in Hercegovine. Za Radio Ognjišče je povedala, da cilj migrantov ni ne Bosna, ne Hrvaška, tudi Slovenija ne.

Kaj nam sporočata danes črni maj in junij 1945, kje smo na procesu sprave in ali izjave ljubljanskega župana pri pokopu žrtev revolucije na Žalah mejijo na sovražni govor, so vprašanja, ki smo jih zastavili v Pogovoru o predsedniku Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jožetu Dežmanu, članu komisije Andreju Mihevcu, tajniku Nove slovenske zaveze Petru Sušniku in predsedniku Društva Združeni ob lipi sprave Janezu Juhantu.

V knjigi Z uganko v slovenski svet nas avtorica Alenka Konc Ambrožič popelje na sprehod po slovenskih pokrajinah. Najprej se pomudi v glavnem mestu, nato skoči na Štajersko, v Pomurje in na Notranjsko ter zatem še na Gorenjsko, Primorsko, v Belo Krajino z Notranjsko in končno tudi ob morje. Avtorica nam je v oddaji povedala, kako je knjiga nastala in kaj jo je vodilo pri pisanju ugank. Lepo vabljeni k poslušanju oddaje.

V oddaji smo v spomin na Mojco Senčar, ki se je pred dnevi v 80. letu starosti poslovila od nas, ponovili pogovor, ki smo ga posneli z njo letos januarja. Do upokojitve je kot zdravnica-anesteziologinja delala na ljubljanskem onkološkem inštitutu, po upokojitvi je prevzela predsedovanje Združenju Europa Donna Slovenija. Bila je močna pričevalka in zagovornica bolnikov, saj je za rakom trikrat zbolela tudi sama. Prizadevali si je za destigmatizacijo bolezni, v zadnjem času pa predvsem za pomen paliativne oskrbe in urejanje področja evtanazije. Kljub težkim preizkušnjam, je bila vedno na strani življenja in upanja.

V Pliskovici na Krasu je bil sredi maja že tradicionalno Festival kamna, pripravijo ga vsaki dve leti. V sklopu festivalskega dogajanja, ob promociji kamnoseštva in lokalnih posebnosti ter znamenitosti, mladi kamnoseki tekmujejo za uvrstitev na Slovenija Skills. V Mladoskopu smo pripravili reportažo iz omenjenega srečanja ter tekmovanja. Pred mikrofon smo povabili mentorja Jerneja Bortolata, kiparja Damjana Švaro ter kamnoseke Roka Vidmarja, Jako Modica, Aljaža Klinca in kamnosekinjo Sibilo Leskovec ter že na samostojni, uspešni poti prepoznavnega designa, kamnosekinjo Majo Hrovat.

V ospredju tokratne oddaje Spoznanje več, predsodek manj je bila analiza volitev v Evropski parlament. Številni so v kampanji opozarjali na njihov pomen. Kaj so prinesle? Kakšno prihodnost na stari celini obetajo? Kakšna je in kakšna bo po njih Slovenija? To smo ugotavljali s političnim analitikom, publicistom in zgodovinarjem doktorjem Alešem Mavrom.

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

Kako ljubiti domovino? Je danes še prav pisati in govoriti o ljubezni do nje? Pa tudi o tem kako nam ogledalo nastavljajo Slovenci, ki živijo daleč stran od Slovenije.

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

V 17. maja 2019, bo minilo 150 let od vižmarskega tabora. Gre za pomembno obletnico, saj tabor v Vižmarjah predstavlja največjega med vsemi, ki so bili izpeljani, po zbranih ocenah se ga je udeležilo 30.000 ljudi. Tabori pred 150-imi leti so bili množična narodnopolitična zborovanja z zahtevo po temeljnih narodovih pravicah. Več o obletnici in dogajanju pa v pogovoru, ki ga je Alen Salihović pripravil s predsednikom Društva Blaž Potočnikova čitalnica Branetom Kopačem in članom odbora za pripravo slovesnosti Jurijem Šilcem.

Gost oddaje je bil p. Robin Schweiger, direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije, ki se je ta mesec v Barceloni udeležil srečanja narodnih voditeljev Jezuitskih združenj za begunce v Evropi. Z nami je delil nova spoznanja in morda izkušnje, ki so povezani z begunsko ter migracijsko tematiko; govoril je t. i. balkanski poti, katere del je tudi Slovenija; o morebitnem drugem valu migrantov; o stanju prosilcev za mednarodno zaščito, beguncev v Republiki Sloveniji; o sodelovanju JRS z vladnimi in nevladnimi organizacijami in na koncu z nami delil tudi osebno izkušnjo.

Potrebne so takojšnje reforme je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun. Opozarja, da je Slovenija še vedno preveč zadolžena zato je potrebna posebna pozornost pri javnofinančnem načrtovanju. Tudi rahlo ohlajanje vzpostavi razmere negotovosti poudarja Kračun in dodaja, da lahko to privede do nepričakovanih reakcij. »Pomembno je, da je pri proračunskem načrtovanju prisotna previdnost. Da vlada, ko načrtuje upošteva tudi to, da se lahko godi marsikaj nepričakovanega. Zato je dobro, da so poleg vseh postavk porabe, ki jih že imamo, prisotne zadostne rezerve.«Kračun je vprašanje, koliko lahko vplivajo obljube sindikatom na državno blagajno opozoril na razpadanje sistema plač v javnem sektorju. »Izpolnjevanje takšnih zadev pomeni večje proračunske izdatke. To pa po drugi strani pomeni ali višje davke ali večje zadolževanje. Kajti izdatkov, ki nimajo kritja ni.«Namen fiskalnega sveta je pri vladi, državnem zboru in sploh v javnosti vzbuditi zavest o nujnosti vzdržnosti javnih financ. V minulih dneh je bila sicer s strani poslancev SDS in NSi vložena ustavna presoja proračuna, ker ta ne skledi fiskalnemu pravilu, Kračun se do pobude ni opredelil je pa dejal: »Fiskalni svet ni politični organ in ne odloča. Vendar na osnovi ocen fiskalnega sveta pa poteka politično odločanje.«

Pred petimi leti so evropske volitve prinesle veliko zmago za slovensko pomlad, saj so takrat pomladne stranke dobile 5 poslancev od 8. Tako kot takrat, bodo evropske volitve tudi tokrat pokazale prava razmerja v slovenski politiki, še posebej za desno-sredinske stranke.Te volitve bodo dale končni odgovor na vprašanje, katera od vodilnih slovenskih strank, LMŠ ali SDS, uživa večjo podporo volivcev. Za razliko od prejšnjih volitev leta 2014 bo tokrat SLS nastopal z SDS in ne z NSi.Obenem ostaja odprto vprašanje statusa Viktorja Orbana, ki deli Evropsko ljudsko stranko in s tem tudi njene slovenske predstavnice.Evropska ljudska stranka je največja politična skupina v Evropskem parlamentu (EP) in že več kot desetletje vodi Evropsko unijo. EPP združuje krščansko-demokratske, konservativne in liberalno konservativne stranke, ki se označujejo za desno sredinske. Stranka, ki jo bo na volitve vodil nemški Manfred Weber, se v predvolilni kampanji sooča z različnimi problematikami, kot so rast evroskeptičnih strank, migracijska kriza, Brexit in seveda notranja bitka v stranki v zvezi z discipliniranjem, oziroma izključitvijo Fidesza. O tej zadnji temi imajo naše pomladne stranke različna mnenja.Nova Slovenija: močan, novi, a nevaren pristopKljub temu, da sta SLS in NSi na prejšnjih evropskih volitvah nastopili z enotno listo, je vodstvo NSi tokrat sestavila samostojno listo, ki prinaša presenečenja in nov veter. Tokrat Nova Slovenija s pomočjo Ljudmile Novak in dr. Žiga Turka poskuša pritegniti nove, netradicionalne volivce.Izbor Ljudmile Novak za nosilko liste je presenečenje, saj je listo do sedaj uspešno vodil Lojze Peterle, ki sicer ostaja na listi, vendar šele kot tretji kandidat. To odločitev lahko razumemo kot poskus pritegnitve volivcev, ki običajno ne volijo za NSi, a vendar vidijo v Ljudmili Novak desno alternativo, ki nasprotuje SDS oziroma Janezu Janši. Sicer pa se bo šele pokazalo, ali se bodo ti volivci morda obrnili k strankam, kot so LMŠ in SNS, kar se je v preteklosti že dogajalo.Drugo presenečenje je seveda dr. Žiga Turk, ki je bil kot eden od dveh predstavnikov civilne družbe izbran za kandidata na listi NSi-ja. Tukaj se spet vidi želja NSi, da bi pridobila liberalce, ki so se doslej združili samo enkrat (v Državljanski listi), podobno kot so že poskusili na lokalnih volitvah v Ljubljani. Ta manever bi lahko pridobil volivce SMC in bi s tem lahko postavil NSi bolj na sredino. Njihov premik v smeri zahodnega modela krščanske demokracije kaže tudi reakcija v razpravi o statusu Orbana v EPP, saj je NSi edina slovenska stranka iz vrst EPP, ki je podpirala zamrznitev članstva Fidesza.Kljub novemu vetru pa je NSi tudi dala na listo močne osebnosti z dolgo kilometrino v stranki, kot sta Lojze Peterle in Jožef Horvat. Za NSi bodo te volitve preizkus, ali lahko zvišajo svojo podporo pri volivcih in s tem postanejo vplivnejša stranka na slovenski politični sceni.Slovenska demokratska stranka se reorganiziraMedtem, ko večina strank v Sloveniji nasprotuje Orbanu, SDS poleg SLS na zadovoljstvo mainstream medijev ostaja edina zagovornica madžarskega premiera pri nas. Čeprav so iz stranke večkrat prihajale evroskeptične izjave in kritike evropski podpori mednarodnim pogodbam, kot je bila Marakeška deklaracija, je SDS pred kratkim na svojem kongresu ob 30. obletnici ustanovitve stranke ponovila svoje prvotne in pro-evropske politične misli.Med obiskom »spitzen kandidata« EPP na letošnjih evropskih volitvah Manfreda Webra je SDS zagotovila svojo podporo enotni, močni Evropi in Evropski uniji, ki bi več dala na evropsko enotnost in varnost njenih državljanov.SDS je tudi zagotovila, da bo kljub svoji zavezi Evropskiuniji še vedno nasprotovala migracijski politiki odprtih vrat. Kljub poskusu SDS, da bi združila in poenotila svoje volivce, ki segajo desno od sredine pa do bolj radikalnih desnih volivcev, se je na njeni poti do zmage na letošnjih evropskih volitvah pojavila nova, čeprav majhna, nevarnost.Pred tedni se je na twitterju pojavila nova radikalno desna iniciativa imenovana Domovinska Liga, ki ostro nasprotuje Evropski uniji v obstoječi izvedbi, pro-evropskim strankam v EP, in kakršnikoli migracijski politiki EU. Do sedaj pa kaže, da se SDS-a glede te grožnje pretirano ne obremenjuje, saj je predstavila skupno listo z SLS, na kateri so večinoma klasični kandidati. Pri tem se tudi vidi, da je SLS potisnjen na rob, saj je Franc Bogovič šele na četrtem mestu in Franc Kangler mesto za njim na skupni listi.Boj za preživetje Slovenske ljudske strankeKot smo že omenili, je že odločeno, da bosta SLS in NSi na letošnjih volitvah nastopili z ločenima listama. Čeprav se zdi, da je Marjanu Podobniku do sedaj uspelo združiti nekdanje volivce SLS s prvotno skupno listo z Novo ljudsko stranko in s priključkom Zelenih Slovenije pridobiti nekatere mlade ekološke glasove, se je vodstvo stranke kljub temu odločilo za skupno listo z SDS. Že prej so nekateri člani stranke namigovali na to, a ta odločitev ostaja presenečenje, saj SLS kot stranka te možnosti prej ni omenjala.Morda je NSi za to taktiko izvedela že prej in se je zaradi možnosti, da bi padla v skupno listo z SDS, raje odločila za samostojno pot. Na drugi strani je pa morda SLS videl skupno listo s SDS kot edino rešitev pred neuspehom na volitvah oz. smrtjo stranke.Na vsak način pa je vidno, da se SLS res hoče vrniti v politiko, saj se je pripravljena povezovati z SDS, čeprav ostaja nevarnost, da bo v očeh javnosti izpadla kot kmet na šahovnici dominantne stranke desno od sredine.Bitka za osem sedežev v Evropskem parlamentu se nadaljujeVsekakor se stranke slovenske pomladi pripravljajo na volitve z različnimi strategijami. Vidimo pa tudi, da tokrat morda desne stranke ciljajo za 6 sedežev v EP. Je pa treba v zvezi s tem dodati, da se priprave strank na evropske volitve razlikujejo od priprav na državnozborske volitve, saj pri evropskih volitvah stranke poskušajo pripeljati na volišča specifične volivce, ki se običajno udeležujejo teh, sicer manj obiskanih volitev.Danes so vsi igralci te igre že predstavljeni in zdaj se bo začela prava kampanja, ki bo pri nas verjetno ostra. Slovenska pomlad se je zdaj razdelila na NSi, ki se predstavlja kot desno-sredinska stranka, ki povezuje desnico z liberalci in ostaja do sedaj edina resnična alternativa na desnici, in na SDS, ki poskuša na vsak način združevati desno usmerjene volivce preko različnih metod, tudi s skupno listo z SLS.Pomladne stranke bodo težko ponovile volilni uspeh iz leta 2014. Zato ni pomembno, koliko sedežev bo dobila posamezna stranka, ampak koliko jih bo pripadlo pomladnim strankam. Osvojitev petih sedežev bi lahko, kot je zapisal analitik Aleš Maver, lahko pomenila up za prihodnje domače volitve in prihodnost Slovenije.Komentator Domovine Peter Jerman, sicer dijak zadnjega letnika Prve Evropske Šole v Bruslju, bo na Domovini v nekaj člankih predstavil perspektive in možnosti strank iz posameznih političnih skupin na prihajajočih volitvah v Evropski parlament

Prisluhnili ste komentarju s Prekmurja - dežele, ki ponuja in vabi, kjer narava in ljudje nikogar ne pustijo oditi praznih rok.

Pred 25 leti, 20. marca 1994, je z aretacijo tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja, ki so jo izvedli pripadniki ministrstva za obrambo, izbruhnila afera Depala vas. Izvedli so jo štirje pripadniki Slovenske vojske, ki so pri Smolnikarju odkrili zaupne dokumente. Pozneje se je izkazalo, do so bili dokumenti načrtno ponarejeni in da je šlo za spopad dveh političnih opcij. Zaradi afere je predsednik vlade Janez Drnovšek razrešil takratnega ministra za obrambo Janeza Janšo, kar je državni zbor podprl. Primer je bil na sodišču, a po desetih letih je zadeva zastarala in primer se je končal brez pravnomočne sodbe. Podrobno je to zgodbo raziskoval novinar dr. Jože Možina, ki je pripravil poseben dokumentarni film Urok Depale vasi.

Slovenija ima mnogo izjemnih žensk. Vsaka pa svojo zgodbo, ki so vredne deljenja. Med temi je na izpostavljenem mestu gotovo izkušnja Nataše Briški, novinarke, ki je lani /izbrana med 500-to prijavljenimi v 12-jst člansko mednarodno ekipo/ odšla na severni pol. Je aktivna na več področjih, pogovarjali smo se o njenem delu, razumevanju družbe in vlogi posameznika v njej, ter seveda o več kot tednu dni življenja v večnem ledu in pri skoraj minus štiridesetih stopinjah Celzija.

Andreja Smole iz podjetja Cosylab je predstavila njihov glavni projekt, razvijajo napredni kontrolni sistem za medicinske pospeševalnike za zdravljenje raka s protonsko terapijo - APTACS. Cosylab je hitro rastoče slovensko tehnološko podjetje, ki je osredotočeno na razvoj naprednih tehnologij za svetovni trg. Izdelujejo inovativne produkte in storitve, ki so namenjeni tehnološko zahtevnim kupcem in trgom. Podjetje je bilo zasnovano pod okriljem največjega slovenskega raziskovalnega Inštituta Jožef Štefan. Omenjeni projekt sofinancirata Republika Slovenija ter Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Kot pravijo na ZGS je bilo v ekstremnih vremenskih dogodkih v zadnjih petih letih v Sloveniji poškodovanih 19 milijonov kubičnih metrov lesa, od tega je že posekanih 16 milijonov kubičnih metrov. Za primerjavo, letni prirastek v slovenskih gozdovih je nekaj več kot 8,6 milijona kubičnih metrov lesa. Po ujmah v gozdu še vedno ostaja poškodovano drevje predvsem na težje dostopnih lokacijah in tam, kjer posek in spravilo nista ekonomsko upravičena.Na ZGS ocenjujejo, da je Slovenija uspešna pri sanaciji po ujmah in je tudi primer dobre prakse pri sanacijah vetrolomov in žledolomov.

V zadnjih tednih, ko govorimo o varnosti in kvaliteti hrane, velikokrat opozarjamo, da nacionalna shema kakovosti imenovana Izbrana kakovost Slovenija ponuja rešitev. Kmetje pa dodajajo, da bi ta shema kakovosti morala rešiti tudi vprašanje pravične cene za pridelane kemtijske pridelke. Več o tem predsednik ZZS Peter Vrisk.

Gregor Žakelj, grafični oblikovalec s skoraj dvajsetletnim stažem in obsežnim spektrom kreativnih storitev, je začel kot samouk. Po več letih trdega dela in raziskovanja je postal mladi kreativec in v poznejših letih prejemnik številnih tujih in domačih nagrad ter priznanj. Zavzema se za trajnostni pristop pri vsem, kar ustvarjamo. Pravi, da je Slovenija polna navdušujočih posameznikov, da rad dela doma in ga tujina ne mika. Spodbuden je njegov odnos do dela in tudi odnosov.

Gostje: ekonomist, izr. prof. dr. Anže Burger, izvršni direktor Kluba slovenskih podjetnikov SBC Goran Novković in novinar na RAI v Trstu Andrej Černic.

Še naprej odmevajo težave slovenskih radijskih postaj, ki oddajajo ob meji z Italijo. Ta za zdaj ni pokazala pripravljenosti za rešitev vprašanja motenja frekvenc. Za več pojasnil smo se obrnili na ministrstvo za javno upravo. Na naša vprašanja je odgovarjal generalni direktor direktorata za informacijsko družbo, dr. Uroš Svete.

Andreja Smole s podjetja Cosylab je predstavila Napredni kontrolni sistem za medicinske pospeševalnike za zdravljenje raka s protonsko terapijo - APTACS. Cosylab je hitro rastoče slovensko tehnološko podjetje, ki je osredotočeno na razvoj naprednih tehnologij za svetovni trg. Izdelujejo inovativne produkte in storitve, ki so namenjene tehnološko zahtevnim kupcem in trgom. Podjetje je bilo zasnovano pod okriljem največjega slovenskega raziskovalnega Inštituta Jožef Štefan. Program APTACS sofinancirata Republika Slovenija ter Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Delovna skupina za predelavo mesa, ki deluje v okviru upravnega odbora Zadružne zveze Slovenije je na torkovem sestanku pozvala k javni objavi uvoznikov spornega poljskega govejega mesa. Zadružniki zahtevajo tudi takojšnjo spremembo zakonodaje, ki ureja javna naročila, kjer bi namesto najnižje cene imela prednost kakovost in sodelovanje v shemi izbrana kakovost Slovenija. V sporočilu za javnost, po sestanku omenjene komisije so zapisali, da že dalj časa opozarjajo na uvoz cenejšega govejega mesa iz tujine, ki največkrat pristane v javnih zavodih. Slovenske kmetijske zadruge, ki odkupujejo govedo izključno od slovenskih rejcev, in v večini meso označeno s shemo izbrana kakovost Slovenija, zaradi kriterija najnižje cene, pogosto niso cenovno zanimive za javne zavode, kljub temu, da lahko javni zavodi določen sklop živil nabavijo izven javnega naročila. Tako se v javnih zavodih bolni, ostareli, otroci, šolarji prehranjujejo s cenovno najugodnejšo hrano, ki je lahko vprašljiva glede kakovosti, še opozarjajo v Delovni skupini za predelavo mesa, ki deluje v okviru upravnega odbora Zadružne zveze Slovenije in predlagajo, da se zakonodaja, ki ureja javno naročanje popravi tako, da bo prednost imela kakovost in ne cena, ali pa se oskrba s hrano v celoti izloči iz sistema javnega naročanja.

Vlada je sprejela rebalans letošnjega državnega proračuna. Ob tem je sporočila, da Slovenija prvič v zgodovini namenja več kot 200 milijonov evrov znanosti in raziskovanju. Kaj pomeni ta znesek ter kakšno vlogo pravzaprav ima to področje pri nas, smo vprašali direktorja Inštituta Jožef Štefan Jadrana Lenarčiča.

Slovenija bo znanstvenim in raziskovalnim dejavnostim letos prvič v zgodovini namenila več kot 200 milijonov evrov. Direktor Slovenske znanstvene fundacije Edvard Kobal tudi v prihodnje pričakuje okrepljeno financiranje tega področja.

Predstavili smo Valentina Vodnika ob 200. obletnici njegove smrti. Čeprav ga je v marsičem presegel Prešeren, je bil Vodnik v svojem času brez dvoma eden največjih Slovencev, ki je s svojo Ilirijo nakazal to, kar je nadaljevala Zedinjena Slovenija!

Ali Slovenija potrebuje novo stranko? To je vprašanje, ki naj bi bi ga jutri popoldne zastavili razpravljavci Katedrale svobode. Gre za novi intelektualni forum politične in intelektualne desne sredine, poroča tednik Reporter. O imenih so organizatorji skrivnostni, razprave pa se bodo udeležili ljudje iz podjetniških in zdravstvenih vrst. Med njimi bo tudi pravnik dr. Matej Avbelj.

V prvi oddaji Iz naših krajev ste lahko slišali o letošnjih načrtih bolnišnice Ptuj, vzpostavitvi programa Dora v Mariboru, pomanjkanju kadrov v Zasavju, turistični ponudbi v Občini Sevnica in o Knobleharjevem letu v Škocjanu.

Evro je prvi dan novega leta praznoval pomemben jubilej. 1. januarja 1999 je postal nova skupna valuta za 11 članic Evropske unije. Po 20 letih ga uporablja 19 članic, ki sestavljajo območje evra. V njem je tudi Slovenija. O tem, kaj je prinesla skupna valuta v Evropski uniji in kakšna bo prihodnost evra ter tudi o nekaterih obetih smo govorili s prvim guvernerjem Banke Slovenije Francetom Arharjem.

23. decembra obeležujemo dan ustavnosti kot spomin na 23. december 1991, ko je takratna slovenska skupščina sprejela in razglasila slovensko ustavo, s katero se je Slovenija od bivše skupne države Jugoslavije osamosvojila tudi v pravnem smislu.

Na tretjo adventno nedeljosmo sveto mašo prenašali iz župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v Slavini pri Postojni. Maševal je župnik Jožef Jakopič, pel pa župnijski pevski zbor Slavina pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Leona Kernela. Prenos je omogočila ekipa TV Slovenija.

Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

Včeraj je bil mednarodni dan boja proti korupciji. Slovenija ima na tem področju še vedno veliko izzivov, po indeksu zaznave korupcije smo med 61-imi državami na 34. mestu. Glavni problem v Sloveniji je po besedah profesorja na Fakulteti za varnostne vede sistemska korupcija.

V Buenos Airesu je v nedeljo, 25. novembra 2018, potekal 63. Slovenski dan. Prireditev je letos potekala v Slomškovem domu v okraju Ramos Mejija, ki je ob tem praznoval svojo 57. obletnico, ta dan je bil združen tudi s praznovanjem 70-letnice društva Zedinjena Slovenija. Več nam je povedala kulturna referentka v Slomškovem domu in tajnica društva Zedinjena Slovenija Mariana Poznič. V studio smo povabili tudi Aleksandra Igličarja iz Godešiča pri Škofji Loki, ki je s skupino romarjev in popotnikov mudil v Buenos Airesu ravno, ko je poteka Slovenski dan.