V oddaji je bil z nami dr. Žiga Turk. Poleg ocene aktualnega dogajanja v Sloveniji smo slišali, kako sogovornik vidi tudi nekatere dogodke na tujem.

Domnevni incident je dvignil veliko prahu, v njegovi vsebini pa je kar mrgolelo nekonsistentnosti; obtoževalci se niti niso mogli odločiti niti, na kateri dan naj bi se dogodek zgodil. Zato je minister Tonin, tako kot vsak razumen človek, dopustil možnost, da gre za klasično lažno novico, hkrati pa je zahteval, da se stvar razjasni. Zato, da pridemo resnici do dna.

V času epidemije mnoge maše potekaj zunaj. Kar je v redu. Opaziti pa je, da so ljudje z umanjkanjem svetosti cerkvenega prostora, še bolj spustili standarde spodobnosti oblačenja. Zdi se, da smo v nekaj desetletjih v Cerkvi na področju oblačenja izgubili vsakršen občutek za spodobnost. Komentar o tem je pripravil Aleš Čerin.

Za mnoge župnike in župnije se je v teh poletnih dneh zgodil »šok«.

Četudi si Kučan in imaš zveze v politiki, gospodarstvu, sodstvu in javnih občilih ter mnogi vztrepetajo, ko odpreš usta, še ne pomeni, da si Vsemogočni. Država, v kateri je naš prvi predsednik Kučan odrastel in mu je bila tako zelo pri srcu, ima na pokopališču zgodovine svoj sijajen nagrobnik. Mnogi se spominjajo njenega kratkotrajnega obstoja, mladi pa ta spomenik vse manj obiskujejo. Z generacijami tone v pozabo in vse bolj postaja domena zgodovinarjev. Žal.

Izvor vsega, saj je bila na začetku. Temelj vsakega našega koraka, naših misli in dejanj. Gradnik spominov, ogledalo sedanjega trenutka in osnova vizije prihodnosti. Brez nje ni ničesar. Vse, prav vse na tem svetu želimo ujeti vanjo. Vanjo prevajamo celo zvoke, šume, glasbo …

Tokrat so bili v osredju oddaje rojaki v sosednjih državah. Razlog za to je bila 100. obletnica požiga narodnega doma v Trstu in njegova vrnitev slovenski skupnosti, pa tudi bližnja 100. obletnica koroškega plebiscita. Gost se je dotakni tudi odgovornosti matične domovine do naših narodnih manjšin. Komentiral je trenutno stanje v EU, ki je dobila sklad za okrevanje in proračun za prihodnjih sedem let ...

V zadnjih mesecih bralec, poslušalec ali gledalec naših osrednjih medijev zlahka dobi vtis, da ti svoje delo opravljajo v izjemno težkih pogojih, v skrivnih bunkerjih, pod krinko in v stalni nevarnosti

Ali smo vrednoto pluralizma, ki se kaže skozi medsebojni dialog, poslušanje, strpnost v času epidemiološke krize v slovenski družbi, kaj bolj ponotranjili kot prej?Tako je razmišljal izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.

Višarje so kot otok, ob katerem se stikajo štiri doline.

V teh dneh se spominjamo začetka prve svetovne vojne, zato naj omenimo, da je avstrijski zunanji minister Brechtold napisal Srbiji ultimat, ki ga ta ni mogla sprejeti.To je gotovo eno od dejstev, ki niso tako znana kot sam sarajevski atentat.

Ena izmed modrosti zgodovine je, da se vojne ne končajo tako, kot so si zamislili tisti, ki so jih začeli. Mnogi vladarji so to sicer vedeli, a bili so prepričani, da bo pri njih drugače; da bo prav njihova vojaška avantura izjema, ki bo potrdila sicer trdno pravilo.

Medtem ko je bil Franc Ferdinand nasprotnik vojne s Srbijo, to ni veljalo za mnoge na dunajskem dvoru. Vrhovni poveljnik generalštaba (Franz Conrad) je bil eden izmed tistih, ki je že leta 1913 predlagal zasedbo Srbije, pač po vzoru tega, kako so si priključili Bosno.

Conrad je zunanjega ministra Brechtolda nagovarjal k vojni, medtem ko je Franc Ferdinand ministru pisal, da Rusija ob tem ne bi mirno stala ob strani. Morebitna zmaga bi pomenila mnogo žrtev; pridobili bi nekaj nasadov sliv in kozjih pašnikov, za povrhu pa še precej ubijalskih upornikov.

Celotni komentar je objavljen na spletni strani Casnik.si.

Tanja Dominko je v Našem pogledu med drugim razmišljala, kako bi se z danimi razmerami spopadle pretekle vlade in kakšen je nauk za vse, ki spremljajo medijske vsebine, ki so dostikrat posredovane s posebnim namenom.

Komentiranje aktualnih cerkvenih - prestavitve duhovnikov, odnos do papeža, celibat; in političnih zadev.

Evropska komisija je objavila poročilo o medijskem pluralizmu za leti 2018 in 2019. Slovenija je v tem času na tem področju nazadovala, na dveh od štirih področjih preverjanja pa je na območju visokega tveganja.

Komentar je pripravil prof. dr. Janez Juhant.

Za glasovi iz tujine ob zavezmanjih sedanje vlade za večjo medijsko uravnoteženost stojijo novodobni knezi, ki želijo iz naše družbe iztgati vero, družinske vrednote, ljubezen do domovine in lastne kulture.

Pred dobrim tednom je Janez Janša tvitnil naslednje: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« In pripel daljši članek o tem, kako smo na ozemlju SFRJ razčiščevali s svojo preteklostjo (vir), ki ga je napisal že pred več kot desetimi leti. Tvit je sprožil plaz zgražanja na družbenih omrežjih, zgage so ga potvorjenega izvozile v Bosno, od tam pa se je zgražanje vrnilo v slovenska sredstva množičnega obveščanja. Vredno razmisleka pri vsem skupaj je, zakaj je okrog tega tak škandal.

Ne, to ni pamflet, kot je na primer smrt janšizmu, o čemer nekoliko kasneje, avtor tega zapisa se namreč zelo stvarno zavedam nevarnosti vsakršnega ekstremizma, tako levega, kot desnega. Liberalizem in konservatizem potrebujeta drug drugega. Leva Slovenija potrebuje desno, če želi zadihati s polnimi pljuči. Ampak, šment, kaj je levo in kaj desno, in kaj ekstremno na obeh polih? Če smo iskreni, smo ta vprašanja že nekje daleč, tako daleč, da se ne zavedamo več kdaj, izgubili na poti naše stvarnosti. Danes je pomembno samo tisto kar je moderno in hudo moderno je biti za vsakršno svobodo in za pravico in še posebej za enakopravnost. Lahko bi naštel še ducat takšnih besed, ki zelo lepo zvenijo, a so žal brez vsebine.

Celotni komentar si lahko preberete na stranehRadia Ognjišče.

Gostili smo ustavnega sodnika ddr. Klemena Jakliča. Zanimal nas je njegov pogled na demokratične procese, ki so pred 30-timi leti tlakovali pot za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.

V DeSUS-u vre, brbota, prekipeva … v medijih beremo že praktično od začetka formiranja Janševe vlade in vsak teden znova izvemo, da je še en pokrajinski odbor umaknil podporo predsednici Aleksandri Pivec.Zdi se, kot da je upokojenska stranka kot nekakšna atomska bomba, na kateri časovni sprožilec neusmiljeno odšteva dneve, ure, sekunde do trenutka, ko se bo razletela na nešteto delcev in za vekomaj izbrisala Janševo vlado iz slovenske politične realnosti.

Aktualne družbene in politične razmere je tokrat komentiral profesor prava dr. Marko Pavliha.

Kakšni so glavni vzroki za sedanjo krizo v Sloveniji in proteste ter kako zelo Slovenci potrebujemo medsebojno strpnost in zdravi čut.

Mogoče je bil pa ves cirkus, ki je obdajal poljske predsedniške volitve, nekoliko pretiran. Dobro, trmasto vztrajanje vladajoče stranke, naj bo glasovanje sredi najhujšega otepanja s koronavirusom, je bilo neumno. Ampak sicer se ni zgodilo nič zelo posebnega.Andrzej Duda je res zmagal z minimalno razliko. Nazadnje se je števec ustavil pri 51 odstotkih. Toda prvič je za predsednika srednje- in vzhodnoevropske sploh ni samoumevno, da zmaga tudi v drugo, pa naj velja še za tako priljubljenega. O tem bi lahko marsikaj povedali Danilo Türk, Ivo Josipović, Kolinda Grabar Kitarović in Dudov predhodnik Bronislaw Komorowski. Tudi presedniki, ki so mandat ponovili, denimo Borut Pahor in Miloš Zeman, so se prerinili skozi šivankino uho prav tako kot Duda.Drugič je bila izjemno tesna večina poljskih glasovanj o predsedniku. Pred petimi leti je Duda, takrat res kot outsider, slavil z 51,5 odstotka glasov. Aleksander Kwasniewski je leta 1995 proti Walensi, ki je bil tokrat glasen podpornik Dudovega protikandidata Rafala Trzaskowskega, zbral nekaj manj kot 52 odstotkov, Bronislaw Komorowski leta 2010 proti Jaroslawu Kaczynskemu 53 in Lech Kaczynski pet let prej proti Donaldu Tusku 54 odstotkov. Edini res prepričljivi zmagovalec po letu 1990 je bil Kwasniewski, ko je v drugo leta 2000 slavil že v prvem krogu. Ravno tako je bilo za vse volitve značilno vidno nasprotje med zahodom in vzhodom države in med velikimi mesti in drugimi deli. V prvih so se bolje odrezali liberalnejši, v drugih konservativnejši kandidati. Letos ni bilo drugače.Da so ljudje tokratnim volitvam vseeno pripisovali nekoliko večji pomen, kaže predvsem volilna udeležba. Da se je povsem približala sedemdesetim odstotkom, je za poljske razmere izjemno. In priča o večji polariziranosti volilnega telesa od običajne.Tudi sicer je volilni boj potekal v bolj črno-belih tonih kot večina drugih, vse od tistega leta 1995, v katerem sta se udarila tedanji protikomunistični junak Walensa in postkomunist Kwasniewski. Varšavski Rafal Trzaskowski se je od tradicionalnih poljskih svetinj skušal distancirati veliko bolj, kot sta to počela Donald Tusk in Bronislaw Komorowski, čeprav sta prihajala iz iste stranke, Državljanske platforme. Kot sem tudi na Časniku že opozarjal, je drsenje Državljanske platforme proti levi in v smer socialnega liberalizma zahodnoevropskega tipa v veliki meri posledica neugodne okoliščine, da se vladajoča stranka Zakon in pravičnost prodaja kot edina branilka osrednjih poljskih svetinj, narodne samobitnosti in poljskega katolištva, ki so bile praviloma skupne večini Poljakov ne glede na strankarsko pripadnost.Duda je torej sicer zmagal, vendar je njegov mandat šibkejši kot v prvo, saj tokrat ni nastopil kot novinec, temveč kot sorazmerno priljubljeni dosedanji predsednik. Čaka ga težka naloga, da se po polariziranem predvolilnem boju izkaže za predsednika vseh Poljakov. Trzaskowski se je po drugi strani v predsedniški tekmi uveljavil kot nekak naravni vodja opozicije. Izziv zanj je, kako se upreti sirenskim glasovom z evropskega zahoda in pokazati, da je mogoč tudi liberalizem srednje- in vzhodnoevropskega tipa. Liberalizem, ki bo ob družbenih vprašanjih zmogel več prave samozavesti in spoštovanja izročil, kot je zmorejo zahodnoevropski kolegi, ki so danes sicer najglasnejši častilci varšavskega župana.

Avtor v komentarju razmišlja o soočenju z novim koronavirusom, ki postaja stalnica današnjega časa. Piše o tem, kako pomembno je samozaščitno obnašanje in kakšno škodo lahko naredimo drugim z neodgovornim ali brezbrižnim ravnanjem.

V oddaji smo gostili filozofa in teologa dr. Janeza Juhanta. Tokrat smo spregovorili o razdeljenosti v družbi, naboju protestnikov in dobronamernih državljanov, o poletnih priložnostih za rast in poglobitev vere in drugih sorodnih temah.

Poklon italijanskega predsednika na Bazovski gmajni štirim tigrovcem, ki so uradno gledano iz Rima še vedno teroristi, je velik dogodek. Še večji pa je, da bo najvišji predstavnik Italije Slovencem vrnil ključe Narodnega doma, palače, ki je kot slovenski simbol sredi Trsta manifestativno pogorela, kar je označilo začetek fašističnega nasilja.

Komentar tedna je pripravil Andrej Jerman, prebral pa Jure Sešek.

V zadnjih dneh so bili mediji polni poročil o negotovih razmerah znotraj DeSUS. Završalo je ob novici, da naj bi strankina ljubljanska pokrajinska organizacija predsednici Aleksandri Pivec izrekla nezaupnico. A vodstvo DeSUS je sporočilo, da stoji za Pivčevo in podpira njeno nadaljnje vodenje stranke. Kaj bi lahko bilo v ozadju? O tem in še nekaterih ostalih aktualnih vprašanjih smo razmišljali z namestnikom glavnega in odgovornega urednika tednika Demokracija Metodom Berlecem.

O ponedeljkovi vrnitvi slovenskega Narodnega doma, pomislekih ob spravnih posledicah poklona predsednikov spomenikom v Bazovici in izzivu za slovensko narodno skupnost.

Na zadnjih volitvah je Janez Janša dobil relativno večino, čeprav so večinski mediji dan in noč »nabijali«, kdo vse z njim ne gre v koalicijo. Janez Janša je tudi danes edini politik v slovenskem parlamentu, ki se je dal izvoliti na vseh dosedanjih volitvah. Tega niso naredili ne Milan Kučan ne Spomenka Hribar ne Niko Toš niti Drago Kos, ki si jemljejo pravico, da kot nekoč v socializmu kot nikoli izvoljeni politiki kreirajo slovensko politiko.

Egocentrična drža pri-vzgojenega potrošništva zadnjih nekaj desetletij, kot produkt pozabljenih pogosto zasmehovanih tradicionalnih vrednot, je realnost. Je tu. Sobivamo skupaj, tisti, ki nam za potrošništvo in materialno okoriščanje ni, vsaj ne takšno, ki podjarmi ostale in nekaterim jemlje, da mi imamo. Znova se jasno kažeta dva pola, nekateri bi se odrekli delu svojega, da bi imeli vsi vsaj nekaj, drugi pa na okope, da bi obdržali vse, kar imajo in ne ravno zasluženo dobivajo. Kaj jim mar, če nekateri nimajo. Niti najosnovnejšega.

V oddaji smo gostili dr. Aleša Maverja. Govorili smo o volitvah na Hrvaškem in na Poljskem, politični napetosti v Sloveniji in začeteku predsedovanja Nemčije svetu EU.

Komentar avtorja je objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Povzeli smo dogajanje na praznik sv. Petra in Pavla, ko je Cerkev v Sloveniji dobila sedem duhovnikov. V drugem delu oddaje smo osvetlili vez med Slovenijo in Svetim sedežem, ki se je utrdila leta 1992, ko je Vatikan priznal našo državo. Za komentar o odprtih vprašanjih smo prosili moralnega teologa dr. Ivana Štuheca.

Kar potrebujemo, so globoke spremembe v naših srcih, zavesti in ravnanju ter odločenost, gojiti in sejati to, kar bo pomagalo nam in prihodnjim rodovom ne le preživeti, ampak tudi pristno in polno živeti in rasti.

Avtor zapisa v rubriku Na prepihu se ustavlja ob bližnji obletnici požiga Narodnega doma v Trstu in vrnitve slovenski skupnosti.

Poteze ministra Hojsa in posledično premiera Janše niso znak politične krize, ampak akt za njeno ublažitev tudi kot poteza politične zrelosti. Hkrati je to deklarativni signal koaliciji, da se je »fronta« sedanje vlade, ki je obkrožena z virusno krizo, mediji in opozicijo, dejansko razširila še na odkrit spopad z globoko državo. O njenem obstoju vsaj malo poučeni ne dvomijo več. Posebej dve koalicijski stranki, SMC in DeSUS, doživljata poskuse discipliniranja, ko se nomenklatura do njiju obnaša, kot da sta to njena politična satelita, ne pa samostojna politična subjekta. Če bo strankama to politično samostojnost uspelo ohraniti, se bosta dejansko okrepili in z njima tudi vlada.

Vzporedno s koronavirusom se pri nas nevarno razrašča virus sovraštva, ki ga v izdatni meri širijo mediji, politiki, kulturni ustvarjalci, predstavniki tako imenovane civilne družbe … čakajoči na stolčke, ki so jih zapustili, misleč, da so izdelani po meri njihove zadnje plati.

O duhovnih poklicih, velikih duhovinikih iz zgodovine, častnem meščanstvu, aktualnih zadevah: od korona krize, vladnih ukrepih, do komentiranja s poslušalci protivladnih prostestov.

Aktualni komentar ob svetovnem dnevu begunca je napisal p. dr. Robin Schweiger, direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije.

Ne sme nam biti vseeno, kaj odrasli sporočamo mladim, kako jih izobražujemo in vzgajamo, saj s tem gradimo svojo in narodovo prihodnost. Družina, šola, družba in država lahko postajajo prostor uveljavljanja osebnih interesov in individualnima. Lahko pa so prostor pristnih, lepih med človeških odnosov in spoštovanja. Šola in učitelji imamo pri vzgoji veliko, nenadomestljivo vlogo, kar nam je pokazal prav minuli korona čas. Državni praznik pa je postavil ogledalo relacijam medsebojnega spoštovanja v slovenski družbi.

Letošnji dan državnosti sta v Ljubljani zaznamovali osrednja državna proslava na Kongresnem trgu in protiproslava na Prešernovem trgu. Za komentar smo poklicali sociologa in novinarja dr. Jožeta Možino.

»Imeti« duhovnika je bilo skozi desetletja bolj ali manj samoumevno.

Ko bi bil Poncij Pilat vedel, da bo njegovo umivanje rok postalo simbol bega pred odgovornostjo, Bog ve, kaj bi naredil? Imel je, strahopetec, vso oblast, da Jezusa oprosti ali da križati. Spoznal je njegovo nedolžnost, a je popustil pred drhaljo, ki jo je podpihovala takratna judovska elita. Preprosto se je zbal po pravici soditi. Klavrna podoba, ki jo je zapustil v zgodovini, je postala simbol vseh tistih, ki bi lahko kaj storili, pa se bojijo in pobegnejo pred odgovornostjo. Marjan Šarec npr. je strahopetec in je vrgel puško v koruzo, a ne pravimo »da si je umil roke«, ker pač vsi vemo, da je bila njegova oblast navidezna in je lahko igral predsednika vlade, kolikor časa se je držal scenarija, ki mu ga je pisala globoka država.Pravimo pa, da si umije roke tisti, ki zavestno pogleda stran. Takih pa je, priznajmo si, mnogo preveč. Marsikdaj tudi sami spadamo v kategorijo umivalcev rok.Molk je včasih ponaredek miru

Razmišljanje urednika za kulturo ob dnevu državnosti republike Slovenije.

Na predvečer podelitve nagrade kresnik, za katero je nominiran tudi njegov roman Sonce Petovione je bil z nami p. Branko Cestnik. Poleg tega smo govorili o kulturi prevratništva, ki je zajela zahodne dežele; sposobni so rušiti spomenike, niso pa sposobni dejanske alternative; in tudi o surovosti, ki se vse bolj kaže v besedah in dejanjih.

Ta konec tedna je minilo 100 dni od nastopa 14. slovenske vlade, ki je svoj mandat začela dan po razglasitvi epidemije covida-19. Že prvo noč po zaprisegi je začela razpravo o protikoronskih ukrepih, ki so zaznamovali njeno dosedanje delo, in se doslej sestala na 21 rednih in 56 dopisnih sejah. Po ocenah mnogih se je vlada z zajezitvijo virusa dobro spopadla. Urednik spletnega portala Domovina.je Rok Čakš je ob 100 dneh vlade izpostavil njeno trdnost. V pogovoru za naš radio je dejal, da vlado krepi in povezuje zunanji politični, medijski in protestniški pritisk.

Svojeglave »nove« članice EU, predvsem Poljska in Madžarska, so v Bruslju na slabem glasu. Deloma upravičeno, deloma ne. Slovenska opozicija se trudi, da bi tudi Slovenija postala črni raček, saj bi jim to pomagalo pri prevzemu oblasti v Sloveniji.Kar pa bi bilo za našo državo škodljivo in krivično, saj se pod Janševo vlado ne dogaja prav nič podobnega temu, kar zahodnjaki očitajo Poljski in Madžarski. Kvečjemu bi lahko rekli, da imamo v Sloveniji levi orbanizem.

V tokratni kmetijski oddaji o množičnem pomoru čebel na Hrvaškem, vplivu najprej sušnega in nato deževnega obdobja na kmetovanje, ter o prodajni verigi od vil do vilic. Z nami sta bila gosta mag. Marijan Dolenšek in novi predsednik ZZS Borut Florijančič.

Predsednik republike, g. Borut Pahor v parlamentu na svojo pobudo nagovoril poslance. Predstavnike ljudstva je namreč pozval k spremembi volilne zakonodaje. Domovina in država, tudi vse njene institucije niso nekaj samoumevnega, kar nam pripada samo po sebi. So stvari za katere se moramo zavzemati, se vključiti, biti dejavni, se za njih potruditi … Slovenci smo večkrat dokazali, da znamo stopiti skupaj, preseči razlike in svoje sebičnosti ter delati za skupno dobro. Upam, da bodo to zmogli tudi naši parlamentarci.