Komentar Časnik.si

VEČ ...|6. 11. 2019
Aleš Maver: Hvalnica, ki je ne bi ponovil

Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?

Aleš Maver: Hvalnica, ki je ne bi ponovil

Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?

politikaspominkomentarRusijaPutinBerlinski zid

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Hvalnica, ki je ne bi ponovil
Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?
VEČ ...|6. 11. 2019
Aleš Maver: Hvalnica, ki je ne bi ponovil
Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?

Radio Ognjišče

politikaspominkomentarRusijaPutinBerlinski zid

Pojdite in učite

VEČ ...|5. 5. 2019
Gost: p. Janez Sever, misijonar v Rusiji

Slovenec, ki je preživel mladost v ZDA, študiral na vojaški akademiji, služil vojsko, danes pa misijonari v Rusiji. Jezuit p. Janez Sever je bil naš gost.

Gost: p. Janez Sever, misijonar v Rusiji

Slovenec, ki je preživel mladost v ZDA, študiral na vojaški akademiji, služil vojsko, danes pa misijonari v Rusiji. Jezuit p. Janez Sever je bil naš gost.

družbamisijoniduhovnostRusija

Pojdite in učite

Gost: p. Janez Sever, misijonar v Rusiji
Slovenec, ki je preživel mladost v ZDA, študiral na vojaški akademiji, služil vojsko, danes pa misijonari v Rusiji. Jezuit p. Janez Sever je bil naš gost.
VEČ ...|5. 5. 2019
Gost: p. Janez Sever, misijonar v Rusiji
Slovenec, ki je preživel mladost v ZDA, študiral na vojaški akademiji, služil vojsko, danes pa misijonari v Rusiji. Jezuit p. Janez Sever je bil naš gost.

Jure Sešek

družbamisijoniduhovnostRusija

Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Priporočamo
|
Aktualno

Sol in luč

VEČ ...|14. 4. 2020
Ponovitev oddaje: Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Ponovitev oddaje: Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Tadej Sadar

duhovnostodnosi

Duhovna misel

VEČ ...|28. 5. 2020
Te poznam?

Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.(Jn 17, 25)

Te poznam?

Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.(Jn 17, 25)

Gregor Čušin

duhovnost

Komentar tedna

VEČ ...|22. 5. 2020
Lenart Rihar: Medijsko spodkopavanje reda in miru

Morda sem občutljiv, ker se pri svojem uredniškem delu neprestano srečujem s temnimi stranmi zgodovine? Morda, vendar to ne spodkopava razlogov za skrb. Bolj gotovo so potrjeni, saj se ve, kako gre starodavna modrost, da je zgodovina učiteljica življenja in da se je iz napak smiselno učiti. Velikokrat slišimo tudi, da se zgodovina ponavlja. Ponavlja pa se prav zato, ker je kot učiteljico ne upoštevamo in ker se iz preteklih napak premalo naučimo.Celoten komentar, ki ga je napisal Lenart Rihar, je prebral Marjan Bunič.

Lenart Rihar: Medijsko spodkopavanje reda in miru

Morda sem občutljiv, ker se pri svojem uredniškem delu neprestano srečujem s temnimi stranmi zgodovine? Morda, vendar to ne spodkopava razlogov za skrb. Bolj gotovo so potrjeni, saj se ve, kako gre starodavna modrost, da je zgodovina učiteljica življenja in da se je iz napak smiselno učiti. Velikokrat slišimo tudi, da se zgodovina ponavlja. Ponavlja pa se prav zato, ker je kot učiteljico ne upoštevamo in ker se iz preteklih napak premalo naučimo.Celoten komentar, ki ga je napisal Lenart Rihar, je prebral Marjan Bunič.

Lenart Rihar

komentardružbaodnosipolitika

Svetovalnica

VEČ ...|28. 5. 2020
Multipla skleroza

Kako je, ko zboliš v najboljših letih? Ko ne moreš premikati rok, ko si odvisen od drugih? Ob srečanju z diagnozo multipla skleroza se zbudijo številni občutki - od jeze do krivde. Prav o tej bolezni tisočerih obrazov smo govorili v današnji Svetovalnici. O tem, kako doseči spravo s seboj in kako sprejeti bolezen, s predsednico društva Spoznajmo multiplo sklerozo Renato Žohar.

Multipla skleroza

Kako je, ko zboliš v najboljših letih? Ko ne moreš premikati rok, ko si odvisen od drugih? Ob srečanju z diagnozo multipla skleroza se zbudijo številni občutki - od jeze do krivde. Prav o tej bolezni tisočerih obrazov smo govorili v današnji Svetovalnici. O tem, kako doseči spravo s seboj in kako sprejeti bolezen, s predsednico društva Spoznajmo multiplo sklerozo Renato Žohar.

Blaž Lesnik

svetovanjezdravstvoodnosi

Globine

VEČ ...|12. 5. 2020
O evangeliju po sv. Janezu

Torkat smo se srečali z Janezovim evangelijem, ki ga prebiramo v velikonočnem času. Že Cerkveni očetje so ga imenovali duhovni evangelij. Zanimalo nas je, zakaj in predvsem kako v njem iskati vzporednice s svojim duhovnim življenjem. Naš gost je bil duhovnik Janez Rus.

O evangeliju po sv. Janezu

Torkat smo se srečali z Janezovim evangelijem, ki ga prebiramo v velikonočnem času. Že Cerkveni očetje so ga imenovali duhovni evangelij. Zanimalo nas je, zakaj in predvsem kako v njem iskati vzporednice s svojim duhovnim življenjem. Naš gost je bil duhovnik Janez Rus.

Blaž Lesnik

duhovnostevangelijisv. Janez

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|28. 5. 2020
Babi gre na romanje

Polonini babici se je izpolnila želja. Odšla je na romanje v Lurd. Tam je tri dni preživela v družbi z Marijo. Priporočila ji je vsakega člana družine in domov se je vrnila polna vtisov. Pripovedovala je o potočku, ki ima posebno moč, in koliko ljudi je tam, še posebej bolnikov.

Babi gre na romanje

Polonini babici se je izpolnila želja. Odšla je na romanje v Lurd. Tam je tri dni preživela v družbi z Marijo. Priporočila ji je vsakega člana družine in domov se je vrnila polna vtisov. Pripovedovala je o potočku, ki ima posebno moč, in koliko ljudi je tam, še posebej bolnikov.

Marjan Bunič

Radijski roman

VEČ ...|28. 5. 2020
Pesem o Bernardki - deveti del

V devetem delu radijskega romana Pesem o Bernardki Franza Werfla smo priča, kako novico o videnju skrivnostne Gospe v belem sprejmejo v Bernardkini družini.

Pesem o Bernardki - deveti del

V devetem delu radijskega romana Pesem o Bernardki Franza Werfla smo priča, kako novico o videnju skrivnostne Gospe v belem sprejmejo v Bernardkini družini.

Marjan Bunič

knjigasvetnicaBernardkaLurdMarijino prikazanjeduhovnost

Ob radijskem ognjišču

VEČ ...|28. 5. 2020
254. oddaja

Predvajali smo skladbe: Letiva - Oto Pestner, Canzone d’amore - Ricchi e Poveri, El condor pasa - Simon & Garfunkel, To je moj zlati sin - Marjana Deržaj, Serenada srca mog - Marjana Deržaj in Nino Robić, Everybody loves somebody sometimes - Peggy Lee, Que sera sera - Petra Stopar in Dobreč, Suze liju plave oči - Ivica Šerfezi, Something’s gotten hold of my heart - M. Almond & G. Pitney, Es könnte schon morgen sein - Cliff Richard und Die Shadows, All kinds of everything - Dana ...

254. oddaja

Predvajali smo skladbe: Letiva - Oto Pestner, Canzone d’amore - Ricchi e Poveri, El condor pasa - Simon & Garfunkel, To je moj zlati sin - Marjana Deržaj, Serenada srca mog - Marjana Deržaj in Nino Robić, Everybody loves somebody sometimes - Peggy Lee, Que sera sera - Petra Stopar in Dobreč, Suze liju plave oči - Ivica Šerfezi, Something’s gotten hold of my heart - M. Almond & G. Pitney, Es könnte schon morgen sein - Cliff Richard und Die Shadows, All kinds of everything - Dana ...

Matjaž Merljak, Marko Zupan

glasbaspomin

Via positiva

VEČ ...|28. 5. 2020
Svet je nekoliko razpadel. Mednarodni stiki so pod udarom novih razmer in pogojev, kar ni nujno le slabo.

Andrej Šter: Nihče ne potrebuje telefonskega posrednika. Od nas pričakujejo rešitve. Vodjo konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve smo povabili k pogovoru ob koncu prve faze epidemije, ki smo jo v Sloveniji dobro prebrodili. Bil je med bolj vidnimi v času prvih negotovosti, ko so se zapirale meje sveta in so se posamezniki znašli pred zahtevnimi in na prvi pogled nepremostljivimi ovirami. Za dobro se je med Slovenci izkazalo spoštovanje zadanih priporočenih ukrepov in tudi veliko sodelovanja ter solidarnosti med ljudmi. Želimo si, da bi znali sodelovati tudi vnaprej. Da ne bi bilo nepremišljenih posameznikov, ki lahko v nevarnost popeljejo širšo skupnost. Prav o tem smo govorili z g. Andrejem Šterom. »Izkazalo se je, da še znamo prepoznati stisko sočloveka in kar je morda še pomembneje, da še znamo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Morda smo se celo naučili, kaj je pogovor, da znamo slišati in poslušati. Pokazalo se je tudi, da vreščeča manjšina vendarle ni v večini.«»Zdaj, ko ocenjujemo, da smo zmagali, nekateri rečejo, saj ni bilo nič posebnega. Kar naj govorijo, jaz bom naredil po svoje. Vsakomur, ki govori tako, svetujem naj razmisli pri sebi, ali je bil takšnega mnenja tudi konec marca, ko smo bili vsi skupaj precej zaskrbljeni?«Smo ena redkih držav, v kateri nam je uspelo dokaj ugodno prebrodili prvo fazo epidemije. »Smo se iz tega kaj naučili? Ali pa bomo ovinke ob morebitnem drugem krogu morali ponavljati? V tem primeru se bojim, da pripravljenosti pomagati v drugo ne bo toliko kot je je bilo prvič.«»Lahkomiselno vedenje ni tvegano samo zaradi sebe, s takšnim vedenjem ogrožamo tudi ostale. Vedimo se zato kot skupnost, saj le tako lahko zajezimo bolezen ali pa ji na široko odpremo vrata.«»Pri mojem profesionalnem delu je naklonjenost do ljudi nujna. Je lep poklic, s katerim lahko kdaj komu tudi uspemo rešiti njegov problem. Ni lahek poklic, dnevno se srečujemo s stisko, tudi z visokimi pričakovanji. Vsako tarnanje, razočaranja in podobno je treba vzeti resno, ker je trenutni problem za konkretnega človeka lahko zanj življenjskega pomena.«»Osnovna napaka pri našem delu je, če rečemo, da kakšen problem, za nas morda banalen, ni vreden obravnave. Na lahko ne smemo jemati ničesar. Človek in človeška skupnost nista skupek tehnicističnih enot. Če mislimo tako, je bolje sploh ne stopiti v vrsto za takšno delo.«Pomirja in vrača zaupanje v državne službe tudi dejstvo, da imamo na vodilnih mestih tudi predane in častne ljudi. Mednje sodi g. Andrej Šter, ki je v pogovoru za »Via positivo« povedal še, da kadar zahtevnost nalog preraste v neobvladljivo, naredi tudi kakšno devetdnevnico pri frančiškanih. In, deluje, pravi navihano in smeje. Priporočamo poslušanje celotnega pogovora.

Svet je nekoliko razpadel. Mednarodni stiki so pod udarom novih razmer in pogojev, kar ni nujno le slabo.

Andrej Šter: Nihče ne potrebuje telefonskega posrednika. Od nas pričakujejo rešitve. Vodjo konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve smo povabili k pogovoru ob koncu prve faze epidemije, ki smo jo v Sloveniji dobro prebrodili. Bil je med bolj vidnimi v času prvih negotovosti, ko so se zapirale meje sveta in so se posamezniki znašli pred zahtevnimi in na prvi pogled nepremostljivimi ovirami. Za dobro se je med Slovenci izkazalo spoštovanje zadanih priporočenih ukrepov in tudi veliko sodelovanja ter solidarnosti med ljudmi. Želimo si, da bi znali sodelovati tudi vnaprej. Da ne bi bilo nepremišljenih posameznikov, ki lahko v nevarnost popeljejo širšo skupnost. Prav o tem smo govorili z g. Andrejem Šterom. »Izkazalo se je, da še znamo prepoznati stisko sočloveka in kar je morda še pomembneje, da še znamo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Morda smo se celo naučili, kaj je pogovor, da znamo slišati in poslušati. Pokazalo se je tudi, da vreščeča manjšina vendarle ni v večini.«»Zdaj, ko ocenjujemo, da smo zmagali, nekateri rečejo, saj ni bilo nič posebnega. Kar naj govorijo, jaz bom naredil po svoje. Vsakomur, ki govori tako, svetujem naj razmisli pri sebi, ali je bil takšnega mnenja tudi konec marca, ko smo bili vsi skupaj precej zaskrbljeni?«Smo ena redkih držav, v kateri nam je uspelo dokaj ugodno prebrodili prvo fazo epidemije. »Smo se iz tega kaj naučili? Ali pa bomo ovinke ob morebitnem drugem krogu morali ponavljati? V tem primeru se bojim, da pripravljenosti pomagati v drugo ne bo toliko kot je je bilo prvič.«»Lahkomiselno vedenje ni tvegano samo zaradi sebe, s takšnim vedenjem ogrožamo tudi ostale. Vedimo se zato kot skupnost, saj le tako lahko zajezimo bolezen ali pa ji na široko odpremo vrata.«»Pri mojem profesionalnem delu je naklonjenost do ljudi nujna. Je lep poklic, s katerim lahko kdaj komu tudi uspemo rešiti njegov problem. Ni lahek poklic, dnevno se srečujemo s stisko, tudi z visokimi pričakovanji. Vsako tarnanje, razočaranja in podobno je treba vzeti resno, ker je trenutni problem za konkretnega človeka lahko zanj življenjskega pomena.«»Osnovna napaka pri našem delu je, če rečemo, da kakšen problem, za nas morda banalen, ni vreden obravnave. Na lahko ne smemo jemati ničesar. Človek in človeška skupnost nista skupek tehnicističnih enot. Če mislimo tako, je bolje sploh ne stopiti v vrsto za takšno delo.«Pomirja in vrača zaupanje v državne službe tudi dejstvo, da imamo na vodilnih mestih tudi predane in častne ljudi. Mednje sodi g. Andrej Šter, ki je v pogovoru za »Via positivo« povedal še, da kadar zahtevnost nalog preraste v neobvladljivo, naredi tudi kakšno devetdnevnico pri frančiškanih. In, deluje, pravi navihano in smeje. Priporočamo poslušanje celotnega pogovora.

Nataša Ličen

družbaizobraževanjekoronavirusodnosipogovor

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|28. 5. 2020
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 28. 5.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 28. 5.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan