Gost p. Branko Cestnik

Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil urednik, pisatelj, duhovnik klaretinec p. Branko Cestnik. Tudi tokrat smo začeli z dobro novico in nato komentirali aktualno življenje v Cerkvi in družbi. Vabljeni k poslušanju na Radiu Ognjišče ob 17. uri in ogledu na Planet TV po večerni oddaji Planet 18. 

Radio Ognjišče

Razstavi Jošta Snoja, Festival Ah te orglice in zanimivost iz Barcelone

Akademski slikar Jošt Snoj v tem tednu odpira kar dve slikarski razstavi. Konec tedna bo v Mokronogu potekal že 27. mednarodni festival ustnih harmonik: »Ah te orglice.« V Barceloni pa so dokončali najvišji stolp znamenite bazilike Svete družine - Sagrada Familia.

Jože Bartolj

Imate radi življenje?

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.

Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.

Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.

Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.

»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.

Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?

Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.

Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.

Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.

Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

Nataša Ličen

Spominjamo se dne 24. 2.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Zeljne krpice in granadirmarš

Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato. 

Matjaž Merljak