Zvestoba pomeni varnost in mir, zaupanje in varen pristan. Zvest prijatelj ima vselej prižgano luč zate, tudi če prideš po pomoč v temi noči in pripravljene škornje, če bo moral pote v blatno močvirje.

Naslov današnje duhovne spodbude je verjetno najkrajši zapis bistva Frančiškovega življenja. Sestra Luna, brat Sonce, veter, zrak, oblaki, ogenj, rože, sadje… “Hvalite in poveličujte mojega Gospoda,” je zapel v Sončni pesmi.

“Izrekajte besede, ki bodo tolažile in se izogibajte sodbi. Ne zlorabljajte besed, da boste videti modrejši, ne pridigajte zviška, ampak k Bogu vodite z zgledom.” Tako bi lahko povzeli odlomek iz Frančiškovih opominov z naslovom Znanju naj sledi dobro ravnanje.

“Mnogo jih je, ki tedaj, ko doživljajo krivico, pogosto zaradi tega dolžijo nasprotnika ali bližnjega. Pa ni tako: kajti vsakdo ima sam sebi na voljo sovražnika, namreč svoje telo, s katerim greši,” je zapis iz Frančiškovih opominov.

“Daj mi popolno ljubezen,” je prošnja, ki jo je Frančišek ponavljal od prvega dne, ko mu je Jezus spregovoril s križa pri svetem Damijanu. Brez te, popolne ljubezni, ne bi zmogel naslednjega koraka, ki ga je čakal ob srečanju z gobavcem, ki ga je do konca spremenilo in zaznamovalo za vse življenje.

Ponižnost je Frančišek imenoval sveta in dodal, da zmede napuh. Sveti Pavel v pismu Kološanom imenuje Božje izvoljence tiste, ki se oblačijo v »usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in potrpežljivost.«

Gledati na življenje svetega Frančiška z distance stoletij je lahko zelo romantično, romanca pa nima kaj dosti z ljubeznijo. Beseda spominja na kakšen roman, ki pa je vse kaj drugega kot življenje radikalnega ubožca. Kdor želi slediti Frančišku, se mora ljubezni predati brezpogojno. Brez ampakov, brez čejev in brez časovnih omejitev, za vedno. Šele potem bo to tudi za večnost.

»Blagor redovniku, ki ne najde večjega zadovoljstva, kakor le v najsvetejših Gospodovih pogovorih in delih ter z njimi vodi ljudi k ljubezni do Boga v radosti in veselju,« je Frančišek naročal svojim bratom.