Is podcast
Minuli konec tedna sem se s poslušalci odpravil na pot po severni Italiji. Pot je bila zanimiva, družba prijateljev pomirjujoča in navdušujoča. Zdelo se je, kot da sem v nekem drugem svetu. A ponedeljek, dan po vrnitvi, te strezni. Ideala, ki si ga občutil in ponesel domov, ni več. Realnost je popolnoma druga, še posebej ob pogledu na politično sceno.
Tako je svoje razmišljanje o aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji v svojem komentarju začel Alen Salihović, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Minuli konec tedna sem se s poslušalci odpravil na pot po severni Italiji. Pot je bila zanimiva, družba prijateljev pomirjujoča in navdušujoča. Zdelo se je, kot da sem v nekem drugem svetu. A ponedeljek, dan po vrnitvi, te strezni. Ideala, ki si ga občutil in ponesel domov, ni več. Realnost je popolnoma druga, še posebej ob pogledu na politično sceno.
Tako je svoje razmišljanje o aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji v svojem komentarju začel Alen Salihović, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Minuli konec tedna sem se s poslušalci odpravil na pot po severni Italiji. Pot je bila zanimiva, družba prijateljev pomirjujoča in navdušujoča. Zdelo se je, kot da sem v nekem drugem svetu. A ponedeljek, dan po vrnitvi, te strezni. Ideala, ki si ga občutil in ponesel domov, ni več. Realnost je popolnoma druga, še posebej ob pogledu na politično sceno.
Tako je svoje razmišljanje o aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji v svojem komentarju začel Alen Salihović, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!
Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!
»Ljudje se ne odločajo o svoji prihodnosti. Odločajo se o svojih navadah, njihove navade pa odločajo o njihovi prihodnosti.« Citat Frederica Alexandra, slavnega utemeljitelja aleksandrove tehnike, s pomočjo katere zelo uspešno odpravljajo bolečine v hrbtu, bi veljalo nanesti na vse naše življenje. Bi bilo precej manj bolečin.
»Ljudje se ne odločajo o svoji prihodnosti. Odločajo se o svojih navadah, njihove navade pa odločajo o njihovi prihodnosti.« Citat Frederica Alexandra, slavnega utemeljitelja aleksandrove tehnike, s pomočjo katere zelo uspešno odpravljajo bolečine v hrbtu, bi veljalo nanesti na vse naše življenje. Bi bilo precej manj bolečin.
V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …
Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …
Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Pobuda za postavitev obeležja v Boletovi rojstni in krstni župniji Knežak se je razvila v krogu njegovih prijateljev in v sodelovanju z Ognjiščem. Spomenik ni le priznanje Boletovim dosežkom, temveč spodbuda, da se tudi današnje generacije podajo na pot, ki jo je začrtal, in priložnost za opozorilo, da še naprej potrebujemo drznost in vizionarstvo v našem duhovnem delovanju. Bronasti kip, ki ga je ustvaril kipar Mirsad Begič, morda za koga navidez ni najbolj posrečen, a vseeno kaže pogled na človeka, ki je zrasel v kraškem okolju, kjer so burja, skala, bor in brin, in ki je bil tipičen Primorec, ki si je upal reči in kar je rekel, je naredil. Da bo njegov spomin živel še naprej pa si bomo prizadevali tudi njegovi duhovni nasledniki pri Založbi in Radiu Ognjišče.
Pobuda za postavitev obeležja v Boletovi rojstni in krstni župniji Knežak se je razvila v krogu njegovih prijateljev in v sodelovanju z Ognjiščem. Spomenik ni le priznanje Boletovim dosežkom, temveč spodbuda, da se tudi današnje generacije podajo na pot, ki jo je začrtal, in priložnost za opozorilo, da še naprej potrebujemo drznost in vizionarstvo v našem duhovnem delovanju. Bronasti kip, ki ga je ustvaril kipar Mirsad Begič, morda za koga navidez ni najbolj posrečen, a vseeno kaže pogled na človeka, ki je zrasel v kraškem okolju, kjer so burja, skala, bor in brin, in ki je bil tipičen Primorec, ki si je upal reči in kar je rekel, je naredil. Da bo njegov spomin živel še naprej pa si bomo prizadevali tudi njegovi duhovni nasledniki pri Založbi in Radiu Ognjišče.
Priznam, rada se gibljem v družbi razumnih in strpnih katoličanov, a zdi se, da so ti postali ogrožena vrsta. Vse pogosteje opažam, da smo kristjani zaprtega uma in se obnašamo nekako vzvišeno, kot »razsvetljena elita«. Ali si kristjan po vseh »regelcih«, vsak teden pri maši, aktivno vključen, poduhovljen, hodiš na duhovne vaje za zakonce, za družine, obiskuješ zakonsko, biblično skupino ali pa … si preveč »površinski« za krščansko elito, zato si komaj vreden pozdrava v cerkvi ali pa še tega ne.
Priznam, rada se gibljem v družbi razumnih in strpnih katoličanov, a zdi se, da so ti postali ogrožena vrsta. Vse pogosteje opažam, da smo kristjani zaprtega uma in se obnašamo nekako vzvišeno, kot »razsvetljena elita«. Ali si kristjan po vseh »regelcih«, vsak teden pri maši, aktivno vključen, poduhovljen, hodiš na duhovne vaje za zakonce, za družine, obiskuješ zakonsko, biblično skupino ali pa … si preveč »površinski« za krščansko elito, zato si komaj vreden pozdrava v cerkvi ali pa še tega ne.
Predlani požari, lani ujme, letos pa … poletna vročina. A v senci se ne drži samo prebivalstvo, z izjemo tistega v avtomobilih, v senci je tudi vlada. Počiva, kot počivati zna. Čeprav je od poplav minilo leto dni, mnogi vodotoki ostajajo neurejeni, mnogi mostovi ostajajo zasilni, tudi glede hiš na plazovno ogroženih območjih se še niso uspeli dokončno uskladiti z lastniki. Bolj kot bodo dogodki oddaljeni, težje bo kogarkoli prepričati, da njegova hiša ni na varnem kraju …
Predlani požari, lani ujme, letos pa … poletna vročina. A v senci se ne drži samo prebivalstvo, z izjemo tistega v avtomobilih, v senci je tudi vlada. Počiva, kot počivati zna. Čeprav je od poplav minilo leto dni, mnogi vodotoki ostajajo neurejeni, mnogi mostovi ostajajo zasilni, tudi glede hiš na plazovno ogroženih območjih se še niso uspeli dokončno uskladiti z lastniki. Bolj kot bodo dogodki oddaljeni, težje bo kogarkoli prepričati, da njegova hiša ni na varnem kraju …
Kam greš človek?
Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe ...
Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.
Kam greš človek?
Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe ...
Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.
Naš pogled je kolumna, ki jo pišejo sodelavci Radia Ognjišče. Pogled je sicer rezerviran za oči. Kot takšen pozna več perspektiv. Ker je »naš«, se trudimo, da ima pogled na dogodke, ki se dotikajo vseh nas, tudi globino, še več, naša želja je, da se naš pogled sreča z vašim.
Tokrat smo razmišljali o odgovorih na vprašanja današnjega časa, ki jih lahko daje Cerkev po občestvu. Kaj sploh je živo občestvo in kako skrbeti za njegovo rast? Kakšna je vloga duhovnika v njem in kako vanj pritegniti oddaljene od Cerkve? Z nami je bil župnik iz župnije Ljubljana – Kašelj / Zalog Andrej Maksimilijan Gósek.
Otrok je zagledal debelo knjigo, ki jo je pokrivala ...
Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
V našem studiu se nam je pridružila podpredsednica društva za celiakijo in tudi sama celiakašica Nataša Forstner Holešek. Kakšno je življenje in kako svetuje, smo izvedeli.
Goste smo vprašali, kje so reforme, zakaj vlada dopušča, da zdravstvo razpada, bo javni sektor zaradi bombončkov za nekaj časa utihnil in kaj nas še čaka do konca leta. Prav tako nismo mogli mimo pestrega evropskega dogajanja. Bo Marta Kos, ki je druga izbori za komisarko, to res postala, in kako trdna je Evropska unija po zadnjih volitvah.
Tokrat smo sledili nadaljevanju pripovedi zakoncev Štremfelj o njuni veliki pustolovščini, ki sta jo začela pred letom dni. V treh mesecih sta legendarna alpinista prehodila 1700 km dolgo Veliko himalajsko pot, pred nekaj dnevi pa je Andrej Štremfelj sporočil, da je knjiga o doživetjih s poti že napisana. Udeleženci mini radijskih počitnic so imeli privilegij pokukati v ozadje te pustolovščine že letos spomladi. Tudi drugi del njune pripovedi smo posneli v Bernardinu.
Na god blaženega škofa A. M. Slomška smo z rednim sogovornikom prof. dr. Jožetom Ramovšem razmišljali o šolskem okolju, etiki in vrednotah za lepše sobivanje in sodelovanje, po zapisanih rekih in Slomškovih naukih. O vse pogostejšem pritoževanju je škof zapisal: Vsak naj pomete pred svojim pragom, veliko dobrega naj stori in s tem boljša svet.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Osrednja slovesnost na Slomškovo nedeljo je letos potekala v Celovcu, saj je bil blaženi Anton Martin, ki danes goduje, tam pred 200 leti posvečen v duhovnika. Slovesno sveto mašo je ob somaševanju sedmih škofov iz Slovenije in številnih duhovnikov daroval domači, krški škof Jože Marketz. Kot poroča slovenski spored ORF, je škof obžaloval, da je blaženi Anton Martin ob vseh svojih zaslugah, predvsem za slovensko narodno skupnost, na Koroškem premalo poznan, zlasti pri mladini. Zelo ga je skrbela duhovna, kulturna in jezikovna vzgoja ljudi, zato je aktivno podpiral spoštovanje jezikovne raznolikosti in uporabo slovenskega jezika. Blaženi je iz izkustva božje ljubezni znal biti blizu ljudem in to na celosten način. Spodbujal je človeka, da bi črpal življenjsko moč iz vere in kulture, da bi našel veselje ob učenju in svoje talente udejanjil, da bi vzljubil pesem in besedo, da bi se izoblikoval v osebnost, ki ceni domačnost in ostaja odprt za neznano, ki zazna bližnjega in je pripravljen sooblikovati skupnost.