Tudi kristjani se smemo in moramo postaviti na svoje noge, se boriti za svoje pravice in svoj prostor pod soncem v samostojni slovenski državi – ne bomo se prepustil, da smo zgolj transmisija oziroma socialistična zveza postkomunističnih struktur in trdnjav. Vsak politik, ki ne bo zagovarjal teh načel, ne more računati na našo podporo. Vesel sem, da tudi gospodarstveniki kot npr. gospod Boscarol spoznavajo, da se je treba ustrezno zavzeti in žrtvovati kaj za demokratično Slovenijo, ne le svoj ugled, pač pa tudi sredstva, če jih imamo. Ehrlich in številni drugi so za to zastavil vse, celo svoje življenje.

Komentar tedna je pripravil profesor doktor Janez Juhant.

Zakaj je potrebno, da v Sloveniji 17. maja obeležujemo kot nacionalni dan spomina na vse žrtve komunističnega nasilja? Ta dan smo letos obeleževali prvič in negodovanje nad tem dokazuje, da je ena najbolj usodnih značilnosti sodobne Slovenije dejstvo, da sprotnega dogajanja ne znamo ali nočemo povezati z zgodovinskimi vzroki. Do zgodovine se moramo opredeliti s stoletja veljavnimi načeli. Le tako bomo ločili pravo svobodo od tiste, ki se za svobodo razglaša sama.

Z vidika realpolitike obstajata le dve možnosti za prihodnost, če Zahod ne želi Rusije popolnoma prepustiti Kitajski, ki je od 24. februarja naprej edini resni tekmec za ureditev novega svetovnega reda. Putinu lahko dovolimo, da se pred notranjim javnim mnenjem iz konflikta izvleče kot navidezni zmagovalec ali pa, da država ne bi padla v kitajske roke, ciljamo na njen popoln razpad. Tako kot se je zgodilo z Jugoslavijo. Toda to bi pomenilo odprtje zelo nestabilnega in težko predvidljivega scenarija. Tudi za najboljše analitike.

Komentar je pripravil predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser.

Najbrž ni poslušalca Radia Ognjišče, ki ne bi slišal, kako je ena od sindikalistk pred volitvami javno napovedala, da bo organizirala kontrolo v cerkvah. »Kontrolorji« bodo poslušali, kaj duhovniki govorijo. Reči je treba, da gospa ni bila izvirna.

Evropske države so bile od začetka agresije dokaj enotne, pri čemer bo to enotnost težko vzdrževati še naprej, še posebej, kot bodo vlade pod pritiski naraščajočih cen potrebščin in energentov. Čaka nas torej še nekaj negotovih tednov in mesecev. Evropski voditelji so pred težkimi izzivi kako prepreči razširitev ruske invazije tudi na ostale evropske države. Ruska agresija na Ukrajino zato vse bolj postaja tudi problem slovenske države.

Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič. 

Pri nas je zaradi politike veliko ljudi razočaranih. Vse tiste bi rad povabil k razmisleku z vprašanjem zakaj so razočarani?! Po logiki razočarani volivci ne volijo več istih kandidatov oziroma strank. Liberalni demokrati, Zares, Pozitivna Slovenija, Stranka Mira Cerarja. Nekoč mogočne stranke novih obrazov, ki jih danes ni nikjer več. Mar ne prav zaradi razočaranja nad njimi?

Stopimo po poti, ki jo je pokazal Jezus, mnogokrat je pot trpljenja, preizkušenj. A brez padcev ne moremo vstati, Jezus je trikrat padel pod križem, a je vsakokrat znova vstal. Kljub temu, da ga je na koncu čakala smrt na križu. 

Bodimo tudi mi pogumni kristjani, pogumno se zravnajmo, pred nami so pomembne odločitve. Naj ne bodo naša usta polna obtožb, kako nas ne razumejo, poskrbimo za to, da nas bodo razumeli, govorimo jezik ljubezni in ne jezik sovraštva. Tako, kot nas je učil Jezus Kristus. In vsak naš dan bo blagoslovljen!

Vodja romarskega urada na Brezjah, dr. Andreja Eržen Firšt.

V teh bridkih planetarnih časih še posebej hrepenim po svetlem etosu in erosu življenja, zaskrbljen zaradi temnega tanatosa, ki nasilno nasprotuje ljubezni in z destruktivnim nagonom požira življenje. Ampak življenje je vse, kar zares obstaja, je zavest, najžlahtnejša dobrina, vrednota in svetinja. Svetost življenja čutečih bitij je bistvo etosa, vrhovne etike, naravnega prava in morale. Zato je umor najhujše kaznivo dejanje in vojna najstrašnejše zlo, ki množično ubijanje maskira s politiko in uniformami ter opravičuje z lažmi in praznimi obljubami.

Prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani

Ne pozabimo: tisti, ki se v Ukrajini poslavljajo od svojih žena in otrok ne bodo žrtvovali le svojega družinskega miru, standarda, pač pa morda celo svoje življenje, najdragocenejše, kar imajo in njihove žene, otroci in starši bodo morali živeti brez njih. Stopimo jim nasproti s svojo velikodušnostjo in pri volitvah ne podpirajmo nesramnih sebičnežev, pač pa volímo ljudi, ki delajo za skupni blagor vseh. Kdor za oblast nastopa nasilno ter izvaja teror in nasilje nad drugimi, gre po Putinovi poti. Ali se nismo leta 1990 odločili, da bomo za vselej zavrgli te nasilne metode, ki jih je Ehrlich pred umorom 26. maja 1942 označil za tragedijo Slovencev in se danes ponavlja kot tragedija Ukrajincev?

Komentar tedna je pripravil profesor doktor Janez Juhant.

In tako je spet prišel čas, ko se sprašujemo: Braniti se ali ne braniti se? Kaj naj stori šibek človek, ko se nanj spravi silak? Upre se ali pa zbeži (če lahko). In kaj naj stori država? Države ne morejo bežati. Ko so napadene, se ali branijo ali pustijo zasesti. Včasih se branijo nekaj časa, potem pa klonijo…

»Vsako obdobje ima svojo kolektivno nevrozo in vsako obdobje potrebuje lastno psihoterapijo, da ji je kos.« Stavek psihoterapevta, Viktorja Frankla bi moral biti vklesan v kamen in postavljen pred pisarne voditeljev. Nevroza, ki jo spremljamo, brez dvoma korenini v Sovjetski zvezi, v vsej njeni »ozemeljski« in »komunistično duhovni« zapuščini. Brez dvoma pa je zahod - s svojim prefinjenim in mehkim nasiljem nad vsemi, ki se ne strinjamo s trenutno LGBT agendo, ki je v desetletjih zahodnega obilja dobila takšen zalet, da se, tako se zdi, ne zna več ustaviti - s svojim pretiravanjem ustvaril plodna tla za nasproten pol. Saj poznate pravilo ... bolj kot je radikalno stališče na eni strani, bolj se krepi radikalen pol na drugi. Oba sta zame zavržna.

V tem komentarju želim spregovoriti o dveh vsebinah. Te dni bo minilo devet let, kar so kardinali izvolili papeža Frančiška. A njegovo praznovanje bo zelo delavno. Vojna v Ukrajini je v nekaj dneh zarezala v življenje Evrope in sveta. Nemogoče je prezreti trpljenje, ki ga s seboj prinaša vsaka vojna. Begunci, razdejanje in umrli so le nekatere neposrednih posledic vojne. Papež želi storiti vse, da se vojna v Ukrajini konča. O tem priča tudi to, da je v Ukrajino poslal dva kardinala in da vse kristjane poziva k molitvi za mir. Lahko le upamo, da bodo skupni napori mnogih obrodili sad in se bodo napetosti med dvema bratskima narodoma reševale s pogajanji in ne vojno. Vendar je to zelo težka naloga. 

Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

V zadnjih letih pa se je razdalja med našo skupnostjo in vojno vihro vendarle krepko zmanjšala tako po zemljevidu, kot tudi vplivih in posledicah, kar bi bilo škoda in napak zanemarjati. V več pomenih je vsekakor dobro in pogumno, če smo lahko vojno umaknili iz svojega sistema do take mere. Storili smo pa napako, če smo se hkrati prepričali, da se vojna pri nas več ne more pojaviti in se zaradi tega nanjo nismo pripravili, ali še huje: se nismo pripravljeni pripravljati nanjo. Priprava na vojno namreč ne zajema le vzdrževanja obrambnih sil in veščin, vključuje tudi krščansko držo do žrtev vojne, sočutje in humanitarno-karitativno delovanje.

Komentira kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega viteškega reda Roman Vučajnk.

Naše sočutne misli so te dni seveda z Ukrajino in njenimi trpečimi ljudmi. Vendar ne smemo pozabiti, da centri temnih moči nikoli ne mirujejo in so še dejavnejši, kadar je pozornost javnosti usmerjena k izrednim dogodkom. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da imajo naše osrednje tranzicijske težave in ruska agresija iste korenine.

Mirna diplomatska rešitev ukrajinskega problema bi rešila tudi ugled ZDA in samega Bidna. Njegovo retorično pretiravanje v zadnjih tednih je bilo v resnici komuniciranje s Pekingom, ki mu je Biden sporočal, da bi preveliki apetiti po Taivanu, torej po nadzoru najpomembnejših morskih poti na svetu, pripeljali do odločne ameriške reakcije.

Komentar je pripravil Predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser.

V sinodalnem letu bodo mnogi prezrli zastave, molitve in plakate, narejene za spodbudo, a če se jih dotaknemo z rožo sočutja in objemom tolažbe, bodo lahko rekli: Ja, katoliška Cerkev je tista Cerkev, ki kot svoje največje bogastvo skrbi za bolnike, invalide, osamljene in umirajoče.

Komentar je pripravila sodelavka projekta dolgotrajne oskrbe v Domu sv. Jožefa, Celje, sestra Emanuela Žerdin.

Mirjana Furlan, prof. slovenskega jezika in primerjalne književnosti.

Dnevi okoli slovenskega kulturnega praznika naj bi bili veseli ne le za kulturo, ampak za vse ravni življenja. Primež, v katerega nas je potisnila pandemija, stiska vse bolj, zato tudi v tem letu ne bomo deležni tistega pravega kulturnega vzdušja. Nekaj pa ga le bo, zagotovo ob podelitvi Prešernovih nagrad. Letošnja lavreata sta g. Kajetan Gantar in g. Mirko Cuderman, velika človeka, ki sta omogočila Slovencem eden vpogled v zakladnico antičnega leposlovja in filozofije, drugi pa v zakladnico slovenske zborovske glasbe.

Med osnovnimi retoričnimi pravili je recimo Katonovo, da naj držimo misel in besede ji bodo sledile, pa tudi tisto, da besede mičejo, zgledi vlečejo, in bolj kot besede so ključna dejanja.

Prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani

Letošnji teden molitve za edinost kristjanov poteka v času sinodalnega dogajanja. Vsi krščeni smo povabljeni, da se v teh mesecih vključimo v sinodalna srečanja v območju škofij. Za škofovsko sinodo o sinodalnosti, ki poteka do oktobra naslednje leto, je ta del izjemno pomemben.

Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

Slovenska javnost je v preteklosti imela v večini negativen odnos do Evropske unije in njenih institucij. Zgovoren je zgled prejšnjega predsednika vlade, ki so ga evropske institucije povabile v Bruselj, kjer naj bi, najbrž v luči predsedovanja Slovenije, nagovoril evropske poslance. Toda takratni premier je to vabilo gladko odklonil. Prijaznemu evropskemu vabilu je pljunil v obraz in v Sloveniji se niso zgražali nad tem dejanjem, ampak so ga slavili kot narodnega junaka kot nekakšnega Davida, ki si je upal izzvati »zateženega« evropskega Goljata. Pesnica Svetlana Makarovič ga je slavila kot narodnega junaka, ki se je upal upreti tistim zamaščenim bruseljskim birokratom, ki si nekaj domišljajo!

Komentira urednik revije Ognjišče Božo Rustja.

Pred nami so veliki izzivi pri katerih so dialog, solidarnost in mir še posebej na preizkušnji. Najprej tisti, povezani z zdravstveno in socialno krizo. Potem izziv razcepljenosti, neenotnosti, nestrpnosti in izključevanja … Če vidimo ta znamenja časov, zberimo dovolj modrosti in razumnosti in se kot modri odpravimo na skupno pot reševanja in grajenja svetlejše prihodnosti.

Ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, mag. Jure Levart. 

V prvem nadstropju slovenskega paviljona na EXPU so pripravili zelo zanimiv film o gospodarskih dosežkih Slovenije ter uspešnih posameznikih, ki so zaznamovali ne samo našo, ampak tudi svetovno zgodovino. Na predstavitvi se prepletajo osebe različnih znanj, od inovatorjev, športnikov, glasbenikov, arhitektov in duhovnikov. In ko sediš v sredini tistega prostora, si ponosen, da lahko rečeš, Slovenec sem. A doma je situacija povsem drugačna, namesto, da bi bili ponosni na vse tehnološke dosežke, na uspešne športnike, se delimo na cepljene in necepljene, leve in desne, in še mnogo tega bi našli.

… Tako sem videl in doživljal življenje v tistem času. O enakopravnosti moških in žensk se ni govorilo, še manj o enakosti. Vedeli pa smo, da otrok pri petem letu starosti že lahko pase krave, vedeli smo, kakšno delo je primerno za ženske in kakšne so dolžnosti moškega, predvsem moža in očeta. Ne vem, kako bi si morali po pravilih današnjih razsvetljencev in prebujencev razdeliti delo, da ne bi kršili človekovih pravic enakosti. Saj vemo, da je bila v tistih zaostalih časih ženska priklenjena k štedilniku, moški pa je v gostilni zapravljal denar…

V Sloveniji je desni ekstremizem prisoten predvsem v retoriki levičarjev, v realnosti pa ga je malo ali nič, morda v vrstah varde. In natanko tako je bilo tudi pred drugo svetovno vojno. Tudi takrat v Sloveniji ni bilo ne fašistov, ne nacistov. Ti so nastali zgolj in samo s pomočjo komunistične retorike in revolucionarne radikalizacije.

Izredni profesor za pravo človekovih pravic se ustavlja ob bližnji trideseti obletnici sprejetja slovenske ustave, ki je po desetletjih sistematičnega kršenja človekovih pravic in temljnih svoboščin vzpostavila sodobno pravno varstvo. Ugostavlja, da ustava še vedno ni nekaj samoumevnega in pravilno razumljena ter da nam manjka dejanska medsebojna ustavnost. 

Komentator se sprašuje kakšna je razlika med ljudmi, ki razumejo pomoč, da se zmanjša nevarnost epidemije, in tistimi, ki je ne. Odgovor je: pomanjkanje modrosti. Kaj pa je razlog, da so poslanci že petič zavrnili obsodbo totalitarnih režimov?

Zavedati se moramo, da ko mi umolknemo, ne damo glasu dobroti in ljubezni, resnici in pravici v javnosti. Toda če ne bomo mi govorili, potem bodo prišli drugi in kaj rado se bo zgodilo, da bodo zagovarjali nasprotne vrednote. Torej pogumno v javnost, pa naj bo (L)levici to všeč ali ne!

Odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Namesto prepirov potrebujemo enovit, skupen nastop, da se bomo končno izkopali iz te klavrne situacije. Medijem in vsem nam lahko služi za vzor nedavna skupna oddaja nacionalne in komercialne televizije. Zaupajmo v Hipokratove besede, da zdravnik zdravi, narava ozdravi, pri čemer je življenje najboljši učitelj in zdravnik.

Prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani

V slovenski družbi in Cerkvi se borimo z bremeni polpreteklosti in počasi sprejemamo Kantovo opredelitev: “Razsvetljenstvo je izhod človeka iz njegove nezrelosti, ki si jo je povzročil sam.” Znanstveno-razsvetljenska doba s svojim programom človeštvu ni izpolnila sanj o razsvetljenosti, kar je predmet osebnega zorenja in učenja, za kar naj skrbi izobrazba v domači hiši, v šolstvu in danes vse bolj prek medijev. A če so pokvarjeni kompasi, bo uspeh problem.

Pred nekaj meseci se je pri nas mudila delegacija Evropskega Parlamenta in opravila monitoring stanja na področju pravne države in svobode medijev. Člani delegacije so ugotovili, da pri nas ustanove delujejo, erozije institucij pravne države pa ni, kot so povedali na novinarski konferenci. Še več, članica te delegacije Assita Kanko, ki je bila rojena, kot je sama povedala, v diktatorski državi, je izjavila: »Odraščala sem v afriški diktaturi in svojim kolegom v parlamentu in komisiji lahko zagotovim, da Slovenija ne postaja diktatura.«
Da nekdo z visoko izobrazbo in akademskim nazivom ob omenjenih dejstvih zapiše tako diametralno drugačno ugotovitev, je zame nedoumljivo. Da svojih obtožb z ničemer ne argumentirajo, pa je skregano z osnovami znanstvenega pristopa, katerega nosilci so prav sami.

O minljivosti nas prav gotovo še dolgo ne bodo učili še tako dobri učitelji in profesorji, ker tega ni v nobenem šolskem programu. Najboljša učilnica za spoznanje te realnosti, je samo življenje, najboljša praksa pa je prisotnost ob bolnih, trpečih, umirajočih, vse do njihovega konca. Takrat namreč odpadejo vse maske z našega srca in naše duše, četudi moramo na obrazu maske še zmeraj nositi. Če v svojem srcu nosimo vero v Kristusa, potem se preko dotika minljivosti že čuti svetlost večnosti. Kristus s svojimi prebodenimi rokami, ki so tako kot mi, doživele minljivost in smrt, drži odprta vrata večnega življenja, saj je On eden in edini, ki je premagal smrt in vstal od mrtvih. Boljšega zdravila za strah od minljivosti in smrti, ne poznam.

Komentar je pripravila sodelavka projekta dolgotrajne oskrbe v Domu sv. Jožefa, Celje, sestra Emanuela Žerdin.

Javni prostor je poln izrazov, ki imajo komaj kakšno zvezo z opisanim predmetom in dejanjem, poln je sramotilnih in žaljivih besed, pretiravanj in diskreditiranj. Tako v komenatrju tedna ramišlja prevajalka in publicistka Alenka Puhar.

Čeprav imajo vsi protesti, ki smo jim v Sloveniji priča, skupni imenovalec (izključevalnost in nestrpnost), pa je potrebno vendarle ločiti protivladne proteste od anticovid protestov, ki so zmes iracionalnega uporništva in prepričanja o ploščati zemlji.

Esence prava ne tvorijo ustave, mednarodne konvencije, zakoni, odloki, uredbe, direktive, pravilniki, sodne odločbe, običaji, avtonomna pravila, znanstvena doktrina, politika ali mediji. Bistvo prava je Človek v vsej svoji razsežnosti, občutljivosti in kompleksnosti.

Če pravnik ali kdorkoli osebnostno šepa in se spotika ob lastnih vedenjskih, moralnih in etičnih nevednostih ter zablodah,  ga še tako domišljen predpis ne bo rešil pred hudimi posledicami, ki jih utegne povzročiti njegovo klavrno delovanje ali pasivnost. Zatorej menim, da človeškemu vidiku posvečamo premalo pozornosti in preslabo vzgajamo pravniški podmladek v duhu, da bi vsakdo zmogel vztrajno in nenehno stremeti k samoizboljšanju. 

Prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani

Slovenska družba v krizi razodeva svoj nedodelani obraz, ki se le počasi izčiščuje, saj nam manipulatorji poleg starih bremen nalagajo spet in spet nove ovire. Medtem ko v Nemčiji resne stranke ne sklepajo koalicij, pri nas sedanja opozicija, ki ni bila sposobna vladati, brez resnega programa ponavlja svoje primitivne, sovražne floskule brez državniške teže in obetov za prihodnost države.

Komentar tedna je pripravil profesor doktor Janez Juhant.

V tokratnem komentarju ne moremo mimo imena, ki je v koledarju zapisan pod današnji dan, petek, 24. septembra. Iz koledarja prav sije in žari ime prvega slovenskega blaženega Antona Martina Slomška. Danes torej goduje naš Slomšek. In tema komentarja se mi je ponudila sama od sebe, saj tako velikega Slovenca in škofa ne moremo prezreti. Njegove zasluge za naš narod so zelo velike, njegovo delo obsežno, lahko bi rekli tudi usodno, saj je v veliki meri oblikoval slovensko narodno, prosvetno, kulturno in duhovo bit. Koliko talentov in poslanstev se je zvrstilo v njegovem življenju: bil je goreč duhovnik in škof, priznani pridigar, pesnik, pisatelj, pedagog, organizator šolstva in kulturnega dogajanja, narodni buditelj in ponosni Slovenec. Iz svoje duhovniške in domoljubne vneme je že svoje sovrstnike v bogoslovju navduševal za slovenski jezik, širil svoje ideje z ustanavljanjem društev in bratovščin, se zavzemal za šolo na slovenskem podeželju … Lotil se je tudi založništva, njegova Mohorjeva družba je generacije Slovencev naučila brati, jih duhovno in praktično izobraževala in utrjevala narodnostni ponos. In nenazadnje, kot lavantinski škof je leta 1859 dosegel premestitev sedeža škofije v Maribor, kar je združilo velik del štajerskih Slovencev in odločilno vplivalo na ustalitev meja … 

Ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, mag. Jure Levart. 

Pri zdravilih pa bi naj bila vse ena sama velika zarota in goljufija? Takšen zaključek je razumsko težko sprejeti. Vera v znanost in tehnologijo seveda ni enaka veri v Boga, obe pa nista in ne smeta biti skregani z zdravo pametjo. Za to, pamet v roke. 

Kdo se ne spomni, kako smo ob začetku epidemije držali pesti, navijali in tudi molili, da bi znanost čim hitreje odkrila cepivo in zdravilo, da se ta huda nadloga zajezi, ublaži in končno iztrebi. V Sloveniji s poldemokracijo, ki nas z eno nogo drži v lažeh in manipulacijah prejšnjega režima, smo vajeni vsega mogočega.

Komentar je pripravil ravnatelj Rafaelove družbe, Lenart Rihar.

Zadnja leta in mesece se izpostavljajo izjemna nesoglasja med državami članici Evropske unije o evropskih vrednotah in njihovi vsebini. Nesoglasja ne presenečajo. Evropske družbe so izjemno raznolike. Tradicije, običaji in zgodovinska dediščina se med državami razlikujejo.

Mesec september, ali kot mu ljudsko rečemo kimavec, naznanja konec sproščenega poletja in obrača naš vsakdanjik v delovno rutino. Središče življenjskega utripa postanejo šole, vrtci, fakultete, ki široko odpirajo vrata. Začetek je vedno poln pričakovanj, ambicij, iskanj tako v primarnih družinah, kot v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Vsako šolsko leto je zgodba zase, z novimi, zahtevnejšimi vsebinami, številnimi dogodki, zapleti in razpleti ter težko pričakovanim zaključkom.

Z novim šolskim letom pa stopamo tudi v šolo vere. Naj bodo naša dejanja, dejanja izpolnjevanja Božjega načrta.

Komentar je pripravila profesorica kemije Jasna Korbar.

Človek je v stalni skušnjavi, da bi postal prvi in zadnji odločevalec o življenju in smrti. 

Življenje je večno in ni omejeno na rojstvo in smrt človeka. 

Virus je postal orožje tistih, ki se gredo v času epidemije boga z malo začetnico.

O aktualnem dogajanju razmišlja dr. Ivan Štuhec.

Če spoznam, da kakšna beseda ni bila pri Bogu, otresem besedo iz svojih ušes in iz svojega srca in iščem drugo, ki prihaja iz dobrega vira, z dobrim namenom. Potrebno je torej aktivno sprejemanje besed. Potrebno je razmišljanje. Potreben je pogost počitek pri Besedi, ki je bila v začetku. Kajti v njej je življenje in življenje je luč ljudi. In luč Besede sveti tudi v najtrši temi.

Komentar je pripravil generalni vikar murskosoboške škofije, Lojze Kozar ml.

Imperij ZDA bo trajal še desetletja, Evropa pa mora znotraj danega okvira poskušati zase pridobiti čim večji manevrski prostor tudi zato, ker če bi se svet - kot ga poznamo danes – porušil, je skoraj nemogoče, da bi Evropska unija, kot jo zgrajena danes, preživela. 

Komentar je pripravil Predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser.

Epidemija Covid 19 z nizko precepljenostjo na svetovni ravni kaže, da še ne bo kmalu končana.

Čez dva tedna bo minilo leto dni, odkar je Beirut prizadela strahotna eksplozija, ki je uničila pristanišče, mestno infrastrukturo spravila na kolena in 300 tisoč ljudem odvzela domove. Kakšne so vzporednice tega dogodka z dogajanjem v Sloveniji?

Komentira kancler slovenske asociacije Roman Vučajnk.

Človekova biološka narava in njegova kulturna moč ne moreta biti v konfliktu in medsebojnem zanikanju. Samo v medsebojni solidarnosti in sožitju lahko obe razsežnosti ustrezno odgovarjata na realne in tudi navidezne probleme. Človekova narava ni popolna, kdaj je tudi obremenjujoče nepopolna. V takih primerih ima sodobni človek ustrezne in učinkovite kulturne rešitve, ki vsaj delno lahko naravi vrnejo tisto, kar je sama izgubila ali deformirala. Nasilno vstopanje kulture v naravo in njeno zavestno sprevračanje, ne more biti v službi človeka in njegovega dostojanstva. Nekakšen novi razredni boj, med naravo in kulturo, ki posnema onega, med delom in kapitalom ni rešitev problema. Še manj pa je rešitev v tem, da nekateri želijo iz tega narediti ideologijo pluralnih spolnih identitet. To modno muho zahodnjakov bodo brez težav povozili vitalisti iz Afrike in Azije. In to upravičeno, saj vedno zmaga moč življenja. Kdor jo ima, mu pripada prihodnost. Kdor moč življenja ubija in zanika, si piše sodbo sam. Evropa, quo vadis?

Večina Slovencev se veseli praznovanja tridesetletnice samostojne države in predsedovanja slovenske Vlade Svetu EZ. Očitno pa to ne gre v račun njim, ki jim (sicer počasi a vendar) polzi iz rok absolutna oblast, prisvojena z revolucijo. Zato revolucionarni nasledniki vztrajajo na svojih metodah: vse ali nič in z vsemi sredstvi. Celo praznovanje so levičarji izkoristili za svoje pritlehno politikantsko nastopaštvo, ko očitno ne zmorejo prispevati kaj pozitivnega za dolgoročni razvoj samostojne Slovenije. Začudeni in prizadeti smo, da so se dali za začetek predsedovanja v to vplesti evropski voditelji, ki smo jim pripisovali vsaj priznavanje demokratičnih standardov zato je to višek cinizma in posmeh demokraciji. To veliko pove tudi o njih, ki naj bi spoštovali svoje dokumente ter ne dovolili poveličevanja totalitarnih simbolov. Človek se sprašuje, kaj je z njihovim pojmom demokracije ter politike na krščanskih temeljih, če to še sploh obstaja. 

Slovesnost ob dnevu državnosti še ni bila zajeta v petkove komentarje, zato ji danes namenjamo par besed. Kdor je bil pretekli petek tam, je lahko čutil zanos, ki nas je na istem trgu preveval pred tremi desetletji. Sanje, ki so nam jih dovolili za tisti davni dan, vendarle niso zamrle. Vztrajno nam sicer poskušajo jemati veselje do naše države, a niso uspeli. Še vedno znamo biti nanjo ponosni, še vedno smo zanjo iz srca hvaležni. 

Čeprav je vprašanje iz pesmi »Veš poet, svoj dolg?« že tisočkrat uporabljeno, je vedno znova na mestu. Kot učiteljici mi je pomagalo pogledati v oči domovini in učiteljskemu stanu. V dobri veri, da izobražujemo in vzgajamo za svetlo prihodnost Slovenije, tudi sama vzklikam: Bodi zdrava, domovina, mili moj Slovenski kraj! 

Naj živi Slovenija, slovenska država, njeni državljani sredi Evrope, ki je in bo, to kar je, krščanska ali pa je ne bo. Ali kakor pravi Schuman: »Evropa je uresničenje obče demokracije v krščanskem pomenu besede… Demokracija bo krščanska ali pa je ne bo«. 

S ponosom recimo: zdrava bodi, naša lepa domovina!