Alenka Rebula: Kolikor delamo za mir, toliko ga je

Pred vstopom v poletno počitniško dopustniški čas smo se z Alenko Rebula pogovarjali o potrebi po lepem, po svetlobi. Posebej v trenutnem času delovanja temnih sil, vsega tega, kar ustvarja nasilje, uničenje, bolečino, klic poteptanih. Toliko bolj je ob vsem tem potrebno, da smo sami majhno sonce, ki ga širimo in s tem ustvarjamo drugačen svet. Mir ni dobrina, ki bi se obnavljala sama po sebi. Kolikor delamo za mir toliko ga je. V svojem malem svetu lahko naredimo veliko. Presegajmo kar nas ločuje in s tistimi, ki želijo dobro kot mi, združujmo kar nas povezuje. 

Opravila na vrtu v vročih dneh junija

Kako v okoliščinah vročine in suše skrbeti za vrt in kaj v tem času na njem postoriti, da bo jesen rodovitna, nam je svetovala Miša Pušenjak, specialistka za pridelavo vrtnin na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor, ki je odgovarjala tudi na vprašanja poslušalcev.

Naš gost: Kmet Hanzi Mikl

Med najbolj znanimi koroškimi pridelovalci jagod je družina Mikl iz Ziljske doline, ki živi na kmetiji pri Gamsu. Poznani pa niso samo po sladkih ekološko pridelanih jagodah, po odličnih in s številnimi odličji nagrajenih hladno stiskanih rastlinskih oljih in še drugih dobrotah, ki jih naredijo iz svojih pridelkov, ampak tudi po tem, da je g. Hanzi Mikl bil dolga leta direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Koroške, kjer se je z uigrano ekipo sodelavk in sodelavcev vseskozi trudil za čim boljše zastopanje vse kmetijske skupnosti in tako kmetijsko politiko, ki bo prispevala k razvoju koroških družinskih kmetij.

G. Hanzi ki se je pred mesecem upokojil, hudomušno pravi, da je zdaj postal »prvi hlapec« na domači kmetiji, ki jo sicer že vodi njegov sin Jakob. Prepričan je tudi, da bo zdaj čas da uresniči številne projekte, ki jih že dolgo nosi v svoji glavi. Pogovor lahko spremljate tudi v video obliki.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Lojze Kerin o družinskih vezeh

Slišali ste odlomek iz četrtkovega podkasta Rast, v katerem smo gostili Lojzeta Kerina.

Damijana Medved: Kdaj se dobimo v novem NUK-u?

Zadnjič sem šla mimo lokacije, kjer naj bi zgradili novi NUK – narodno in univerzitetno knjižnico. Med Križankami in Filozofsko fakulteto. Na tem mestu je po desetletjih parkirišča, zdaj prazen prostor. Parkirišča ni več, o gradnji – vsaj na prvi pogled – ni videti sledi. Spomnim se vznesenih nagovorov profesorjev ob vpisu na študij bibliotekarstva leta 1995, nekako v smislu, da bo leta 2000, v času našega dokončanja študija, novi NUK že stal in kjer bomo diplomanti morda celo dobili svojo zaposlitev. No, 30 let kasneje novega NUK-a še vedno ni, so se pa stvari začele dejansko premikati.