Is podcast
»Ljudje se ne odločajo o svoji prihodnosti. Odločajo se o svojih navadah, njihove navade pa odločajo o njihovi prihodnosti.« Citat Frederica Alexandra, slavnega utemeljitelja aleksandrove tehnike, s pomočjo katere zelo uspešno odpravljajo bolečine v hrbtu, bi veljalo nanesti na vse naše življenje. Bi bilo precej manj bolečin.
»Ljudje se ne odločajo o svoji prihodnosti. Odločajo se o svojih navadah, njihove navade pa odločajo o njihovi prihodnosti.« Citat Frederica Alexandra, slavnega utemeljitelja aleksandrove tehnike, s pomočjo katere zelo uspešno odpravljajo bolečine v hrbtu, bi veljalo nanesti na vse naše življenje. Bi bilo precej manj bolečin.
»Ljudje se ne odločajo o svoji prihodnosti. Odločajo se o svojih navadah, njihove navade pa odločajo o njihovi prihodnosti.« Citat Frederica Alexandra, slavnega utemeljitelja aleksandrove tehnike, s pomočjo katere zelo uspešno odpravljajo bolečine v hrbtu, bi veljalo nanesti na vse naše življenje. Bi bilo precej manj bolečin.
Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!
Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!
V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …
Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …
Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Pobuda za postavitev obeležja v Boletovi rojstni in krstni župniji Knežak se je razvila v krogu njegovih prijateljev in v sodelovanju z Ognjiščem. Spomenik ni le priznanje Boletovim dosežkom, temveč spodbuda, da se tudi današnje generacije podajo na pot, ki jo je začrtal, in priložnost za opozorilo, da še naprej potrebujemo drznost in vizionarstvo v našem duhovnem delovanju. Bronasti kip, ki ga je ustvaril kipar Mirsad Begič, morda za koga navidez ni najbolj posrečen, a vseeno kaže pogled na človeka, ki je zrasel v kraškem okolju, kjer so burja, skala, bor in brin, in ki je bil tipičen Primorec, ki si je upal reči in kar je rekel, je naredil. Da bo njegov spomin živel še naprej pa si bomo prizadevali tudi njegovi duhovni nasledniki pri Založbi in Radiu Ognjišče.
Pobuda za postavitev obeležja v Boletovi rojstni in krstni župniji Knežak se je razvila v krogu njegovih prijateljev in v sodelovanju z Ognjiščem. Spomenik ni le priznanje Boletovim dosežkom, temveč spodbuda, da se tudi današnje generacije podajo na pot, ki jo je začrtal, in priložnost za opozorilo, da še naprej potrebujemo drznost in vizionarstvo v našem duhovnem delovanju. Bronasti kip, ki ga je ustvaril kipar Mirsad Begič, morda za koga navidez ni najbolj posrečen, a vseeno kaže pogled na človeka, ki je zrasel v kraškem okolju, kjer so burja, skala, bor in brin, in ki je bil tipičen Primorec, ki si je upal reči in kar je rekel, je naredil. Da bo njegov spomin živel še naprej pa si bomo prizadevali tudi njegovi duhovni nasledniki pri Založbi in Radiu Ognjišče.
Priznam, rada se gibljem v družbi razumnih in strpnih katoličanov, a zdi se, da so ti postali ogrožena vrsta. Vse pogosteje opažam, da smo kristjani zaprtega uma in se obnašamo nekako vzvišeno, kot »razsvetljena elita«. Ali si kristjan po vseh »regelcih«, vsak teden pri maši, aktivno vključen, poduhovljen, hodiš na duhovne vaje za zakonce, za družine, obiskuješ zakonsko, biblično skupino ali pa … si preveč »površinski« za krščansko elito, zato si komaj vreden pozdrava v cerkvi ali pa še tega ne.
Priznam, rada se gibljem v družbi razumnih in strpnih katoličanov, a zdi se, da so ti postali ogrožena vrsta. Vse pogosteje opažam, da smo kristjani zaprtega uma in se obnašamo nekako vzvišeno, kot »razsvetljena elita«. Ali si kristjan po vseh »regelcih«, vsak teden pri maši, aktivno vključen, poduhovljen, hodiš na duhovne vaje za zakonce, za družine, obiskuješ zakonsko, biblično skupino ali pa … si preveč »površinski« za krščansko elito, zato si komaj vreden pozdrava v cerkvi ali pa še tega ne.
Predlani požari, lani ujme, letos pa … poletna vročina. A v senci se ne drži samo prebivalstvo, z izjemo tistega v avtomobilih, v senci je tudi vlada. Počiva, kot počivati zna. Čeprav je od poplav minilo leto dni, mnogi vodotoki ostajajo neurejeni, mnogi mostovi ostajajo zasilni, tudi glede hiš na plazovno ogroženih območjih se še niso uspeli dokončno uskladiti z lastniki. Bolj kot bodo dogodki oddaljeni, težje bo kogarkoli prepričati, da njegova hiša ni na varnem kraju …
Predlani požari, lani ujme, letos pa … poletna vročina. A v senci se ne drži samo prebivalstvo, z izjemo tistega v avtomobilih, v senci je tudi vlada. Počiva, kot počivati zna. Čeprav je od poplav minilo leto dni, mnogi vodotoki ostajajo neurejeni, mnogi mostovi ostajajo zasilni, tudi glede hiš na plazovno ogroženih območjih se še niso uspeli dokončno uskladiti z lastniki. Bolj kot bodo dogodki oddaljeni, težje bo kogarkoli prepričati, da njegova hiša ni na varnem kraju …
Kam greš človek?
Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe ...
Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.
Kam greš človek?
Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe ...
Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.
Skavtstvo združuje 50 milijonov mladih, poudarja zaupanje, pustolovščine in pomoč. V Sloveniji se je začelo leta 1922 in ponovno vzcvetelo leta 1990. Skavtska izkušnja krepi odgovornost in zaupanje.
Naš pogled je kolumna, ki jo pišejo sodelavci Radia Ognjišče. Pogled je sicer rezerviran za oči. Kot takšen pozna več perspektiv. Ker je »naš«, se trudimo, da ima pogled na dogodke, ki se dotikajo vseh nas, tudi globino, še več, naša želja je, da se naš pogled sreča z vašim.
V tokratni oddaji smo vam predstavili monografijo z naslovom Virgil Šček, Dnevniški zapisi: 1909-1933, ki jo je izdal Študijski center za narodno spravo v so-založništvu z Goriško Mohorjevo družbo. Monografija prinaša prvi del Ščekovih dnevniških zapisov, ki segajo od začetka njegovega pisanja dnevnika v letu 1911 do konca leta 1933. O knjigi so spregovorili predsednik Goriške Mohorjeve družbe msgr. mag. Renato Podbersič, ter urednika dnevniških zapisov in sodelavca Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič in dr. Matic Batič. Pogovor je povezoval dr. Jože Možina.
Marko Juhant, specialni pedagog, je odgovarjal na vprašanja poslušalk in poslušalcev. Vprašali pa smo ga tudi po izzivih šole danes.
Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!
Kadarkoli sta naju hči in zet pobarala za recept najine nadpovprečno dolge zakonske zveze, sva oba izpostavila nežnost, medsebojno spoštovanje, prijaznost, iskrenost, pogovor, vero, strpnost in sočutje. Strastna erotična ljubezen se z leti postopoma umika drugim trajnejšim vrednotam, ki dva človeka iz zmesi ali seštevka povzdignejo v božansko spojino, v “ljubezen dvoedino” kot je to tenkočutno izpovedal naš pesnik Ciril Zlobec.
Ali če ponovimo žlahtne besede evangelista Pavla: “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.”
Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.
Oddaja z nagradami, tematika: Pričevalci in aktualne zadeve slovenske politike.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
V Clevelandu potekajo Slovenski dnevi. Začeli so se v četrtek s slovensko mašo pri Mariji Vnebovzeti in koncertom okteta Jurij Dalmatin iz Boštanja, v petek je bilo slovesno odprtje v slovenskem muzeju in arhivu na aveniji St. Clair, v soboto je bil na SNPJ farmi piknik, ki ga je pripravil Polka Hall of Fame, v nedeljo popoldne pa je bilo slovesno v Slovenskem kulturnem vrtu, ki je na vzhodnem bulevarju med poljskim in češkim kulturnim vrtom. Župnika slovenskih župnij, John Kumše iz Marije Vnebovzete in Janez Retar iz Svetega Vida sta vrt blagoslovila in molila za beatifikacijo častitljivega Friderika Barage. Doprsni kip škofa Barage ima vidno mesto v Slovenskem vrtu. Za glasbeni del programa je poskrbel Janez Sršen. Ob tej priložnosti so pozdravili novo slovensko generalno konzulko Suzano Češarek. Včeraj je v Slovenskem narodnem domu potekala likovna delavnica za otroke, do nedelje se bosta med drugim zvrstili še kuharska delavnica in trgatev.