Ali tudi moj Bog lahko zagori?

V neki vasi je izbruhnil požar. Bogat in reven človek, do tistega dne odlična soseda, sta izgubila vse svoje imetje. Ubogi človek je ostal ...

Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Naš gost: Kmet Hanzi Mikl

Med najbolj znanimi koroškimi pridelovalci jagod je družina Mikl iz Ziljske doline, ki živi na kmetiji pri Gamsu. Poznani pa niso samo po sladkih ekološko pridelanih jagodah, po odličnih in s številnimi odličji nagrajenih hladno stiskanih rastlinskih oljih in še drugih dobrotah, ki jih naredijo iz svojih pridelkov, ampak tudi po tem, da je g. Hanzi Mikl bil dolga leta direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Koroške, kjer se je z uigrano ekipo sodelavk in sodelavcev vseskozi trudil za čim boljše zastopanje vse kmetijske skupnosti in tako kmetijsko politiko, ki bo prispevala k razvoju koroških družinskih kmetij.

G. Hanzi ki se je pred mesecem upokojil, hudomušno pravi, da je zdaj postal »prvi hlapec« na domači kmetiji, ki jo sicer že vodi njegov sin Jakob. Prepričan je tudi, da bo zdaj čas da uresniči številne projekte, ki jih že dolgo nosi v svoji glavi. Pogovor lahko spremljate tudi v video obliki.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Kolesarji upanja

Tokrat so se v oddaji oglasili Kolesarji upanja, ki so pot začeli v Ljubljani in končali v Rimu, vabljeni k poslušanju.

Lenart Rihar: O katastrofah, da bi preprečili ponovitve

Večno vprašanje ostaja, ali se človeštvo skozi zgodovino sploh česa nauči. V tehnološkem smislu menda že, a da bi rasla in se nalagala modrost, iz katere bi potem z neko zanesljivostjo izhajali in izboljševali medsebojni svet, tega zares ni opaziti. Vedno znova se vzpostavljajo okoliščine, ob katerih se izkaže, da velik del ljudi pozabi na vse, njihovo izhodišče pa je zaradi zlorabljene pameti bolj uničevalno kot nagonsko ravnanje živali. 

Komentar je pripravil ravnatelj Rafaelove družbe, Lenart Rihar.

Damijana Medved: Kdaj se dobimo v novem NUK-u?

Zadnjič sem šla mimo lokacije, kjer naj bi zgradili novi NUK – narodno in univerzitetno knjižnico. Med Križankami in Filozofsko fakulteto. Na tem mestu je po desetletjih parkirišča, zdaj prazen prostor. Parkirišča ni več, o gradnji – vsaj na prvi pogled – ni videti sledi. Spomnim se vznesenih nagovorov profesorjev ob vpisu na študij bibliotekarstva leta 1995, nekako v smislu, da bo leta 2000, v času našega dokončanja študija, novi NUK že stal in kjer bomo diplomanti morda celo dobili svojo zaposlitev. No, 30 let kasneje novega NUK-a še vedno ni, so se pa stvari začele dejansko premikati.