Oddaja je prinesla vpogled v svet tekmovalnega plesa s 23-kratno državno in štirikratno svetovno prvakinjo v standardnih in latinskoameriških plesih Katarino Venturini. Gostja je z nami delila grenke plati sijoče kariere pa tudi čudovite občutke biti najboljši na svetu. Slišali smo, kako se po nenehnem potovanju na vse konce sveta prikrade želja po ustaljenem, družinskem življenju.

O svojem duhovniškem poslanstvu, glasbenem delu in še čem je pripovedoval župnik v Levpi Lojze Kobal. Igranja orgel se je učil pri prof. Jožetu Troštu, vodil razne pevske zbore, tudi v koprski stolnici, bil ravnatelj Orglarske šole Nova Gorica, na začetku pa sodeloval v enem prvih ansamblov, ki so ustvarjali t. i. duhovno ritmično glasbo, Klicarji.

Gostili smo pilota in avtorja knjige Pozabljeni babilonski stolp, Kajetana Bajta.

Julij Zornik se z zvokom ukvarja že 30 let. Začel je kot tehnik na radiu RGL, sledila so ozvočenja na koncertih, studijsko delo v sinhronizaciji in pri reklamah, zatem pa so se začeli odkrivati projekti, ki so se dotikali filma. Kot piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, je njegovo delo pri filmu prepoznavno in izstopajoče zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim z mnogoterimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del.

Pred svečnico in dnevom posvečenega življenja smo k pogovoru povabili šolsko sestro svetega Frančiška Kristusa kralja Gabrijelo Koncilija. Rodila se je leta 1935 v Mekinjah pri Kamniku, s sestrami se je seznanila v Št. Petru na Koroškem, od tam so jo poslali na učiteljišče v Trst. Noviciat je opravljala v Rimu, potem pa se je vrnila v Trst, kjer je učila verouk v šolah in otroke pripravljala na zakramente. Po upokojitvi je šest let delovala v skupnosti v Aleksandriji v Egiptu, se znova vrnila v Trst, zdaj pa je v Gorici. Seveda to ni edina letošnja jubilantka med slovenskimi redovnicami, še najmanj pri šolskih sestrah, slednje bodo vse jubileje praznovale meseca avgusta v Repnjah pri Vodicah. 

Ta teden je bil z nami Jože Krečič, mož, ki ga že od mladih nog zanima tisoč stvari, ki mu je bil v zibko položen dar za izboljšave in inovacije, predvsem pa dar, da vse kar cepi, požene in raste in rodi.

Gibanje Pot in Vinko Kobal, s katerim se je srečala že v gimnazijskih letih, je pomembno zaznamovalo njeno življenje in ga bogati še danes – 50 let kasneje. In zanimivo, da ji tudi hoja zelo veliko pomeni in so pohodi: blizu in daleč pravzaprav njen vsakdan. Zdenka Žigon, raziskovalka dežel in usod ljudi – kot etnologinja in zgodovinarka, pa tudi socialna delavka, je predvsem predana knjigam in branju. Svojčas je bila direktorica Lavričeve knjižnice v Ajdovščini, knjigam in branju pa zavezana prej in potem – še zdaj. Njena prizadevanja za razvijanje bibliotekarske stroke so prepoznali tudi v Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije in leta 2009 je za svoje delo prejela Čopovo diplomo. Tudi po upokojitvi je izredno dejavna; med drugim v društvu Most, kjer z najrazličnejšimi študijskimi krožki bogatijo življenje ljudem v tretjem življenjskem obdobju. Zdenka Žigon je strastna bralka, ki je s številni bralnimi projekti svoj zanos delila na vse generacije in različne, tudi ranljive skupine.