Čustveni in občutljivi ljudje so obravnavani kot krhki, naivni in neumni. Škodoželjnosti si ne morejo zamišljati, zato so zelo ranljivi, če naletijo na manipulatorje. Psihoterapevtka Christel Petitcollin je v svoji dolgoletni praksi naletela na množico ljudi, ki so bili, kot so se imenovali sami, kot iz drugega planeta. V svoji knjigi z naslovom Kako razmišljati manj (založba Učila), je opisala pasti s katerimi se spopadajo in rešitve, kako izklopiti možgane, ki nenehno analizirajo in meljejo podrobnosti medosebnih odnosov.

Vsebino knjige, ki jo tokrat predstavljamo, je prevajalka Katarina Bogataj Gradišnik v predgovoru takole povzela:
»Pričujoče besedilo je eno redkih v literaturi modernega časa, ki greh hkrati z drugimi novodobnimi tabuji, kakor so smrt, bolezen, staranje, še imenuje z njihovimi imeni. Ta so sicer iz modernega besednjaka skoraj izginila, nadomestila jih je množica evfemizmov. Psihologija in zlasti psihoanaliza sta za greh našli toliko pojasnil, ki so hkrati že opravičila, da se je pojem krivde in odgovornosti, s tem pa tudi človekovega dostojanstva, marsikje že čisto izgubil. A Pisma izkušenega hudiča se v svoji peklenski dialektiki ne menijo za tabuje in na duhovit, osvežujoč način povsem naravnost govorijo o nekaterih temeljnih vprašanjih našega bivanja.« Knjigo je napisal Clive Staples Lewis, leta 1996 pa je izšla pri založbi Ognjišče.

Ob slovenskem kulturnem prazniku smo oddajo Sol in luč pripravili v duhu lepote umetniške besede. Z uvodom v svojo zbirko Madrigalov, nas bo iz 16. stoletja nagovoril Iacobus Gallus, ker pa oddaja želi nagovarjati s presežnim, smo izbrali knjigo z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, Vladimirja Truhlarja in prebrali pesmi Ketteja in Cankarja.

Ljudje si postavljamo različne cilje, toda mnogih zaradi različnih ovir ne bomo mogli nikoli uresničiti. Gre za »vrzel resničnosti,« boleč razkorak med želeno in dejansko resničnostjo. Večja kot je, več bolečine prinaša. Cilji torej niso vedno uresničljivi, vrednote pa, zato so neizčrpen vir moči. Misel je iz knjige z naslovom Past sreče iz katere smo prebrali nekaj odlomkov. Napisal jo je dr. Russ Harris, izšla pa je pri založbi Učila.

Kdo, če ne benediktinski pater Anselm Grün, lahko o desetih zapovedih razmišlja na svež in aktualen način. Pri zapovedih je namreč temeljno vprašanje, ali je ljubezen podlaga našega življenja. Brez ljubezni so zapovedi prazne, brez ljubezni tudi ne moremo izpolniti nobene zapovedi. 
S temi besedami so pospremili na pot knjigo z naslovom Deset zapovedi pri Celjski Mohorjevi družbi, kjer je izšla.

Tokrat je pred nami nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Ko odnosi postanejo družina. Gre za monografijo, znanstveno delo, ki pa odstira vpogled v družinski razvoj, v medosebno dinamiko družinskih odnosov in v družinske odnose. Vsem fazam je dodan tudi primer za lažje spremljanje vsebine. Knjigo je napisala prof. dr. Saša Poljak Lukek, izšla pa je pri Celjski Mohorjevi družbi.

»Sreča ni nek dogodek. Sreča so očala, s katerimi lahko vidiš lepoto določenega dogodka. Sreča je kot kruh. Nauči se ga mesiti. Ko ga boš pekel, pa odpri okna. Naj diši po vsej soseski.« Odlomek je le del zgodbe, ki opisuje dotike lepote drobnih trenutkov življenja, ki se nas dotaknejo, če le znamo opazovati svet in ljudi. Stefanos Ksenakis je odličen opazovalec in trenutke, ki so se dotaknili njegove notranjosti je zbral in izdal v knjigi z naslovom Življenje je darilo. Še tri smo prebrali v tokratni oddaji.