Is podcast
Žale sodijo med najbolj znamenita evropska pokopališča. V kratkem pogovoru z Markom Čižmanom, župnikom v župniji Ljubljana - Podutik smo orisali prostor spomina, se ozrli na njegov vpliv tudi pri oblikovanju sodobnega življenja. Marko Čižman je napisal knjigo Ljubljana: Ulice, ceste in trgi po župnijah.
Žale sodijo med najbolj znamenita evropska pokopališča. V kratkem pogovoru z Markom Čižmanom, župnikom v župniji Ljubljana - Podutik smo orisali prostor spomina, se ozrli na njegov vpliv tudi pri oblikovanju sodobnega življenja. Marko Čižman je napisal knjigo Ljubljana: Ulice, ceste in trgi po župnijah.
Žale sodijo med najbolj znamenita evropska pokopališča. V kratkem pogovoru z Markom Čižmanom, župnikom v župniji Ljubljana - Podutik smo orisali prostor spomina, se ozrli na njegov vpliv tudi pri oblikovanju sodobnega življenja. Marko Čižman je napisal knjigo Ljubljana: Ulice, ceste in trgi po župnijah.
Ob godu sv. Jurija smo govorili o Jurjevem, pomladnem prazniku, ki naznani začetek setve, paše na prostem, skratka nov življenjski krog. v Sloveniji je bil folklorni lik zelenega Jurija splošno razširjen, do danes pa se je najbolj slikovito ohranil v Beli krajini. Govorili smo s Klavdijo Žalec Štrekelj iz Folklorne skupine Zeleni Jurij iz Črnomlja.
Ob godu sv. Jurija smo govorili o Jurjevem, pomladnem prazniku, ki naznani začetek setve, paše na prostem, skratka nov življenjski krog. v Sloveniji je bil folklorni lik zelenega Jurija splošno razširjen, do danes pa se je najbolj slikovito ohranil v Beli krajini. Govorili smo s Klavdijo Žalec Štrekelj iz Folklorne skupine Zeleni Jurij iz Črnomlja.
Poklic jamskega vodnika je tako redek, da bi ga lahko primerjali z izjemnostjo najdbe rožnatega diamanta. Na svetu je samo nekaj sto poklicnih jamskih vodnikov, od tega kar petdeset v Postojnski jami. Prav v njej je bila pred dvesto leti, leta 1824, ustanovljena prva jamska vodniška služba na svetu, ki je še danes zgled odličnega vodenja in logistike za turistične obiske v jami. Ob praznovanju smo pred mikrofon povabili Stanislava Glažarja, ki se je po dolgoletni uspešni poklicni poti jamskega vodnika upokojil.
Poklic jamskega vodnika je tako redek, da bi ga lahko primerjali z izjemnostjo najdbe rožnatega diamanta. Na svetu je samo nekaj sto poklicnih jamskih vodnikov, od tega kar petdeset v Postojnski jami. Prav v njej je bila pred dvesto leti, leta 1824, ustanovljena prva jamska vodniška služba na svetu, ki je še danes zgled odličnega vodenja in logistike za turistične obiske v jami. Ob praznovanju smo pred mikrofon povabili Stanislava Glažarja, ki se je po dolgoletni uspešni poklicni poti jamskega vodnika upokojil.
V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”.
Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).
Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij.
V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta.
V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”.
Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).
Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij.
V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta.
Brigita Rajšter je muzejska svetnica Koroškega pokrajinskega muzeja, raziskuje tudi gastronomsko dediščino, torej koroške domače jedi, ki so postale kulturna vrednota. Hrana, ki je od nekdaj ljudi povezovala, povezuje še danes. Tako je hrani pot v kulturno dediščino odprta. V register nesnovne kulturne dediščine je med drugim vpisan tudi koroški rženi kruh. Kruh je vrednota, ki izraža skromnost, in je edino živilo, ki se ga skozi proces dela še vedno blagoslavlja. Preden gre v peč, se ga blagoslovi. Zanimivo je tudi, da se ob registraciji živila v register ne zapiše recepta. Zaščiti se le kultura in odnos ljudi do kruha. S tem ima odprto možnost, da dediščina živi naprej in ga vsak peče po svoje.
Brigita Rajšter je muzejska svetnica Koroškega pokrajinskega muzeja, raziskuje tudi gastronomsko dediščino, torej koroške domače jedi, ki so postale kulturna vrednota. Hrana, ki je od nekdaj ljudi povezovala, povezuje še danes. Tako je hrani pot v kulturno dediščino odprta. V register nesnovne kulturne dediščine je med drugim vpisan tudi koroški rženi kruh. Kruh je vrednota, ki izraža skromnost, in je edino živilo, ki se ga skozi proces dela še vedno blagoslavlja. Preden gre v peč, se ga blagoslovi. Zanimivo je tudi, da se ob registraciji živila v register ne zapiše recepta. Zaščiti se le kultura in odnos ljudi do kruha. S tem ima odprto možnost, da dediščina živi naprej in ga vsak peče po svoje.
V Rádehovi in Volíčini za cvetno nedeljo ob tradicionalnih manjših butaricah oziroma - kot jim rečejo v njihovih krajih že od nekdaj, presmecih, izdelajo še enega, ki je visok osem metrov ali več. Do cerkve ga na blagoslov pripeljejo kar s kolesi. Več je povedala Darja Ornik iz občine Lenart.
V Rádehovi in Volíčini za cvetno nedeljo ob tradicionalnih manjših butaricah oziroma - kot jim rečejo v njihovih krajih že od nekdaj, presmecih, izdelajo še enega, ki je visok osem metrov ali več. Do cerkve ga na blagoslov pripeljejo kar s kolesi. Več je povedala Darja Ornik iz občine Lenart.
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
V Bologni je bil nedavno sejem nabožnih predmetov, ki sta ga obiskala tudi Jernej Hrovatin in Tanja Štuhec iz knjigarne Ognjišče. Vprašali smo ju o dediščini verske opreme in če je napredek viden tudi na omenjenem področju.
V Bologni je bil nedavno sejem nabožnih predmetov, ki sta ga obiskala tudi Jernej Hrovatin in Tanja Štuhec iz knjigarne Ognjišče. Vprašali smo ju o dediščini verske opreme in če je napredek viden tudi na omenjenem področju.
Naša domovina je v izročilu bogata in raznolika. Odkrivamo ga v kratkih, nekaj minutnih rubrikah "Zakladi naše dediščine". V strnjenih pogovorih predstavljamo mojstre domačih in umetnostnih obrti, govorimo s strokovnjaki posameznih etnoloških področjih. Včasih gostimo tudi pevce ali skupine, ki ohranjajo ljudsko pesem. Pogosto se udeležujemo dogodkov z etnološko vsebino, na katerih v prepletanju znanja in veščin iz preteklosti, odkrivamo sodobnejše prikaze slovenske dediščine.
Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.
Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.
Evropsko sodišče za človekove pravice je 9. aprila izreklo prelomno sodbo, v kateri je Švico obtožilo pomanjkljivega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Kaj to dejansko pomeni tudi za kmetijstvo je povedal prof. dr. Jernej Letnar Černič. V oddaji pa smo se ustavili tudi ob prehodu hladne fronte in s tem povezanim nastankom pozebe v nekaterih krajih.
Državna sekretarka na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar se je v soboto udeležila odprtja in blagoslova prenovljenega večnamenskega igrišča v Štmavru, ki ga je pripravilo Kulturno društvo Sabotin. Igrišče je nastalo ob finančni podpori Urada in s prostovoljnim delom domačinov. Dogodek so s prisrčnim petjem popestrili najmlajši iz Otroškega pevskega zbora Štmaver. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon pa je danes na uradu sprejel mlado nadobudno alpsko smučarko, zamejsko Slovenko Caterino Sinigoi iz Nabrežine pri Trstu. Vse do lanskega poletja je trenirala pod okriljem Smučarskega kluba Devin, v sezoni, ki se počasi zaključuje, pa je začela tekmovati pod slovensko zastavo. Vpisana je v Smučarski klub Gorica iz Nove Gorice. V zadnjih mesecih je nanizala že kar nekaj uspehov, med drugim je zasedla odlično tretje mesto na tekmi za slovensko prvenstvo v slalomu. Ob tej priložnosti je Caterina uradu podarila tudi svoj dres.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Sinoči (24.4.) ob 19.30 je bil v nunski cerkvi 6. koncert Sakralnega abonmaja. Nastopil je Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana pod vodstvom dirigenta Ambroža Čopija, ki bil naš gost.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Za testo potrebujemo pol litra oz. 30 dag moke, ob strani damo slabo žličko soli, 1/3 kocke (cca. 15 dag) kvasa – dodamo malo sladkorja in toplega mleka – vstavimo v jamico na sredi moke. V testo dodamo še eno jajce, malo olja (olivnega ali sončničnega) in 1 dl toplega mleka. Če hočemo še finejše, to je bolj mehko testo, lahko v moko dodamo kakšno žlico navadnega jogurta. Testo dobro ugnetemo z roko in pustimo vzhajati, da ga je še enkrat več. Pazimo, da ne prehaja – površina ne sme biti nagubana. Nato pekač namažem s trdo maščobo - z maslom ali pa z mastjo - in testo razvaljamo skoraj na velikost pekača. Nato ga z roko prenesemo in s prsti razširimo do robov. Nadeva naredimo po želji. Sestra Nikolina je povedala, da vedno namaže paradižnikov mezgo (ki jo izboljša z žlico kuhane smetana z mleka), potrese z origanom in baziliko, potrese še sesekljano kislo kumaro, olivo, salamo, šunko, tuno iz konzerve ... na vrhu naj bo nariban sir. Pečemo v pečici pri 190 – 200 stopinjah Celzija 15 – 18 minut, da se lepo zapeče. Če pečica še ni dovolj ogreta oziroma vemo, da gostov še ne bo - koliko časa lahko pica počaka na pekaču, že obložena? Lahko tudi pol ure ali več. Boljše je, da tako počaka, kot da pečeno moramo pogrevati. Pečeno pico sicer takoj vzamemo iz pečice, je preložimo na desko in pokrijemo s pekačem, da se omedi – postane mehka in okusnejša.
V tednu dni smo bili priča prehodu kar dveh hladnih front, ki sta nam prinesli v enem tednu dvakrat snežno odejo in tri jutra pozebe. Vsi ki imamo doma sadno drevje se sprašujemo, ali bomo letos spet ostali brez sadja. In kako poskrbeti za drevje po pozebi. O tem je svetoval in na številna vprašanja poslušalcev odgovarjal sadjar Matjaž Maležič, dolgoletni vodja Sadne drevesnice Studenec.