Is podcast
V oddaji smo se posvetili bolečim odnosom, kjer toksičnost ustvarja vzdušje brez sočutja na eni strani. Nadaljevali smo pogovor o narcisiodnosti, saj je več pisem poslušalcev kazalo na zanimanje za to temo in predvsem je v njih čutiti iskanje pomoči, izhoda iz peklenskih razmer. Z nami je bil klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik.
V oddaji smo se posvetili bolečim odnosom, kjer toksičnost ustvarja vzdušje brez sočutja na eni strani. Nadaljevali smo pogovor o narcisiodnosti, saj je več pisem poslušalcev kazalo na zanimanje za to temo in predvsem je v njih čutiti iskanje pomoči, izhoda iz peklenskih razmer. Z nami je bil klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik.
V oddaji smo se posvetili bolečim odnosom, kjer toksičnost ustvarja vzdušje brez sočutja na eni strani. Nadaljevali smo pogovor o narcisiodnosti, saj je več pisem poslušalcev kazalo na zanimanje za to temo in predvsem je v njih čutiti iskanje pomoči, izhoda iz peklenskih razmer. Z nami je bil klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik.
V oddaji Za življenje smo z dr. Katarino Kompan Erzar razmišljali o sv. Frančišku in sv. Klari, kako nas svetnika nagovarjata v današnjem času, zakaj in kako nas molitev umiri in na kakšne način poveže z Bogom.
V oddaji Za življenje smo z dr. Katarino Kompan Erzar razmišljali o sv. Frančišku in sv. Klari, kako nas svetnika nagovarjata v današnjem času, zakaj in kako nas molitev umiri in na kakšne način poveže z Bogom.
Gostili smo zdravnico in terapevtko Sanjo Rozman, ki je napisala več knjig, zadnjo, z naslovom Ujetniki preteklosti, prav pred kratkim.
Gostili smo zdravnico in terapevtko Sanjo Rozman, ki je napisala več knjig, zadnjo, z naslovom Ujetniki preteklosti, prav pred kratkim.
Marko Juhant, specialni pedagog, tudi avtor več knjig in predavatelj, je odgovarjal na vprašanja poslušalk in poslušalcev: Kako spodbuditi k odhodu v vrtec nekaj let starega dečka? Kako pomagamo deset mesecev stari deklici pri odvajanju od plenic? Deček po vrnitvi iz vrtca doma ustvarja hrup, s tem moti ostale in se težko umiri, kako mu lahko pomagamo? Kaj menite o vse več starših, ki svoje otroke in mladostnike pripeljejo skoraj do praga šolskih vrat? Odgovore na ta in podobna vprašanja slišite v oddaji.
Marko Juhant, specialni pedagog, tudi avtor več knjig in predavatelj, je odgovarjal na vprašanja poslušalk in poslušalcev: Kako spodbuditi k odhodu v vrtec nekaj let starega dečka? Kako pomagamo deset mesecev stari deklici pri odvajanju od plenic? Deček po vrnitvi iz vrtca doma ustvarja hrup, s tem moti ostale in se težko umiri, kako mu lahko pomagamo? Kaj menite o vse več starših, ki svoje otroke in mladostnike pripeljejo skoraj do praga šolskih vrat? Odgovore na ta in podobna vprašanja slišite v oddaji.
Naš sogovornik je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Kako lahko čustva povežemo s postnim časom in na kakšne izzive lahko naletimo na tem področju? To je bilo naše uvodno razmišljanje, oddajo pa so oblikovali tudi naši poslušalci.
Naš sogovornik je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Kako lahko čustva povežemo s postnim časom in na kakšne izzive lahko naletimo na tem področju? To je bilo naše uvodno razmišljanje, oddajo pa so oblikovali tudi naši poslušalci.
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Ali ste vedeli, da ljudje, ki so zaposleni pri velikih podjetjih, ki ustvarjajo programe za pametne telefone, svoje otroke vpisujejo v šole, kjer pametni telefoni niso dovoljeni? O vzgoji, pasteh in o tem, kako stati inu obstati z najstnikom s prof. Sebastjanom Kristovičem v tokratni oddaji.
Ali ste vedeli, da ljudje, ki so zaposleni pri velikih podjetjih, ki ustvarjajo programe za pametne telefone, svoje otroke vpisujejo v šole, kjer pametni telefoni niso dovoljeni? O vzgoji, pasteh in o tem, kako stati inu obstati z najstnikom s prof. Sebastjanom Kristovičem v tokratni oddaji.
V času Pustne sobotne iskrice, ko zbiramo sredstva za šolo v Ugandi, smo v oddaji Za življenje gostili dr. Andrejo Poljanec. Spregovorili smo o tem, kako pomembno je, da pomagamo graditi šole v Afriki, saj tako gradimo boljši svet za vse. Šola je temelj za razvoj posameznika in družbe in če lahko sami prispevamo košček v mozaik dobrote, bomo občutili veliko veselje v sebi in ob pogledu na majhne premike.
V času Pustne sobotne iskrice, ko zbiramo sredstva za šolo v Ugandi, smo v oddaji Za življenje gostili dr. Andrejo Poljanec. Spregovorili smo o tem, kako pomembno je, da pomagamo graditi šole v Afriki, saj tako gradimo boljši svet za vse. Šola je temelj za razvoj posameznika in družbe in če lahko sami prispevamo košček v mozaik dobrote, bomo občutili veliko veselje v sebi in ob pogledu na majhne premike.
Dan po svečnici smo se posvetili vedno aktualnemu vprašanju poklicanosti in poslanstva. Kje se v tem svetu danes lahko uresničim, kako lahko odkrijem svoje poslanstvo in v njem vztrajam? Ob teh vprašanjih je razmišljal klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik. Svoje so dodali poslušalci z zgodbami, ki jih piše življenje. Rdeča nit se je tokrat spletla okrog alkohola in njegovih posledic v celih rodovih. Vprašanje za gosta v prihodnji oddaji lahko vedno napišete na el. naslov: za.zivljenje@ognjisce.si
Dan po svečnici smo se posvetili vedno aktualnemu vprašanju poklicanosti in poslanstva. Kje se v tem svetu danes lahko uresničim, kako lahko odkrijem svoje poslanstvo in v njem vztrajam? Ob teh vprašanjih je razmišljal klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik. Svoje so dodali poslušalci z zgodbami, ki jih piše življenje. Rdeča nit se je tokrat spletla okrog alkohola in njegovih posledic v celih rodovih. Vprašanje za gosta v prihodnji oddaji lahko vedno napišete na el. naslov: za.zivljenje@ognjisce.si
Sklop svetovalnih in izobraževalnih oddaj, namenjenih staršem, družinam in posameznikom, saj posegajo na vsa področja življenja v družini in v ostalih skupnostih. Za družinsko svetovanje, svetovanje na področju starševstva in vzgoje skrbita p. Christian Gostečnik, vodja Frančiškanskega družinskega centra, in priznani specialni pedagog Marko Juhant, tudi avtor več uspešnih knjig na temo vzgoje. Oddaje, namenjene zakoncem in spodbujanju graditve dobrega zakonskega odnosa, pripravljamo v sodelovanju z družinskimi terapevti. Teolog in vzgojitelj dr. Karel Gržan pa na prodoren in iskriv način svetuje pri medosebnih odnosih vseh vrst. V oddajah imajo poslušalci priložnost zastavljati vprašanja in dobiti odgovore na konkretne življenjske razmere. Vsako peto soboto v mesecu pa se nam pridruži p. dr. Tadej Strehovec, mag. aplikativne etike, asistent pri katedri za moralno teologijo in bioetik, ki odpira vprašanja s področja evtanazije, medicinske in družinske etike ter druga.
Deček je sedel na prvem sedežu avtobusa ...
Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
Septembra 2023 je v Trstu potekal znanstveni posvet z naslovom Ob 100. obletnici Gentilejeve šolske reforme: posledice za primorski prostor, ki sta ga organizirala Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev. Tokrat lahko poslušate prispevka dr. Salvatorja Žitka »Odmev Gentilejeve reforme v Istri« in pa dr. Matica Batiča o ideološki sporočilnosti italijanskih šolskih stavb na Primorskem.
Z nami sta bila alpinista Luka Krajnc in Luka Lindič, ki sta konec letošnjega februarja v Patagoniji preplezala 500 metrov dolgo prvenstveno smer Pot. To je zgodba o vztrajnosti, prijateljski navezi, načinu življenja, ki zahteva tudi odpoved. V drugem delu oddaje pa smo ob začetku kolesarke sezone spregovorili o kulturi vožnje na naših cestah - z nami je bil podpredsednik Kolesarske zveze Slovenije dr. Peter Gregorčič.
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.
Gostili smo predstavnike treh humanitarnih organizacij: Društvo Kralji ulice, Verigo dobrih ljudi in Rdeči križ. Odprli smo zanimiva vprašanja: odnos države in lokalnih skupnosti do teh organizacij, spremenjena struktura prosilcev pomoči in povedali nekaj uspešnih zgodb, ko so ljudje zaživeli na novo.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Skupina Alfa in Omega vabi na velikonočni koncert “Vstajenje”, ki bo na velikonočni ponedeljek ob 18h v Kulturnem domu Semič.
Medtem ko iščemo Boga v oblikah, ki smo jih ljudje naredili Zanj, ne spreglejmo stvaritve, ki jo je On ustvaril po Svoji podobi in za večno zveličanje.
Ne spreglejmo človeka, ne spreglejmo svojega bližnjega.
Komentar tedna pripravlja kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.