Slovensko šolstvo se izgublja v točkovanju in zatiska oči pred novo tehnologijo, a pravo zavetje otroku še vedno dajejo delovne navade.

Avtor v komentarju razmišlja o negotovi prihodnosti, ki jo zaznamujejo nepredvidljivi svetovni voditelji, kršenje pravil in vse večji vpliv družbenih omrežij ter umetne inteligence. Poudarja, da politika doma in v svetu spodbuja polarizacijo, zmanjšuje zaupanje ljudi in slabi občutek odgovornosti. Opozarja na razkorak med gospodarsko rastjo in dejanskim življenjem ljudi, ki jih vse bolj bremenijo visoki življenjski stroški. Skrbijo ga naraščajoča revščina, socialna izključenost ter težave mladih družin pri reševanju stanovanjskega vprašanja. Ob tem pa poudarja tudi pomanjkanje učinkovitih odgovorov politike na demografske izzive in trg dela. Kritično gleda na položaj domačih in tujih delavcev ter na nepravično porazdelitev bogastva. Največja skrb avtorja pa je, ali bo družba v času velikih sprememb ohranila solidarnost, pravičnost in moralni kompas.

Smrt, umiranje in žalovanje so teme, o katerih v družbi še vedno ne govorimo radi. A prav odnos do minljivosti veliko pove tudi o tem, kako živimo in kako znamo stati ob strani drug drugemu v času stiske. O strahu pred hospicem, žalovanjem in sprejemanju smrti in življenja v Našem pogledu razmišlja Jon Kanjir.

Letos bo minilo 12 let, odkar je umrl moj oče in še vedno ga pogrešam. Bolečina ni več ostra in pekoča, kot je bila v prvih mesecih po smrti, a še vedno se velikokrat spomnim njegovih besed, njegovih ravnanj, razmišljanj, kako bi on komentiral posamezne dogodke ...

Slovenijo čaka pestra politična jesen, toda za strankarskimi spopadi ostajajo vprašanja odgovornosti, zaupanja in dvojnih meril. Zakaj je predsednica spravni proces prestavila v nedoločljivo prihodnost, zakaj Zoran Janković nasprotuje pokopu žrtev na Žalah ter kako sta ustava in slovenska zastava postali problem? O politični šahovnici, na kateri se prepogosto pozablja na ljudi, v komentarju Alena Salihovića.

Pisalo se je leto 2004, ko se je svetovni splet za vedno spremenil, saj je 19-letni harvardski študent v ZDA vzpostavil prvo družbeno omrežje Facebook. Sprva za ožjo skupino ljudi, čez dobri dve leti, maja 2006, pa se je vanj pod določenimi starostnimi pogoji lahko vključil kdorkoli na svetu. Večina si verjetno niti predstavljala ni, kako daleč bo človeštvo pripeljala ta in druge njej podobne platforme.

Morda se še spomnite polemike iz konca leta 2024, ko je med pripravami na uradno odprtje Evropske prestolnice kulture, ki sta jo gostili sosednji Gorici v letu 2025, v javnost prišla novica, da je Benito Mussolini, voditelj fašističnega režima, še vedno častni občan Gorice. Hitro so sledile pobude za odvzem tega naziva, a goriški mestni svet odločitve ni sprejel. Nato so se zgodili protesti pod geslom »Mussolini ni moj meščan«, ko so sodelujoči poudarjali, da je sramotno, da takšno ime ostaja na seznamu častnih občanov. Posebej so se ob tem zgražali tudi naši mediji, kar je seveda prav.