V tokratni oddaji predstavljamo slavista in prevajalca Ceneta Kopčavarja iz Selc nad Škofjo Loko. Končal je škofijsko klasično gimnazijo ter študij slavistike in rusistike. Zatem je bil profesor slovenskega jezika na tehniški srednji šoli v Ljubljani. Z ženo Ileano, profesorico na isti šoli, je sestavil Jezikovno vadnico in priročnik za odpravljanje pogostih napak v slovenščini z naslovom Kako je prav. Bil je član Slavističnega društva in lektor pri Državni založbi. Prevedel je devet leposlovnih del iz sodobne ruske književnosti od Šolohova, Bunina, Oleša in drugih avtorjev ter roman iz francoščine. Umrl je star komaj triinštirideset let.

Filozof, sociolog, antropolog in velik domoljub Edi Gobec je bil rojen v Celju odraščal pa je v Tržišču pri Rogaški Slatini. Vojno je dočakal kot dijak v Mariboru. Bil v delovnem taborišču, pozneje mobiliziran v nemško vojsko od koder je prebegnil k zaveznikom. Po vojni je bil v begunskih taboriščih in od tam odšel v ZDA. Študij je sociologije je končal z doktoratom in zatem predaval na več univerzah. Bil je med pobudniki Slovensko-ameriškega raziskovalnega središča. Zbiral, raziskoval in arhiviral je podatke o slovenskih priseljencih in njihovih potomcih, ki so s svojim delovanjem zaznamovali mednarodni prostor. Med šestnajstimi knjigami je odmevalo delo Slovenian Heritage. Pri Družini je izšla knjiga Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji.

Izseljenski duhovnik, biblicist, publicist in pričevalec Janez Zdešar, je bil Ljubljančan. Po šestem letniku gimnazije se je jeseni 1943 pridružil domobrancem. Po vojni je delil usodo tistih, ki so bili vrnjeni s Koroške in prišel v teharsko taborišče. Od tam mu je s skupino sojetnikov uspelo pobegniti. Več mesecev se je skrival v Ljubljani in zatem pobegnil v Avstrijo. V Rimu je doktoriral iz bibličnih znanosti, pozneje pa prevzel skrb za slovenske rojake v Nemčiji. V knjižici Spomini na težke dni je opisal pobeg iz taborišča v Teharjah. O dogodkih, ki so med vojno in po njej zaznamovali naš narod do današnjih dni je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka!«

Kratka življenjska pot pesnika s Krasa se je začela v Sežani. Odraščal je v Tomáju, v Ljubljani je končal realko ter študiral romanistiko, slavistiko in pedagogiko na Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri dijaških glasilih Kres in Lepa Vida. Bil je pobudnik literarnega krožka Ivan Cankar, urejal je Mladino. Pisal je pesmi, črtice, eseje, kritike …Poleti 1925 je sestavljal zbirko pesmi Zlati čoln, a ni izšla. Literarni zgodovinarji so Kosovela sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti. Po odkritju njegove bogate zapuščine se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. Kosovel je pisal tudi recenzije in zapustil bogato korespondenco. 

Arhitekt, gledališčnik, urednik in pisatelj Marijan Eiletz (ájlec) je otroštvo preživljal v Slovenji Gradcu. Leta 1933 se je družina preselila v Maribor in kmalu po začetku nemške okupacije pobegnila v Ljubljano, saj je očetu grozila aretacija. Sredi vojne se je pridružil Slovenski legiji in zatem domobrancem ter maja 1945 z domačimi odšel na Koroško, od tam v Italijo in naprej v Argentino. V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral iz arhitekture. Nekaj let pozneje je ustanovil lasten projektivni biro. Načrtoval je industrijske, zlasti pa cerkvene in šolske zgradbe, med drugim Slomškov dom in osrednjo cerkev Marije Pomagaj v sklopu Slovenske hiše v Buenos Airesu. V Slovenski kulturni akciji je deloval v likovnem odseku na področju scenografije in opreme knjig ter bil v letih 1992–2002 tudi njen predsednik. Urejal je reviji Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije. Leta 2000 je v Sloveniji izšla njegova knjiga spominov Moje domobranstvo in pregnanstvo, petnajst let pozneje pa roman Krik brez odmeva.

Ime priznanega zdravnika dr. Valentina Meršola je tesno povezano s tako imenovano Vetrinjsko tragedijo. Za mnoge je bilo polje pred Celovcem predzadnja postaja na poti v smrt, drugi pa so prav po zaslugi Meršola tam začeli novo življenje in meje svobodne Slovenije premaknili na vse celine sveta. Pisatelj Karel Mauser je njegovo vlogo primerjal z Mojzesom, ki je svoje ljudstvo popeljal iz egiptovske sužnosti. »Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju.« Doma o njem desetletja nismo slišali. V zdomski Sloveniji pa je bil vsem dobro znan. Prvo domače večje delo o njem je knjiga Janka Modra z naslovom Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden. Predvsem na tej osnovi prisluhnimo, kdo je bil ta slovenski Mojzes.

Laični misijonar in zdravnik kirurg Janez Janež se je rodil pred prvo svetovno vojno v Dolskem. Študiral je v Gradcu in med svetovno vojno delal kot specialist v Ljubljani. Maja 1945 je spremljal ranjence na Koroško. Pozneje se je rešil s transporta, v katerem so bili vrnjeni domobranci. V zahvalo za rešitev pred smrtjo se je odločil, da gre v misijone; res pa je, da je o tem razmišljal že v otroških letih. Začel je na Kitajskem, od koder je bil leta 1952 izgnan na Tajvan. Tam je nadaljeval s svojim delom in v izredno težkih razmerah v nekaj desetletjih razvil sodobno bolnišnico in ustanovil zdravstveno šolo.