Pesnik, dramatik, mladinski pisatelj in učitelj Fran Roš je bil rojen v Kranju, a je večino svojega življenja bival v Celju. Začel je s študijem prava, a je kmalu spoznal, da mu je bližji poklic učitelja. Med prvo vojno so ga vpoklicali v vojsko - bil je tudi Maistrov borec; med drugo so ga Nemci z družino izgnali v Srbijo. Izdal je pesniško zbirko Pesmi iz ječe in pregnanstva in knjigo Slovenski izseljenci v Srbiji 1941-1945. Poleg povesti Zvesta očeta, komedije Mokrodolci in enodejanke Največ sveta otrokom sliši slave je izdal še vrsto del za mladino. Franc Roš je skupaj z Ristom Savinom je napisal besedilo za opero Gosposvetski sen in Matija Gubec. Krasila ga je ljubezen do mladih, slovenskega jezika in domovine.

Filozof, sociolog, antropolog in velik domoljub Edi Gobec je bil rojen v Celju odraščal pa je v Tržišču pri Rogaški Slatini. Vojno je dočakal kot dijak v Mariboru. Bil v delovnem taborišču, pozneje mobiliziran v nemško vojsko od koder je prebegnil k zaveznikom. Po vojni je bil v begunskih taboriščih in od tam odšel v ZDA. Študij je sociologije je končal z doktoratom in zatem predaval na več univerzah. Bil je med pobudniki Slovensko-ameriškega raziskovalnega središča. Zbiral, raziskoval in arhiviral je podatke o slovenskih priseljencih in njihovih potomcih, ki so s svojim delovanjem zaznamovali mednarodni prostor. Med šestnajstimi knjigami je odmevalo delo Slovenian Heritage. Pri Družini je izšla knjiga Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji.

Kratka življenjska pot pesnika s Krasa se je začela v Sežani. Odraščal je v Tomáju, v Ljubljani je končal realko ter študiral romanistiko, slavistiko in pedagogiko na Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri dijaških glasilih Kres in Lepa Vida. Bil je pobudnik literarnega krožka Ivan Cankar, urejal je Mladino. Pisal je pesmi, črtice, eseje, kritike …Poleti 1925 je sestavljal zbirko pesmi Zlati čoln, a ni izšla. Literarni zgodovinarji so Kosovela sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti. Po odkritju njegove bogate zapuščine se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. Kosovel je pisal tudi recenzije in zapustil bogato korespondenco. 

Arhitekt, gledališčnik, urednik in pisatelj Marijan Eiletz (ájlec) je otroštvo preživljal v Slovenji Gradcu. Leta 1933 se je družina preselila v Maribor in kmalu po začetku nemške okupacije pobegnila v Ljubljano, saj je očetu grozila aretacija. Sredi vojne se je pridružil Slovenski legiji in zatem domobrancem ter maja 1945 z domačimi odšel na Koroško, od tam v Italijo in naprej v Argentino. V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral iz arhitekture. Nekaj let pozneje je ustanovil lasten projektivni biro. Načrtoval je industrijske, zlasti pa cerkvene in šolske zgradbe, med drugim Slomškov dom in osrednjo cerkev Marije Pomagaj v sklopu Slovenske hiše v Buenos Airesu. V Slovenski kulturni akciji je deloval v likovnem odseku na področju scenografije in opreme knjig ter bil v letih 1992–2002 tudi njen predsednik. Urejal je reviji Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije. Leta 2000 je v Sloveniji izšla njegova knjiga spominov Moje domobranstvo in pregnanstvo, petnajst let pozneje pa roman Krik brez odmeva.

Ime priznanega zdravnika dr. Valentina Meršola je tesno povezano s tako imenovano Vetrinjsko tragedijo. Za mnoge je bilo polje pred Celovcem predzadnja postaja na poti v smrt, drugi pa so prav po zaslugi Meršola tam začeli novo življenje in meje svobodne Slovenije premaknili na vse celine sveta. Pisatelj Karel Mauser je njegovo vlogo primerjal z Mojzesom, ki je svoje ljudstvo popeljal iz egiptovske sužnosti. »Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju.« Doma o njem desetletja nismo slišali. V zdomski Sloveniji pa je bil vsem dobro znan. Prvo domače večje delo o njem je knjiga Janka Modra z naslovom Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden. Predvsem na tej osnovi prisluhnimo, kdo je bil ta slovenski Mojzes.

Laični misijonar in zdravnik kirurg Janez Janež se je rodil pred prvo svetovno vojno v Dolskem. Študiral je v Gradcu in med svetovno vojno delal kot specialist v Ljubljani. Maja 1945 je spremljal ranjence na Koroško. Pozneje se je rešil s transporta, v katerem so bili vrnjeni domobranci. V zahvalo za rešitev pred smrtjo se je odločil, da gre v misijone; res pa je, da je o tem razmišljal že v otroških letih. Začel je na Kitajskem, od koder je bil leta 1952 izgnan na Tajvan. Tam je nadaljeval s svojim delom in v izredno težkih razmerah v nekaj desetletjih razvil sodobno bolnišnico in ustanovil zdravstveno šolo.

Jože Peterlin je bil doma z Dolenjske, a je velik del življenja žrtvoval slovenstvu na Tržaškem v najširšem smislu besede. Bil je šolnik, urednik, gledališki kritik, publicist in kulturni delavec. Že doma je stopil na gledališki oder in pred radijski mikrofon. Maja 1945 je odšel prek Koroške v Italijo in najprej učil v begunski gimnaziji v taborišču Monígo. Zatem je odšel v Trst, kjer je Srečku Baragi pomagal ustanavljati slovenske šole po naročilu zavezniške vojaške uprave. Delal je na slovenskem Radiu Trst A, slovenskem učiteljišču in Znanstvenem liceju. Ustanovil in urejal je Mlado setev in Mladiko. Po njegovi zaslugi je zaživel Radijski oder na omenjenem radiu. Kot publicist je spremljal celotni kulturni utrip slovenske skupnosti v Italiji. Jože Peterlin je bil med drugim pobudnik in organizator Slovenske prosvete, Društva slovenskih izobražencev in študijskih srečanj v Dragi.