Is podcast
Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom.
Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.«
Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove.
Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«
Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«
“Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.”
Živimo pod pristiski
»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.«
Graditi skupnost je krščanstvo
»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.«
“Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”
Odločitve
»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«
Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom.
Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.«
Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove.
Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«
Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«
“Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.”
Živimo pod pristiski
»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.«
Graditi skupnost je krščanstvo
»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.«
“Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”
Odločitve
»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«
Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom.
Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.«
Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove.
Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«
Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«
“Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.”
Živimo pod pristiski
»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.«
Graditi skupnost je krščanstvo
»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.«
“Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”
Odločitve
»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«
V molitvenem tednu za duhovne poklice smo se pogovarjali z laikom, tudi družinskim očetom, redovnico in duhovnikom, kako živeti svojo pot poklicanosti kljub pritiskom in nenaklonjenosti družbe ter sveta, kako si ostati zvest in živeti nauk? Ozadje pogovora je bilo tudi srečanje družin ljubljanske nadškofije na Brezjah, ki se je odvilo na pobudo in povabilo nadškofa Stanislava Zoreta. Pogovarjali smo se s. Ano Šuštar, frančiškanko Marijino misijonarko, Luko Mavričem, tajnikom Urada za družino pri ljubljanski nadškofiji in Bernardom Rožmanom, duhovnikom trenutno kar štirih župnij. Spregovorili so tudi iz svojih izkušenj o lepotah srečevanja, skupnosti in vere.
V molitvenem tednu za duhovne poklice smo se pogovarjali z laikom, tudi družinskim očetom, redovnico in duhovnikom, kako živeti svojo pot poklicanosti kljub pritiskom in nenaklonjenosti družbe ter sveta, kako si ostati zvest in živeti nauk? Ozadje pogovora je bilo tudi srečanje družin ljubljanske nadškofije na Brezjah, ki se je odvilo na pobudo in povabilo nadškofa Stanislava Zoreta. Pogovarjali smo se s. Ano Šuštar, frančiškanko Marijino misijonarko, Luko Mavričem, tajnikom Urada za družino pri ljubljanski nadškofiji in Bernardom Rožmanom, duhovnikom trenutno kar štirih župnij. Spregovorili so tudi iz svojih izkušenj o lepotah srečevanja, skupnosti in vere.
Janja Urankar Berčon, sociologinja - nekdanja direktorica Zavoda STIK Laško, je izdala Afirmacije za otroke, posebne kartice s sporočili in ilustracijami. Predstavljajo pomembno orodje za izboljšanje samopodobe in notranje moči najmlajših, ki je nastalo na podlagi njenih dragocenih izkušenj, pridobljenih na delavnicah z otroki iz vrtca in šole. Projekt je tudi družbeno odgovoren.
Janja Urankar Berčon, sociologinja - nekdanja direktorica Zavoda STIK Laško, je izdala Afirmacije za otroke, posebne kartice s sporočili in ilustracijami. Predstavljajo pomembno orodje za izboljšanje samopodobe in notranje moči najmlajših, ki je nastalo na podlagi njenih dragocenih izkušenj, pridobljenih na delavnicah z otroki iz vrtca in šole. Projekt je tudi družbeno odgovoren.
Domen Lorenz je violinist, stalni član orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prejemnik številnih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, pred več leti tudi prejemnik študentske nagrade Prešernovega sklada, ki se je igranja na violino začel učiti pri rosnih petih letih. Po končani ljubljanski Akademiji za glasbo se je izobraževal tudi na Dunaju. Sodeloval je v več sestavih, ne samo klasičnih, zanimajo ga različni glasbeni žanri in projekti. V sproščenem, poljudnem pogovoru smo se dotaknili družinske glasbene tradicije, izzivov iz življenja profesionalnega violinista, discipline in vse večje konkurence, utrinkov iz zaodrja in njegovih načrtov. Ob sklepu pogovora pa slišali tudi krajšo skladbo v njegovi izvedbi.
Domen Lorenz je violinist, stalni član orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prejemnik številnih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, pred več leti tudi prejemnik študentske nagrade Prešernovega sklada, ki se je igranja na violino začel učiti pri rosnih petih letih. Po končani ljubljanski Akademiji za glasbo se je izobraževal tudi na Dunaju. Sodeloval je v več sestavih, ne samo klasičnih, zanimajo ga različni glasbeni žanri in projekti. V sproščenem, poljudnem pogovoru smo se dotaknili družinske glasbene tradicije, izzivov iz življenja profesionalnega violinista, discipline in vse večje konkurence, utrinkov iz zaodrja in njegovih načrtov. Ob sklepu pogovora pa slišali tudi krajšo skladbo v njegovi izvedbi.
Obstaja približno osem tisoč različnih redkih bolezni, večina je genetskega izvora in v petinsedemdesetih odstotkih se izrazijo v otroštvu. Ob dnevu redkih bolezni, ki ga obeležujemo 29. februarja, je zaživel nov program neonatalnega presejalnega testiranja. Pogovarjali smo se s prof. dr. Tadejem Battelinom, pediatrom in predstojnikom Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Iz nekaj kapelj krvi, vzetih iz pete ali drobne vene novorojenčka, bodo pravočasno odkrivali še enkrat več bolezni kot so jih do sedaj, jih pravočasno začeli zdraviti in jih ozdravili - oziroma lahko preprečili njihov razvoj, s tem pa številnim otrokom omogočili kakovostno življenje.
Obstaja približno osem tisoč različnih redkih bolezni, večina je genetskega izvora in v petinsedemdesetih odstotkih se izrazijo v otroštvu. Ob dnevu redkih bolezni, ki ga obeležujemo 29. februarja, je zaživel nov program neonatalnega presejalnega testiranja. Pogovarjali smo se s prof. dr. Tadejem Battelinom, pediatrom in predstojnikom Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Iz nekaj kapelj krvi, vzetih iz pete ali drobne vene novorojenčka, bodo pravočasno odkrivali še enkrat več bolezni kot so jih do sedaj, jih pravočasno začeli zdraviti in jih ozdravili - oziroma lahko preprečili njihov razvoj, s tem pa številnim otrokom omogočili kakovostno življenje.
Na Andragoškem centru so začeli z novim projektom krepitve in osveščanja vseživljenjskega učenja. To je pomemben del osebnega kot kariernega delovanja, znanje in veščine pridobivamo vse življenje. S tem ohranjamo bistrejši um, smo bolj prilagodljivi in odpornejši v hitro spreminjajočem se svetu. Z razvojem spretnosti posameznik tvorno gradi tudi družbeni napredek. O teh in še mnogih drugih pozitivnostih vseživljenjskega učenja smo govorili z mag. Zvonko Pangerc Pahernik, vodjo Promocijskega in informacijskega središča na Andragoškem centru RS ter mag. Urško Bittner Pipan, vodjo omenjenega projekta na Andragoškem centru RS.
Na Andragoškem centru so začeli z novim projektom krepitve in osveščanja vseživljenjskega učenja. To je pomemben del osebnega kot kariernega delovanja, znanje in veščine pridobivamo vse življenje. S tem ohranjamo bistrejši um, smo bolj prilagodljivi in odpornejši v hitro spreminjajočem se svetu. Z razvojem spretnosti posameznik tvorno gradi tudi družbeni napredek. O teh in še mnogih drugih pozitivnostih vseživljenjskega učenja smo govorili z mag. Zvonko Pangerc Pahernik, vodjo Promocijskega in informacijskega središča na Andragoškem centru RS ter mag. Urško Bittner Pipan, vodjo omenjenega projekta na Andragoškem centru RS.
Lojze Wieser je avtor in založnik iz Celovca. Pred štiridesetimi leti je začel izdajati književnost evropskega vzhoda, in dal s tem obraz številnim literaturam te regije. Pravi, da je doživel dovolj vzponov in padcev, počasi bo sprostil kočijaževo pot ter vajeti založništva predal v mlajše roke. Govorili smo o kulinariki, raziskovanju ozadij tradicionalnih jedi širšega evropskega prostora, ki ne poznajo meja. V pogovoru pa začutili tudi hrepenenje po narodni kulturi in moč zamejskih ljudi v njenem ohranjanju.
Pravi: “Preko prehrane, receptur in preko kuhanja, lahko veliko izvemo o preteklosti naših prednikov in veliko izvemo tudi o kulturnih možnostih soočanja z življenjem. Vse kar pojemo, kar spremenimo iz enostavnih dodatkov v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin. Primer slovenskega kulturnega prodora v zadnjih štiridesetih letih nam da nekaj vedeti: Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - ki nikoli ni kolektivna, ampak postane seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja. Če bi se tega bolj zavedali, in bi se ob tem naslonili na kulturo in literaturo, bi medsebojna nasprotovanja, ki čedalje bolj silijo v tretjo svetovno vojno, znali presegati.”
Lojze Wieser je avtor in založnik iz Celovca. Pred štiridesetimi leti je začel izdajati književnost evropskega vzhoda, in dal s tem obraz številnim literaturam te regije. Pravi, da je doživel dovolj vzponov in padcev, počasi bo sprostil kočijaževo pot ter vajeti založništva predal v mlajše roke. Govorili smo o kulinariki, raziskovanju ozadij tradicionalnih jedi širšega evropskega prostora, ki ne poznajo meja. V pogovoru pa začutili tudi hrepenenje po narodni kulturi in moč zamejskih ljudi v njenem ohranjanju.
Pravi: “Preko prehrane, receptur in preko kuhanja, lahko veliko izvemo o preteklosti naših prednikov in veliko izvemo tudi o kulturnih možnostih soočanja z življenjem. Vse kar pojemo, kar spremenimo iz enostavnih dodatkov v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin. Primer slovenskega kulturnega prodora v zadnjih štiridesetih letih nam da nekaj vedeti: Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - ki nikoli ni kolektivna, ampak postane seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja. Če bi se tega bolj zavedali, in bi se ob tem naslonili na kulturo in literaturo, bi medsebojna nasprotovanja, ki čedalje bolj silijo v tretjo svetovno vojno, znali presegati.”
David Cigoj, sociolog in avtor knjig o razvoju zavesti, je bil v obdobju dveh mesecev kar v sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.
David Cigoj, sociolog in avtor knjig o razvoju zavesti, je bil v obdobju dveh mesecev kar v sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.
Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok, ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami bolj ranljivi. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov.
Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok, ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami bolj ranljivi. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov.
Sodobni človek vse pogosteje čuti izgubo pristnega stika s seboj, s Stvarnikom in s smislom bivanja. V enournih pogovorih s strokovnjaki različnih področij, predvsem pa s področja psihologije, razgrinjamo možnosti po vnovičnem prebujenju. Govorimo o izbirah, ki vračajo zadovoljstvo, kažemo drugačne možnosti notranje izpolnitve in spodbujamo k izstopu iz ujetosti, lažne privlačnosti agresivnega potrošništva ter novodobnih pritiskov o tem, kakšen naj bi bil uspešen človek - večno mlad, srečen in prekipevajoč v udobju. Izstopimo, da bi znova našli sebe. To je naš namen pogovornih oddaj, s katerimi stopamo na pozitivno stran.
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 25. april 2024 ob 05-ih
Letos mineva 30 let od reforme lokalne samouprave in sprejetja temeljne zakonodaje za ustanovitev občin v Sloveniji. V oddaji smo zato govorili o tem, kakšen pomen imajo lokalne skupnosti za prebivalce, kateri so največji izzivi občin danes in kakšne novosti se obetajo na področju lokalne samouprave v bližnji prihodnosti. Naši gostje so bili vodja sektorja za lokalno samoupravo na Ministrstvu za javno upravo dr. Roman Lavtar, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Občine Pivka dr. Robert Smrdelj ter župan Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah in član Interesne skupine lokalnih interesov v Državnem svetu RS David Klobasa.
Že dober mesec si lahko na eni izmed spletnih stani ogledamo kratek film režiserja in scenarista Matjaža Feguša “Nebesa pod Triglavom”. Film odpira nekatera skrita vprašanja, ki jih v slovenski družbi ne želimo odpreti. Umanjkanje sobivanja in medsebojnega spoštovanja je že večkrat v slovenski polpretekli zgodovini vodilo v sistematične kršitve človekovih pravic. Zakaj slovenska družba in njene institucije - seveda z nekaj izjemami - poskušajo pometati pretekle kršitve pod preprogo in zakaj različni deležniki na političnem prizorišču izkoriščajo temne zgodbe za pridobivanje glasov na volitvah?
Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.
3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin je naslov razstave, ki so jo v Platonovi dvorani Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani odprli 10. aprila. Odprtja razstave, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman se je udeležila množica obiskovalcev. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili Dežmanovemu nagovoru, besedam arheologov, ki sta sodelovala pri odkopu in popisu najdenih predmetov, ter slikarki Marjetki Dolinar, ki je ob tem naslikala slikarski triptih.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je pripravila predstavitev knjige DAR POLJANSKI DOLINI, avtorice akademikinje ddr. Marije Stanonik. Monografijo, ki zajema literarno ustvarjalnost in raziskovalce besedne umetnosti na območju nekdanjega Loškega gospostva smo predstavili v pogovoru z avtorico.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Miran Hribar je direktor invalidskega podjetja Mercator, ki se v sklopu izbora najbolj inovativnih živil 2024 pohvali z dvema nagrajenima proizvodoma. Pogovor smo posneli na razglasitvi omenjenih nagrad Inštituta za nutricionistiko, ko smo se lahko prepričali, da nekateri proizvajalci in pridelovalci s svojimi izdelki na trgu strmijo k temu, da lahko jemo zdravo, raznovrstno in tudi iz izbranih lokalnih sestavin, kljub pomanjkanju časa.
Ministrstvo za naravne vire in prostor je na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije in Zavoda RS za varstvo narave ter študije o stanju populacije medveda, ki jo je pripravila Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, za letošnje leto izdalo odločbo za odvzem iz narave z odstrelom 176 medvedov.