Is podcast
Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.
Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.
17. marca je k Bogu odšla nekdanja ravnateljica škofijske Karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled in tako smo se odločili, da ponovimo oddajo Naš gost v kateri nam je leta 2016 sama spregovorila o sebi. V oddaji je nismo spoznali zgolj kot humanitarno delavko, ampak tudi osebno. Jožica Ličen je prejela je kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi, prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskim, bila je častna občanka Ajdovščine in „osebnost Primorske“, pa še bi lahko naštevali. Najbolj pa si ob omembi njenega imena predstavljamo likovno kolonijo Umetniki za Karitas, katere soustanoviteljica je bila in jo je nato tudi skoraj 30 let vodila in navdihovala.
17. marca je k Bogu odšla nekdanja ravnateljica škofijske Karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled in tako smo se odločili, da ponovimo oddajo Naš gost v kateri nam je leta 2016 sama spregovorila o sebi. V oddaji je nismo spoznali zgolj kot humanitarno delavko, ampak tudi osebno. Jožica Ličen je prejela je kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi, prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskim, bila je častna občanka Ajdovščine in „osebnost Primorske“, pa še bi lahko naštevali. Najbolj pa si ob omembi njenega imena predstavljamo likovno kolonijo Umetniki za Karitas, katere soustanoviteljica je bila in jo je nato tudi skoraj 30 let vodila in navdihovala.
Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi častni naslov zaslužnega profesorja ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.
Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi častni naslov zaslužnega profesorja ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.
Naš sobotni gost Janez Krišelj je po upokojitvi je odkril umetnost stare rokodelske obrti, s katero so se ukvarjali že njegovi predniki. Zdaj veliko časa preživi na svojem tesarskem stolu in ob vitri. Pravi, da ga najbolj zanimajo novi izzivi. Teh mu ne manjka tudi na kolesu: nekdanji športnik v 78. letu še vedno prevozi 10 tisoč kilometrov na leto.
Naš sobotni gost Janez Krišelj je po upokojitvi je odkril umetnost stare rokodelske obrti, s katero so se ukvarjali že njegovi predniki. Zdaj veliko časa preživi na svojem tesarskem stolu in ob vitri. Pravi, da ga najbolj zanimajo novi izzivi. Teh mu ne manjka tudi na kolesu: nekdanji športnik v 78. letu še vedno prevozi 10 tisoč kilometrov na leto.
Frančiška Bizant, Malenškova mama iz Žleb pri Medvodah, je sredi januarja, v družbi otrok, vnukov, pravnukov, prapravnukov in številne žlahte praznovala 100-ti rojstni dan. Vesela daru življenja in hvaležna za dar vere, ki sta jo z možem predala tudi naslednjim rodovom, še vedno uživa ob opravilih, ki zaznamujejo preprosto življenje domače kmetije. V sobotnem popoldnevu nam je spregovorila o spominih na prehojena leta, modrostih lepega zakonskega življenja, pa tudi preizkušnjah, ki jih je prineslo življenje. In hvaležnosti za vse, kar ob 100-letnici življenja dobiva še nove razsežnosti.
Frančiška Bizant, Malenškova mama iz Žleb pri Medvodah, je sredi januarja, v družbi otrok, vnukov, pravnukov, prapravnukov in številne žlahte praznovala 100-ti rojstni dan. Vesela daru življenja in hvaležna za dar vere, ki sta jo z možem predala tudi naslednjim rodovom, še vedno uživa ob opravilih, ki zaznamujejo preprosto življenje domače kmetije. V sobotnem popoldnevu nam je spregovorila o spominih na prehojena leta, modrostih lepega zakonskega življenja, pa tudi preizkušnjah, ki jih je prineslo življenje. In hvaležnosti za vse, kar ob 100-letnici življenja dobiva še nove razsežnosti.
Margaret Grace Davis je Angležinja, ki že več kot 50 let živi v Sloveniji. Delala je na Filozofski fakulteti, prevedla precej knjig, prehodila skoraj vse naše gore in v zrelih letih postala vodnica terapevtske psičke Tačke Pomagačke, s katero prinašata veselje otrokom in ostarelim. Njen duh je živ in svež, krepi ga z branjem Svetega pisma in trdno vero, da nebeški Oče skrbi zanjo. Prehodila je skoraj vse slovenske gore in to ji je prinašalo ogromno veselja.
Margaret Grace Davis je Angležinja, ki že več kot 50 let živi v Sloveniji. Delala je na Filozofski fakulteti, prevedla precej knjig, prehodila skoraj vse naše gore in v zrelih letih postala vodnica terapevtske psičke Tačke Pomagačke, s katero prinašata veselje otrokom in ostarelim. Njen duh je živ in svež, krepi ga z branjem Svetega pisma in trdno vero, da nebeški Oče skrbi zanjo. Prehodila je skoraj vse slovenske gore in to ji je prinašalo ogromno veselja.
Naša gostja je bila dramska in filmska igralka, pesnica, esejistka, dramatičarka Saša Pavček. Odigrala je več kot 200 različnih vlog in zanje prejela številne nagrade. Tudi nagrado Prešernovega sklada in Borštnikov prstan. Spregovorila je o svojem otroštvu, spominih na starše in brata, o svojem boju z disleksijo in o soočanju z minljivostjo, smrtjo.
Naša gostja je bila dramska in filmska igralka, pesnica, esejistka, dramatičarka Saša Pavček. Odigrala je več kot 200 različnih vlog in zanje prejela številne nagrade. Tudi nagrado Prešernovega sklada in Borštnikov prstan. Spregovorila je o svojem otroštvu, spominih na starše in brata, o svojem boju z disleksijo in o soočanju z minljivostjo, smrtjo.
Oddaja prinaša pred poslušalce potret znane osebnosti. Navadno gostimo ljudi, ki so s svojimi znanji, uspehi na kulturnem, športnem, glasbenem, znanstvenem ali kakem drugem področju dosegli izstopajoče uspehe. Po drugi strani pa v teh oddajah prisluhnemo tudi osebam, ki so si tekom let pridobile veliko življenjskih izkušenj in modrosti. Oddaja Naš gost je vsekakor ena od kronskih oddaj našega sporeda, saj lahko poslušalcu predstavi zanimive ljudi, pa tudi življenjske okoliščine, ki so jih oblikovale, hkrati pa od voditelja zahteva visoko strokoven pristop, poglobljen študij tematike in dobro pripravo.
V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili ustavnega sodnika prof. Dr. Dr. Klemena Jakliča (Oxford ZK, Harvard ZDA). Z njim smo se pogovarjali o možnosti tujih vplivov na evropske volitve, o stanju demokracije in o njegovem odklonilnem ločenem mnenju na temo tožbe Mojce Šetinc Pašek in Eugenije Carl proti Janezu Janši. Jaklič glede slednjega pravi, da je ustavno sodišče nekonsistentno. Spregovoril pa je tudi o odločitvi sodnikov v zvezi z razveljavitvijo dela zakona o Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS), ki ureja volitve v KGZS.
Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.
Ustavno sodišče je zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom, razveljavilo del zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Lani 12. maja, prav na obletnico ustanovitve te največje kmečke stanovske organizacije, ga je v parlamentarni postopek vložila poslanska skupina Svoboda, s prvopodpisano takrat še poslanko Matejo Čalušić. V nedeljski kemtijski oddaji smo pogledali v ozadje dogajanja in strnili odzive nanj.
Neki človek je imel osla in konja. Ko so bili ...
Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Tokrat smo valovali v ritmih nove in sveže glasbe; slišali smo nov single katoliške ustvarjalke Sarah Kroger, se ustavili pri vedno iskrivem Jonu Formanu ter se poslovili ob novih uglasbitvah psalmov pod katere se podpisuje Ellie Holcomb.
V oddaji smo slišali:
Ste za večer s knjigo v roki? Ne pretežka, ne predolga, le nekaj zgodbic? Tako, da zaplavamo v nek drug čas in se spomnimo drugačnega življenja? Pa da uživamo ob lepem starem pripovednem jeziku in obnovimo spomine iz šolskih klopi. V tokratni Petkov večer je vstopil Prežihov Voranc z nekaj črticami iz zbirke Solzice.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Vertikala je vezna pot, ki teče ob zahodni slovenski meji, vse od Tromeje pri Trbižu do Jadrana. Nastala je davnega leta 1972, ko je ustanovitelje - člane Slovenskega planinskega društva Trst vodila domovinska zavest. Ta, kot pravita naša gosta Jasmín Rudež in Maksimiljan Kralj, živi tudi danes. Avtorja novega vodnika po Vertikali, ki se vije od najvišjih vrhov Julijcev, čez gričevnat goriški svet vse do morja, sta sta postavila tudi nagradni vprašanji. Odgovorite lahko na elektronski naslov: dozivetja.narave@ognjisce.si do 5. 5. 2024. Nagrajence razglasimo 10. 5. 2024.