Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

Govor profesorja dr. Andreja Finka v Kočevskem rogu

Po maši je sledil kulturni program Nove slovenske zaveze, v okviru katerega je zbrane nagovoril pravnik Andrej Fink. Poudaril je, da so bili povojni poboji sad človeške podlosti ter nekaterih združb in ljudi z imeni in priimki. Osebno je bilo že vse gorje odpuščeno. Osebnih krivcev danes tudi ni več, vendar iz nadnaravnega, družbenega, državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej, je dejal.

Govor tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika v Kočevskem rogu

Do nekaterih potez aktualne politike je bil v Kočevskem rogu precej kritičen tajnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«. 

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

Bi posvojili žrtev revolucije in zanjo molili?

Ob minulem prazniku vseh svetih in dnevu vernih duš se spominjamo tudi žrtev revolucije, ki počivajo v številnih grobiščih in moriščih po državi. Te žrtve lahko posvojite in zanje molite, nam je v pogovoru za Radio Ognjišče dejala idejna vodja pobude Vseposvojitev Romana Bider.

Kočevski rog, kraj spomina in opomina

V kapeli Božjega usmiljenja Pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila tradicionalna slovesnost za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. Sveto mašo je daroval upokojeni nadškof Anton Stres. V pridigi je opozoril, da sprava v slovenski družbi še vedno ni bila dosežena. Kot pogoj, da do nje pride, je izpostavil razkritje resnice o pobojih, obsodbo tistih, ki so jih zagrešili, na drugi strani pa odpuščanje. Slovesnosti se je udeležil tudi zgodovinar Jože Možine.

V breznu 3 v Kočevskem rogu našli posmrtne ostanke približno 250 žrtev

Kdo so, zakaj so umrli smo se vprašali v tokratni oddaji Pogovor o. Slišali boste, kaj so o najdbi povedali kriminalist Pavel Jamnik, arheolog dr. Uroš Košir in predsednik jamarskega društva Novo mesto Zdravko Bučar. O tem, kako bi morali ta del naše polpretekle zgodovine ovrednotiti v šolah smo vprašali direktorico Študijskega centra za narodno spravo dr. Andrejo Valič Zver. Ob sklepu oddaje pa boste lahko prisluhnili še pogovoru z dr. Matejem Ogrinom, ki bo predstavil pobudo za postavitev spominskega znamenja prepovedanim in uničenim knjigam na Slovenskem zaradi cenzure, dveh svetovnih vojn in treh totalitarnih sistemov 20. stoletja.