Luka Rozman: 3450 umorjenih

Odkrijte skrivnostno in ganljivo zgodbo skrite grozote v slovenski zgodovini z razstavo »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Razstava razkriva tragične usode 3450 moških, umorjenih v nepojasnjenih okoliščinah po koncu druge svetovne vojne, skozi arheološke izkope, osebne predmete žrtev in zgodovinske analize. Ta dogodek prinaša v ospredje temne dele naše preteklosti in odpira vrata spravi in razumevanju. Pridružite se nam in se dotaknite koščka skrite zgodovine, ki je oblikoval našo sedanjost. Besedilo lahko tudi preberete na casnik.si.

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«. 

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Misli Justina Stanovnika

Aprila pred petindevetdesetimi leti se je na Lesnem Brdu rodil Justin Stanovnik. V oddaji smo poslušali njegove misli, ki so izšle v drobni knjižici z naslovom Slovenska sprava. 

6. dan: Pričevanje – Darja Ovsenik

Žena, mati petih otrok, podjetnica - kako najde čas za Boga in kako tudi njena družina lahko postane kraj sprave in odpuščanja? O tem je pričevala Darja Ovsenik z Gorenjske. 

Pahor ob sklepu mandata sprejel člane komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč

Predsednik republike Borut Pahor je ob koncu mandata sprejel predsednika in člane Komisije Vlade za reševanje prikritih grobišč. Pahor je že v začetku prvega mandata s komisijo in njenim predsednikom Jožetom Dežmanom vzpostavil reden dialog. V desetih letih so sledila številna srečanja in sestanki, sodelovanje pa je privedlo do prelomnih stvarnih in simbolnih korakov, med katerimi so prekop in pogreb žrtev iz Hude jame in tudi odkritje spomenika žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Škofje o pobitih v Macesnovi gorici, škof Maksimilijan o veselju, miru in sinodi.

Poročali smo o stališču naših škofov o pravici do groba vsem umorjenim po drugi svetovni vojni, o srečanju škofa Maksimilijana Matjaža z župljani Koroške Bele in povabili na dobrodelni koncert za lačne v Etiopiji. 

Anton Tomažič: Spravo zavirata levica in Spomenka Hribar

Komentator je kritičen do besed Spomenke Hribar, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela povedala, da bi morala desnica za spravo priznati krvavo sodelovanje z okupatorjem. Anton Tomažič meni, da se na tak način ne da zgraditi sprave med desnico in levico. Kritičen je do dogajanja po osamosvojitvi, ko se ni zgodila poštena in normalna tranzicija, kot smo ji bili priča v drugih vzhodnoevropskih državah. Razpadu (samoukinitvi) Demosa je sledila politična nestabilnost in zmedenost volilnega telesa, ki pred vsakimi volitvami prinese nove stranke z mesijanskimi voditelji, ki na koncu vedno propadejo.

Navidezna sprava – ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov

Tokrat pozornost posvečamo vprašanju sprave z avtoritarnimi režimi, ki je, ko gre za komunizem, pogosto lažna. O tem so spregovorili sodelujoči na mednarodni konferenci Navidezna sprava: Tranzicijski procesi v srednji in vzhodni Evropi v primerjalni perspektivi, ki jo je gostil državni svet. Poudarek je bil na odnosu do komunizma, saj sta fašizem in social nacionalizem s koncem druge svetovne vojne propadla, komunistična ideologija pa še danes obvladuje del sveta.