Informativni prispevki

VEČ ...|17. 8. 2023
Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

infoujmaškofandrej sajekoroška

Informativni prispevki

Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

VEČ ...|17. 8. 2023
Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

Alen Salihović

infoujmaškofandrej sajekoroška

Moja zgodba

VEČ ...|11. 6. 2023
Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

spominpolitikaKočevski Rog 2023Andrej SajeAndrej FinkPeter Sušnik

Moja zgodba

Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

VEČ ...|11. 6. 2023
Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

 

Jože Bartolj

spominpolitikaKočevski Rog 2023Andrej SajeAndrej FinkPeter Sušnik

Informativni prispevki

VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

infospravakočevski rogAndrej sajedružbaduhovnostpolitika

Informativni prispevki

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Vatican News

infospravakočevski rogAndrej sajedružbaduhovnostpolitika

Moja zgodba

VEČ ...|12. 6. 2022
Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

spominpolitikaJan PeršičAndrej SajePeter SušnikBorut PahorKočevski Rog 2022

Moja zgodba

Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

VEČ ...|12. 6. 2022
Govori v Kočevskem Rogu 2022

V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.

Jože Bartolj

spominpolitikaJan PeršičAndrej SajePeter SušnikBorut PahorKočevski Rog 2022

Priporočamo
|
Aktualno

Lahko noč, moj angel

VEČ ...|29. 12. 2023
Angel slovesa

Čas se steka iz večnosti v večnost, leto pa se izteče …

Angel slovesa

Čas se steka iz večnosti v večnost, leto pa se izteče …

Gregor Čušin

duhovnost

Duhovna misel

VEČ ...|29. 3. 2024
Hvala

Deček je sedel na prvem sedežu avtobusa ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Hvala

Deček je sedel na prvem sedežu avtobusa ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Mateja Subotičanec

duhovnost

Moja zgodba

VEČ ...|24. 3. 2024
Znanstveni posvet: 100 let Gentilejeve šolske reforme - 3. oddaja

Septembra 2023 je v Trstu potekal znanstveni posvet z naslovom Ob 100. obletnici Gentilejeve šolske reforme: posledice za primorski prostor, ki sta ga organizirala Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev. Tokrat lahko poslušate prispevka dr. Salvatorja Žitka »Odmev Gentilejeve reforme v Istri« in pa dr. Matica Batiča o ideološki sporočilnosti italijanskih šolskih stavb na Primorskem.

Znanstveni posvet: 100 let Gentilejeve šolske reforme - 3. oddaja

Septembra 2023 je v Trstu potekal znanstveni posvet z naslovom Ob 100. obletnici Gentilejeve šolske reforme: posledice za primorski prostor, ki sta ga organizirala Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev. Tokrat lahko poslušate prispevka dr. Salvatorja Žitka »Odmev Gentilejeve reforme v Istri« in pa dr. Matica Batiča o ideološki sporočilnosti italijanskih šolskih stavb na Primorskem.

Jože Bartolj

spominpolitikaGentilejeva šolska reformaitalijansko šolstvo na okupiranem ozemljuMatic BatičSalvator Žitko

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|27. 3. 2024
Veliki teden v Clevelandu

Veliki teden še posebej doživeto obhajajo naši rojaki po svetu, saj to ni le vrhunec verske, ampak tudi narodne istovetnosti. Nocoj bodo pri Svetem Vidu v Clevelandu imeli posebno bogoslužje - Večernice velikega tedna. Na sporedu bo petje psalmov, branje Svetega pisma in petje žalostink, ki se nanašajo na boj Jezusa s hudičem. Po maši velikega četrtka bo češčenje Svetega Rešnjega telesa in krvi. Na veliki petek bodo ob treh popoldne premišljevali križev pot, zvečer bodo obredi. Čez dan bo priložnost za spoved. Rojaki zelo ohranjajo običaj blagoslova velikonočnih jedi, zato so v župnijskem listu Marije Vnebovzete v Clevelandu pripravili prilogo z razlago posameznih jedi, ki jih prinašamo k blagoslovu. Vse župljane, ki imajo narodne noše, vabijo, da tako oblečeni pridejo k vstajenjski sveti maši in s tem dajo slovenski poudarek prazniku. 

Veliki teden v Clevelandu

Veliki teden še posebej doživeto obhajajo naši rojaki po svetu, saj to ni le vrhunec verske, ampak tudi narodne istovetnosti. Nocoj bodo pri Svetem Vidu v Clevelandu imeli posebno bogoslužje - Večernice velikega tedna. Na sporedu bo petje psalmov, branje Svetega pisma in petje žalostink, ki se nanašajo na boj Jezusa s hudičem. Po maši velikega četrtka bo češčenje Svetega Rešnjega telesa in krvi. Na veliki petek bodo ob treh popoldne premišljevali križev pot, zvečer bodo obredi. Čez dan bo priložnost za spoved. Rojaki zelo ohranjajo običaj blagoslova velikonočnih jedi, zato so v župnijskem listu Marije Vnebovzete v Clevelandu pripravili prilogo z razlago posameznih jedi, ki jih prinašamo k blagoslovu. Vse župljane, ki imajo narodne noše, vabijo, da tako oblečeni pridejo k vstajenjski sveti maši in s tem dajo slovenski poudarek prazniku. 

Matjaž Merljak

družbarojakicerkevpost

Kmetijska oddaja

VEČ ...|24. 3. 2024
Kaj storiti, če so GERK-i rdeči?

Objavili smo napotke, kako naj kmetje postopajo, če so njihovi GERK-i v aplikaciji Sopotnik označeni rdeče, pa tudi nekaj nasvetov za zamudnike z analizami tal in izdelavo gnojilnih načrtov.

Kaj storiti, če so GERK-i rdeči?

Objavili smo napotke, kako naj kmetje postopajo, če so njihovi GERK-i v aplikaciji Sopotnik označeni rdeče, pa tudi nekaj nasvetov za zamudnike z analizami tal in izdelavo gnojilnih načrtov.

Robert Božič

kmetijstvonaravavrtanaliza talgnojilni načrt

Radijski misijon 2024

VEČ ...|23. 3. 2024
7. dan: Mitja Markovič - Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami!

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!

7. dan: Mitja Markovič - Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami!

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!

Mitja Markovič

duhovnostodnosimisijon2024

Spominjamo se

VEČ ...|29. 3. 2024
Spominjamo se dne 29. 3.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 29. 3.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Svetovalnica

VEČ ...|29. 3. 2024
Praznično jutro – veliki petek - stiški opat Maksimiljan File

V prazničnem jutru smo razmišljali o trpljenju. O tem kako kot kristjani stopati po trnovi poti, ki naj postane pot zaupanja v Božji načrt. Kako v trpljenju videti zmago je povedal stiški opat Maksimiljan File.

Praznično jutro – veliki petek - stiški opat Maksimiljan File

V prazničnem jutru smo razmišljali o trpljenju. O tem kako kot kristjani stopati po trnovi poti, ki naj postane pot zaupanja v Božji načrt. Kako v trpljenju videti zmago je povedal stiški opat Maksimiljan File.

Radio Ognjišče

svetovanjeduhovnostpogovor

Duhovna misel

VEČ ...|29. 3. 2024
Hvala

Deček je sedel na prvem sedežu avtobusa ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Hvala

Deček je sedel na prvem sedežu avtobusa ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Mateja Subotičanec

duhovnost

Rožni venec

VEČ ...|29. 3. 2024
Žalostni del dne 29. 3.

Molile so redovnice - Hčere krščanske ljubezni (Usmiljenke).

Žalostni del dne 29. 3.

Molile so redovnice - Hčere krščanske ljubezni (Usmiljenke).

Radio Ognjišče