Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Po daljšem času sem bil spet v stiku z družino, ki so jo prizadele poplave. To pa zato, ker ima otroka s posebnimi potrebami. Mama je dokaj natančno opisala, kaj vse jim je poškodovala voda. Najprej je kazalo, da ne bo tako velike škode, ko pa so začeli popravljati, se je pokazalo, kako globoko je prodrla voda in poškodovala hišo in vse, kar je v njej. Njene zadnje besede (sicer že pred nekaj časa) so bile: »Do sedaj nismo dobili še nič pomoči. Razen od Karitas. Oni so prvi priskočili na pomoč.«
To je samo eno pričevanje, ki pa govori podobno: od države nismo dobili (še) nič. Karitas je pomagala. Vem, da so mnogi sodelavci Karitas ob poplavah naredili ogromno. Mnogi so prvi priskočili na pomoč. Toda od 20. septembra je vse njihovo delo nekoristno. Tako so namreč tistega dne izglasovali poslanci državnega zbora. Karitas, ki deluje v okviru Cerkve, je skupaj z njo postala nekoristna, saj so poslanci tistega lepega dne verskim skupnostim odvzeli status splošno koristne organizacije. Razumi, kdor moreš.
Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.
Po daljšem času sem bil spet v stiku z družino, ki so jo prizadele poplave. To pa zato, ker ima otroka s posebnimi potrebami. Mama je dokaj natančno opisala, kaj vse jim je poškodovala voda. Najprej je kazalo, da ne bo tako velike škode, ko pa so začeli popravljati, se je pokazalo, kako globoko je prodrla voda in poškodovala hišo in vse, kar je v njej. Njene zadnje besede (sicer že pred nekaj časa) so bile: »Do sedaj nismo dobili še nič pomoči. Razen od Karitas. Oni so prvi priskočili na pomoč.«
To je samo eno pričevanje, ki pa govori podobno: od države nismo dobili (še) nič. Karitas je pomagala. Vem, da so mnogi sodelavci Karitas ob poplavah naredili ogromno. Mnogi so prvi priskočili na pomoč. Toda od 20. septembra je vse njihovo delo nekoristno. Tako so namreč tistega dne izglasovali poslanci državnega zbora. Karitas, ki deluje v okviru Cerkve, je skupaj z njo postala nekoristna, saj so poslanci tistega lepega dne verskim skupnostim odvzeli status splošno koristne organizacije. Razumi, kdor moreš.
Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.
Ob vse več očitkih, povezanih z razpisom za nevladne organizacije, ki se zgrinjajo nad ministrico za javno upravo Sanjo Ajanović Hovnik, so vse glasnejša ugibanja o njenem odstopu. Ne glede na njeno odločitev bodo postopki pred Komisijo za prepričevanje korupcije in policijo tekli naprej. O tem smo se pogovarjali z nekdanjim notranjim ministrom Vinkom Gorenakom.
Ob vse več očitkih, povezanih z razpisom za nevladne organizacije, ki se zgrinjajo nad ministrico za javno upravo Sanjo Ajanović Hovnik, so vse glasnejša ugibanja o njenem odstopu. Ne glede na njeno odločitev bodo postopki pred Komisijo za prepričevanje korupcije in policijo tekli naprej. O tem smo se pogovarjali z nekdanjim notranjim ministrom Vinkom Gorenakom.
To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično (Janezov evangelij 21, 24)
To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično (Janezov evangelij 21, 24)
Gostja enega od Nikolajevih srečanj v Župniji Dolnji Logatec je bila v letošnjem marcu prostovoljka in humanitarna delavka, pa tudi prejemnica Odličja sv. Cirila in Metoda, Jožica Ličen. V oddaji ste slišali njeno pričevanje o začetku dela v Karitas in oranju ledine na različnih področjih pomoči ljudem v stiski, vse od leta 1990 naprej.
Gostja enega od Nikolajevih srečanj v Župniji Dolnji Logatec je bila v letošnjem marcu prostovoljka in humanitarna delavka, pa tudi prejemnica Odličja sv. Cirila in Metoda, Jožica Ličen. V oddaji ste slišali njeno pričevanje o začetku dela v Karitas in oranju ledine na različnih področjih pomoči ljudem v stiski, vse od leta 1990 naprej.
Marie Dular nam predstavlja pretresljivo zgodbo njihove družine v času druge svetovne vojne in po njej. Oče in mama sta se morala ob okupaciji pred Nemci umakniti z Jesenic v Ljubljano, kjer so bivali med vojno. Maja 1945 so šli vsi, razen mame v begunstvo na Koroško in od tam v svet. Mami umik ni uspel in je več let prisilno delala v domovini, stran od svojih domačih. Pri mami so se otroci prvič (in zadnjič) zbrali šele leta 1967, ko je že bila na smrt bolna in je jeseni istega leta tudi umrla. Kljub veliki bolečini so ostali domači našli svoj novi dom v tujini in si tam ustvarili družine.
Marie Dular nam predstavlja pretresljivo zgodbo njihove družine v času druge svetovne vojne in po njej. Oče in mama sta se morala ob okupaciji pred Nemci umakniti z Jesenic v Ljubljano, kjer so bivali med vojno. Maja 1945 so šli vsi, razen mame v begunstvo na Koroško in od tam v svet. Mami umik ni uspel in je več let prisilno delala v domovini, stran od svojih domačih. Pri mami so se otroci prvič (in zadnjič) zbrali šele leta 1967, ko je že bila na smrt bolna in je jeseni istega leta tudi umrla. Kljub veliki bolečini so ostali domači našli svoj novi dom v tujini in si tam ustvarili družine.
V oddaji Pogovor o smo spregovorili o katoliškem šolstvu. Z gosti smo se dotaknili njegovega pomena za družbo in Cerkev, razlik v primerjavi z javnim šolstvom in izzivov s katerimi so soočeni zasebni izobraževalni zavodi. Gostje so bili: direktor Zavoda sv. Stanislava Anton Česen, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega Peter Polc, ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava Vladimir Anžel in ravnatelj Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Samo Repolusk.
Zakaj se zdi, da današnja mlada generacija ne vidi smisla in se njeno uporništvo pogosto ne kaže v tem, da bi nekaj v družbi spremenili na bolje? Nase opozarjajo z duševnimi stiskami, ki so v porastu. Je lahko vzgoja za kreposti eden od načinov, da popravimo tečaje, s katerih je padel svet?
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.
Ameriški podatki o duševnem zdravju najstnikov kažejo, da je vsaka tretja najstnica v zadnjem letu resno premišljevala o samomoru, stopnja depresije pa se je v zadnjem desetletju podvojila pri vseh najstnikih. Strokovnjaki izpostavljajo naslednje rešitve: zdrava prehrana, gibanje v naravi in medsebojni odnosi. S pomočjo spletne strani Aleteia.si smo že lani pripravili dva prispevka s to tematiko in smo ju ob tednu katoliškega šolstva ponovili.
Misijonsko jutro je prineslo pogovor s Šolsko sestro de Notre dame s. Ireno Jurgec. Spregovorila je o svojem doživljanju evharistije in povedala, kako v njenem življenju deluje molitev.
V času radijskega misijona lahko v terminu Kulturnih utrinkov lahko poslušate duhovno poezijo. Tokrat ste slišali kratke pesmi svetega Tomaža Akvinskega.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.