Uporabne nasvete za delo z vrtninami v pogojih letošnje zgodnje pomladi je z nami delila Miša Pušenjak, svetovalka specialistka za pridelavo vrtnin in okrasnih rastlin s Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor.
Uporabne nasvete za delo z vrtninami v pogojih letošnje zgodnje pomladi je z nami delila Miša Pušenjak, svetovalka specialistka za pridelavo vrtnin in okrasnih rastlin s Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor.
V Parku vojaške zgodovine je na ogled nova razstava »Vojaška poljska bolnišnica – Feldspital 808 in njena kapela v Kosoveljah na Krasu«. Z avtorjem direktorjem Parka vojaške zgodovine mag. Jankom Boštjančičem smo govorili o nastanku in pomenu razstave.
V Parku vojaške zgodovine je na ogled nova razstava »Vojaška poljska bolnišnica – Feldspital 808 in njena kapela v Kosoveljah na Krasu«. Z avtorjem direktorjem Parka vojaške zgodovine mag. Jankom Boštjančičem smo govorili o nastanku in pomenu razstave.
Poročali smo o projektu gradnje vodovoda v Celju, tradicionalnem srečanju Slovencev Videmske Pokrajine in Posočja, neznani usodi propadajočega hotela Pošta na Jesenicah, prizadevanjih sežanske občine, da bi v Domu na Krasu še naprej potekale socialnovarstvene storitve in o tradicionalnem kurentovanju na Ptuju.
Poročali smo o projektu gradnje vodovoda v Celju, tradicionalnem srečanju Slovencev Videmske Pokrajine in Posočja, neznani usodi propadajočega hotela Pošta na Jesenicah, prizadevanjih sežanske občine, da bi v Domu na Krasu še naprej potekale socialnovarstvene storitve in o tradicionalnem kurentovanju na Ptuju.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
V večerni božični oddaji PRO smo prebirali pismo papeža Frančiška o pomenu jaslic, ki so nedvomno najlepši in najboljši okras božičnega praznovanja. Med odlomki pisma smo predvajali izbrane božične pesmi, ki opevajo skrivnost Jezusovega rojstva.
V večerni božični oddaji PRO smo prebirali pismo papeža Frančiška o pomenu jaslic, ki so nedvomno najlepši in najboljši okras božičnega praznovanja. Med odlomki pisma smo predvajali izbrane božične pesmi, ki opevajo skrivnost Jezusovega rojstva.
Poročali smo o zimski turistični sezoni v Kranjski Gori, v Bohinju in na Bledu, razstavah jaslic in praznični okrasitvi parkov Mozirski gaj in Arboretum Volčji Potok, sprejemu zmagovalca oddaje Slovenija ima talent Domna Kljuna v domači vasi in nevarnosti pirotehnike za hišne ljubljenčke.
Poročali smo o zimski turistični sezoni v Kranjski Gori, v Bohinju in na Bledu, razstavah jaslic in praznični okrasitvi parkov Mozirski gaj in Arboretum Volčji Potok, sprejemu zmagovalca oddaje Slovenija ima talent Domna Kljuna v domači vasi in nevarnosti pirotehnike za hišne ljubljenčke.
Kdaj je tisti pravi dan, da posejemo božično žito, se mnogi te dni sprašujemo. Je to bil 4. december, bo to jutrišnji god sv. Lucije …? Odgovarja Miša Pušenjak, svetovalka specialistka za pridelavo vrtnin in okrasnih rastlin na KGZ Maribor.
Kdaj je tisti pravi dan, da posejemo božično žito, se mnogi te dni sprašujemo. Je to bil 4. december, bo to jutrišnji god sv. Lucije …? Odgovarja Miša Pušenjak, svetovalka specialistka za pridelavo vrtnin in okrasnih rastlin na KGZ Maribor.
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 19. marec 2024 ob 05-ih
V nedeljski kmetijski oddaji je mag. Jože Mohar svetoval glede pridelave silažne koruze in predstavil ponudbo hibridov Agrosaat. Direktor KGZS Janez Pirc je pojasnil napredek glede urejanja zapleta z napačno boniteto kmetijskih zemljišč, pojasnili pa smo tudi zadnje vesti glede torkovega protesta kmetov.
Zakaj se zdi, da današnja mlada generacija ne vidi smisla in se njeno uporništvo pogosto ne kaže v tem, da bi nekaj v družbi spremenili na bolje? Nase opozarjajo z duševnimi stiskami, ki so v porastu. Je lahko vzgoja za kreposti eden od načinov, da popravimo tečaje, s katerih je padel svet?
V oddaji Pogovor o smo spregovorili o katoliškem šolstvu. Z gosti smo se dotaknili njegovega pomena za družbo in Cerkev, razlik v primerjavi z javnim šolstvom in izzivov s katerimi so soočeni zasebni izobraževalni zavodi. Gostje so bili: direktor Zavoda sv. Stanislava Anton Česen, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega Peter Polc, ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava Vladimir Anžel in ravnatelj Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Samo Repolusk.
V Galeriji Družina v Ljubljani prav v teh trenutkih poteka zaprtje razstave Vincenca Gotthardta Na robu barve, avtor bere iz svojega romana Na drugem koncu sveta, za glasbeno spremljavo skrbi Ljubljanski trio. Še do 6. aprila bo v Ljubljani na ogled razstava slikarja in fotografa z avstrijske Koroške Karla Vouka Skrito in razkrito, in sicer v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in v Video galeriji KLET. V prvem delu so predstavljene antropomorfne maske, ki jih ustvarja iz kartonske embalaže, v drugem kratki film Narava_Narava. Nocoj pa bodo v okviru tradicionalnih ponedeljkovih večerov Društva slovenskih izobražencev v Trstu v Peterlinovi dvorani predvajali dokumentarni film Dušana Moravca o Dušanu Jelinčiču Tržaške prikazni. Po filmu se bo s tržaškim pisateljem in alpinistom pogovarjal scenarist Robi Šabec.
Misijonsko jutro je prineslo pogovor s Šolsko sestro de Notre dame s. Ireno Jurgec. Spregovorila je o svojem doživljanju evharistije in povedala, kako v njenem življenju deluje molitev.
V času radijskega misijona lahko v terminu Kulturnih utrinkov lahko poslušate duhovno poezijo. Tokrat ste slišali kratke pesmi svetega Tomaža Akvinskega.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.