Naš pogled

VEČ ...|2. 6. 2020
Kolesarji ne določajo moje poti!

Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?

Kolesarji ne določajo moje poti!

Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?

komentarkoronavirusinfopolitika

Naš pogled

Kolesarji ne določajo moje poti!
Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?
VEČ ...|2. 6. 2020
Kolesarji ne določajo moje poti!
Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?

Alen Salihović

komentarkoronavirusinfopolitika

Naš pogled

VEČ ...|14. 4. 2020
Nadškofu Uranu v slovo

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Nadškofu Uranu v slovo

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

komentarslovoAlojz Uranspomin

Naš pogled

Nadškofu Uranu v slovo
Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.
VEČ ...|14. 4. 2020
Nadškofu Uranu v slovo
Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Jure Sešek

komentarslovoAlojz Uranspomin

Komentar tedna

VEČ ...|22. 11. 2019
Tina Čerin: Izguba in žalovanje

Današnji komentar je pripravila Tina Čerin, socialna pedagoginja, ki verjame v lepoto in skrivnost življenja, ki se razodeva v vseh okoliščinah, tudi kadar se ta znajde na družbenem robu in v brezizhodni situaciji.

Tina Čerin: Izguba in žalovanje

Današnji komentar je pripravila Tina Čerin, socialna pedagoginja, ki verjame v lepoto in skrivnost življenja, ki se razodeva v vseh okoliščinah, tudi kadar se ta znajde na družbenem robu in v brezizhodni situaciji.

komentardružba

Komentar tedna

Tina Čerin: Izguba in žalovanje
Današnji komentar je pripravila Tina Čerin, socialna pedagoginja, ki verjame v lepoto in skrivnost življenja, ki se razodeva v vseh okoliščinah, tudi kadar se ta znajde na družbenem robu in v brezizhodni situaciji.
VEČ ...|22. 11. 2019
Tina Čerin: Izguba in žalovanje
Današnji komentar je pripravila Tina Čerin, socialna pedagoginja, ki verjame v lepoto in skrivnost življenja, ki se razodeva v vseh okoliščinah, tudi kadar se ta znajde na družbenem robu in v brezizhodni situaciji.

Radio Ognjišče

komentardružba

Za življenje

VEČ ...|2. 11. 2019
Izgube so del življenja

O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.

Izgube so del življenja

O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.

odnosislovoizgubaduhovnostsmrt

Za življenje

Izgube so del življenja
O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.
VEČ ...|2. 11. 2019
Izgube so del življenja
O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.

Blaž Lesnik

odnosislovoizgubaduhovnostsmrt

Informativni prispevki

VEČ ...|3. 7. 2019
Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

infokomentarcasnik

Informativni prispevki

Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne
Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.
VEČ ...|3. 7. 2019
Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne
Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

dr. Peter Lah

infokomentarcasnik

Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Iz Betanije

VEČ ...|30. 11. 2018
Starejši in duhovna oskrba (teden Karitas)

Starejše najbolj žalosti izguba svojega doma in osamljenost, najbolj pa se razveselijo družbe in obiskov. V Domu starejših Škofljica imajo tudi kapelo in vsak teden besedno bogoslužje. Spregovorili so prostovoljka Karitas ga. Zdenka, nekdanji gen. tajnik Karitas Imre Jerebic in oskrbovanka ga. Ivanka.

Starejši in duhovna oskrba (teden Karitas)

Starejše najbolj žalosti izguba svojega doma in osamljenost, najbolj pa se razveselijo družbe in obiskov. V Domu starejših Škofljica imajo tudi kapelo in vsak teden besedno bogoslužje. Spregovorili so prostovoljka Karitas ga. Zdenka, nekdanji gen. tajnik Karitas Imre Jerebic in oskrbovanka ga. Ivanka.

družbastarejšikaritasduhovna oskrba

Iz Betanije

Starejši in duhovna oskrba (teden Karitas)
Starejše najbolj žalosti izguba svojega doma in osamljenost, najbolj pa se razveselijo družbe in obiskov. V Domu starejših Škofljica imajo tudi kapelo in vsak teden besedno bogoslužje. Spregovorili so prostovoljka Karitas ga. Zdenka, nekdanji gen. tajnik Karitas Imre Jerebic in oskrbovanka ga. Ivanka.
VEČ ...|30. 11. 2018
Starejši in duhovna oskrba (teden Karitas)
Starejše najbolj žalosti izguba svojega doma in osamljenost, najbolj pa se razveselijo družbe in obiskov. V Domu starejših Škofljica imajo tudi kapelo in vsak teden besedno bogoslužje. Spregovorili so prostovoljka Karitas ga. Zdenka, nekdanji gen. tajnik Karitas Imre Jerebic in oskrbovanka ga. Ivanka.

Blaž Lesnik

družbastarejšikaritasduhovna oskrba

Za življenje

VEČ ...|3. 11. 2018
Izgube in žalovanje

V novembrski oddaji smo ob vprašanjih poslušalcev nadaljevali s temo preteklega meseca: izguba odnosa ali ljubljene osebe. Naš gost frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik pravi: Bog nas je ustvaril iz ljubezni in ta ljubezen nikoli ne ugasne. Tisto, kar je ustvarjeno iz ljubezni, je nesmrtno.

Izgube in žalovanje

V novembrski oddaji smo ob vprašanjih poslušalcev nadaljevali s temo preteklega meseca: izguba odnosa ali ljubljene osebe. Naš gost frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik pravi: Bog nas je ustvaril iz ljubezni in ta ljubezen nikoli ne ugasne. Tisto, kar je ustvarjeno iz ljubezni, je nesmrtno.

duhovnostodnosižalovanjevzgojaločitev

Za življenje

Izgube in žalovanje
V novembrski oddaji smo ob vprašanjih poslušalcev nadaljevali s temo preteklega meseca: izguba odnosa ali ljubljene osebe. Naš gost frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik pravi: Bog nas je ustvaril iz ljubezni in ta ljubezen nikoli ne ugasne. Tisto, kar je ustvarjeno iz ljubezni, je nesmrtno.
VEČ ...|3. 11. 2018
Izgube in žalovanje
V novembrski oddaji smo ob vprašanjih poslušalcev nadaljevali s temo preteklega meseca: izguba odnosa ali ljubljene osebe. Naš gost frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik pravi: Bog nas je ustvaril iz ljubezni in ta ljubezen nikoli ne ugasne. Tisto, kar je ustvarjeno iz ljubezni, je nesmrtno.

Blaž Lesnik

duhovnostodnosižalovanjevzgojaločitev

Svetovalnica

VEČ ...|26. 10. 2018
Mag. Violeta Irgl o izgubah

Mag. Violeta Irgl, z Inštituta Rahločutnost, je v Svetovalnici spregovorila o izgubah, ki spremljajo življenje slehernega. Spregovorila je tudi o pomoči pri okrevanju po travmi. Posebnen pristop in sočutje potrebujejo travmatične izgube, med katere sodi tudi izguba bližnjih.

Mag. Violeta Irgl o izgubah

Mag. Violeta Irgl, z Inštituta Rahločutnost, je v Svetovalnici spregovorila o izgubah, ki spremljajo življenje slehernega. Spregovorila je tudi o pomoči pri okrevanju po travmi. Posebnen pristop in sočutje potrebujejo travmatične izgube, med katere sodi tudi izguba bližnjih.

svetovanjeizobraževanje

Svetovalnica

Mag. Violeta Irgl o izgubah
Mag. Violeta Irgl, z Inštituta Rahločutnost, je v Svetovalnici spregovorila o izgubah, ki spremljajo življenje slehernega. Spregovorila je tudi o pomoči pri okrevanju po travmi. Posebnen pristop in sočutje potrebujejo travmatične izgube, med katere sodi tudi izguba bližnjih.
VEČ ...|26. 10. 2018
Mag. Violeta Irgl o izgubah
Mag. Violeta Irgl, z Inštituta Rahločutnost, je v Svetovalnici spregovorila o izgubah, ki spremljajo življenje slehernega. Spregovorila je tudi o pomoči pri okrevanju po travmi. Posebnen pristop in sočutje potrebujejo travmatične izgube, med katere sodi tudi izguba bližnjih.

Nataša Ličen

svetovanjeizobraževanje

Iz življenja vesoljne Cerkve

VEČ ...|18. 2. 2018
Evropa izgublja skupen evropski duh - Pal Toth

Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.

Evropa izgublja skupen evropski duh - Pal Toth

Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.

duhovnostEvropaPal Toth

Iz življenja vesoljne Cerkve

Evropa izgublja skupen evropski duh - Pal Toth
Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.
VEČ ...|18. 2. 2018
Evropa izgublja skupen evropski duh - Pal Toth
Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.

Marta JerebičMarjana Debevec

duhovnostEvropaPal Toth

Radijski misijon

VEČ ...|0. 0. 0
Drugi pogled: Alek Zwitter - Vedno imamo dve možnosti!

Redki so tisti, ki se niso nikoli znašli v položaju, ko se zdi, da se nam vse podira. Zaradi različnih težav se znajdemo v slepi ulici, včasih je to lahko izguba dela, bližnjega, bolezen, nesreča, depresija... Vse to so situacije, v katerih se znajdemo in ob katerih imamo občutek, da ni poti naprej.

Drugi pogled: Alek Zwitter - Vedno imamo dve možnosti!

Redki so tisti, ki se niso nikoli znašli v položaju, ko se zdi, da se nam vse podira. Zaradi različnih težav se znajdemo v slepi ulici, včasih je to lahko izguba dela, bližnjega, bolezen, nesreča, depresija... Vse to so situacije, v katerih se znajdemo in ob katerih imamo občutek, da ni poti naprej.

Radijski misijon

Drugi pogled: Alek Zwitter - Vedno imamo dve možnosti!
Redki so tisti, ki se niso nikoli znašli v položaju, ko se zdi, da se nam vse podira. Zaradi različnih težav se znajdemo v slepi ulici, včasih je to lahko izguba dela, bližnjega, bolezen, nesreča, depresija... Vse to so situacije, v katerih se znajdemo in ob katerih imamo občutek, da ni poti naprej.
VEČ ...|0. 0. 0
Drugi pogled: Alek Zwitter - Vedno imamo dve možnosti!
Redki so tisti, ki se niso nikoli znašli v položaju, ko se zdi, da se nam vse podira. Zaradi različnih težav se znajdemo v slepi ulici, včasih je to lahko izguba dela, bližnjega, bolezen, nesreča, depresija... Vse to so situacije, v katerih se znajdemo in ob katerih imamo občutek, da ni poti naprej.

Alek Zwitter

Priporočamo
|
Aktualno

Naš pogled

VEČ ...|30. 6. 2020
S higieno ust proti virusu sovraštva?

Vzporedno s koronavirusom se pri nas nevarno razrašča virus sovraštva, ki ga v izdatni meri širijo mediji, politiki, kulturni ustvarjalci, predstavniki tako imenovane civilne družbe … čakajoči na stolčke, ki so jih zapustili, misleč, da so izdelani po meri njihove zadnje plati.

S higieno ust proti virusu sovraštva?

Vzporedno s koronavirusom se pri nas nevarno razrašča virus sovraštva, ki ga v izdatni meri širijo mediji, politiki, kulturni ustvarjalci, predstavniki tako imenovane civilne družbe … čakajoči na stolčke, ki so jih zapustili, misleč, da so izdelani po meri njihove zadnje plati.

Tone Gorjup

sovraštvopolitikakomentarzgodovinaprotesti

Kmetijska oddaja

VEČ ...|28. 6. 2020
Pogled na letošnjo pridelavo poljščin

Mag. Jože Mohar je bil naš gost v oddaji. Pod drobnogled smo vzeli letošnje razmere v pridelavi glavnih poljščin in povabili na Agrosatov dan polja.

Pogled na letošnjo pridelavo poljščin

Mag. Jože Mohar je bil naš gost v oddaji. Pod drobnogled smo vzeli letošnje razmere v pridelavi glavnih poljščin in povabili na Agrosatov dan polja.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanje

Naš gost

VEČ ...|27. 6. 2020
Novomašniki 2020

V Sloveniji bomo letos imeli sedem novomašnikov. To so: Anže Cunk, Martin Leban, Tilen Oberwalder Zupanc, Janez Potisek in Matej Rus iz ljubljanske nadškofije, Blaž Franko iz novomeške škofije in lazarist Rok Vinko Žlender iz mariborske nadškofije. V oddaji so spregovorili o svojem življenju, kako so začutili Gospodov klic in kako je potekala pot razločevanja klica, katere osebe so bile pomembne na njihovi duhovni poti in kako se veselijo dela na župniji, še posebej o vrsti pastoralnega dela, ki jim je najbolj blizu. Vsak je predstavil svoje novomašno geslo, pa tudi povedal, kateri svetnik ga najbolj navdihuje in katera molitev mu je najljubša.

Novomašniki 2020

V Sloveniji bomo letos imeli sedem novomašnikov. To so: Anže Cunk, Martin Leban, Tilen Oberwalder Zupanc, Janez Potisek in Matej Rus iz ljubljanske nadškofije, Blaž Franko iz novomeške škofije in lazarist Rok Vinko Žlender iz mariborske nadškofije. V oddaji so spregovorili o svojem življenju, kako so začutili Gospodov klic in kako je potekala pot razločevanja klica, katere osebe so bile pomembne na njihovi duhovni poti in kako se veselijo dela na župniji, še posebej o vrsti pastoralnega dela, ki jim je najbolj blizu. Vsak je predstavil svoje novomašno geslo, pa tudi povedal, kateri svetnik ga najbolj navdihuje in katera molitev mu je najljubša.

Matjaž Merljak

duhovnostpogovor

Duhovna misel

VEČ ...|3. 7. 2020
Na sled véri

On pa jim je rekel: Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.(Jn 20, 25)

Na sled véri

On pa jim je rekel: Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.(Jn 20, 25)

Gregor Čušin

duhovnost

Doživetja narave

VEČ ...|3. 7. 2020
Zanimivosti nočnega neba

V oddaji smo se posvetili skrivnostim in lepotam astrofotografije. Približal nam jih je dolenjski astrofotograf Andrej Karlič, ki je razkril, kako je začel prodirati v globine vesolja s fotografskim aparatom.

Zanimivosti nočnega neba

V oddaji smo se posvetili skrivnostim in lepotam astrofotografije. Približal nam jih je dolenjski astrofotograf Andrej Karlič, ki je razkril, kako je začel prodirati v globine vesolja s fotografskim aparatom.

Blaž Lesnik

naravapogovorneboastrofotograf

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|31. 5. 2020
Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Marjan Bunič

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|3. 7. 2020
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 3. 7.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 3. 7.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Doživetja narave

VEČ ...|3. 7. 2020
Zanimivosti nočnega neba

V oddaji smo se posvetili skrivnostim in lepotam astrofotografije. Približal nam jih je dolenjski astrofotograf Andrej Karlič, ki je razkril, kako je začel prodirati v globine vesolja s fotografskim aparatom.

Zanimivosti nočnega neba

V oddaji smo se posvetili skrivnostim in lepotam astrofotografije. Približal nam jih je dolenjski astrofotograf Andrej Karlič, ki je razkril, kako je začel prodirati v globine vesolja s fotografskim aparatom.

Blaž Lesnik

naravapogovorneboastrofotograf

Mladoskop

VEČ ...|3. 7. 2020
Začetna pot v samostojnost

Dijaški dom Škofja Loka deluje pod okriljem Srednje šole za strojništvo in je del šolskega centra Škofja Loka. O življenju v Dijaškem domu, o prednostih, utripu in ostalih izzivih, smo se pogovarjali s srednješolci, Jano iz Podbrda, Maticem iz Rovt, Luko iz Rogaške Slatine, Primožem in Lanom iz Gornjega Gradu, Nejcem iz Kranjske Gore ter z vzgojiteljicama Alenko Gorišek in Vido Cankar.

Začetna pot v samostojnost

Dijaški dom Škofja Loka deluje pod okriljem Srednje šole za strojništvo in je del šolskega centra Škofja Loka. O življenju v Dijaškem domu, o prednostih, utripu in ostalih izzivih, smo se pogovarjali s srednješolci, Jano iz Podbrda, Maticem iz Rovt, Luko iz Rogaške Slatine, Primožem in Lanom iz Gornjega Gradu, Nejcem iz Kranjske Gore ter z vzgojiteljicama Alenko Gorišek in Vido Cankar.

Nataša Ličen

družbaizobraževanjemladiodnosipogovor

Kulturni utrinki

VEČ ...|3. 7. 2020
Damijan Stepančič strip o Baragi - Kantata Ustoličenje karantanskega kneza

Damijan Stepančič strip o Baragi - Kantata Ustoličenje karantanskega kneza

Jože Bartolj

kulturaStanislav Zore