Zamejski šolarji iz Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške so si danes na vabilo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateja Arčona lahko ogledali dogajanje v Planici. »Čudovito je, da smo lahko 500 otrok iz zamejstva osrečili in pripeljali na ta edinstven športni dogodek, da vsi skupaj navijamo za eno in edino Slovenijo. Vesel in ponosen sem, da smo jih lahko razveselili.« Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je drugi navijaški dan za zamejske šolarje pripravil s Smučarsko zvezo Slovenije in slovenskimi krovnimi športnimi organizacijami v vseh štirih sosednjih državah, Združenjem slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠŠDI), Slovensko športno zvezo (SŠZ) iz Avstrije, Zvezo Slovencev na Madžarskem in Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem.
Zamejski šolarji iz Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške so si danes na vabilo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateja Arčona lahko ogledali dogajanje v Planici. »Čudovito je, da smo lahko 500 otrok iz zamejstva osrečili in pripeljali na ta edinstven športni dogodek, da vsi skupaj navijamo za eno in edino Slovenijo. Vesel in ponosen sem, da smo jih lahko razveselili.« Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je drugi navijaški dan za zamejske šolarje pripravil s Smučarsko zvezo Slovenije in slovenskimi krovnimi športnimi organizacijami v vseh štirih sosednjih državah, Združenjem slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠŠDI), Slovensko športno zvezo (SŠZ) iz Avstrije, Zvezo Slovencev na Madžarskem in Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem.
Rojaki iz Beneške Slovenije se te dni pod naslovom “Skupni kulturni prostor” predstavljajo v Kobaridu. Prav v teh trenutkih v prostorih Fundacije Poti miru poteka predstavitev letošnjega Trinkovega koledarja. Lahko še ujamete projekcijo dokumentarnega filma “Da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre”. Gre za portret kulturnega in političnega delavca iz Barda Viljema Černa, ki ga je zrežiral Aljaž Škrlep. V Kulturnem domu Simona Gregorčiča bo v nedeljo popoldne Beneško gledališče pod režijo Alide Bevk uprizorilo predstavo “Skopac”, v ponedeljek pa bosta v kobariški knjižnici Ada Tomasetig in Marina Cernetig pripovedovali pravljice iz Benečije. Glavni namen beneških dni v Kobaridu je kulturno druženje in povezovanje ljudi z obeh strani meje. Kot še piše petnajstdnevnik Dom, dogodek organizirajo Občina Kobarid, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Inštitut za slovensko kulturo, Kulturno društvo Ivan Trinko in Fundacija Poti miru.
Rojaki iz Beneške Slovenije se te dni pod naslovom “Skupni kulturni prostor” predstavljajo v Kobaridu. Prav v teh trenutkih v prostorih Fundacije Poti miru poteka predstavitev letošnjega Trinkovega koledarja. Lahko še ujamete projekcijo dokumentarnega filma “Da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre”. Gre za portret kulturnega in političnega delavca iz Barda Viljema Černa, ki ga je zrežiral Aljaž Škrlep. V Kulturnem domu Simona Gregorčiča bo v nedeljo popoldne Beneško gledališče pod režijo Alide Bevk uprizorilo predstavo “Skopac”, v ponedeljek pa bosta v kobariški knjižnici Ada Tomasetig in Marina Cernetig pripovedovali pravljice iz Benečije. Glavni namen beneških dni v Kobaridu je kulturno druženje in povezovanje ljudi z obeh strani meje. Kot še piše petnajstdnevnik Dom, dogodek organizirajo Občina Kobarid, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Inštitut za slovensko kulturo, Kulturno društvo Ivan Trinko in Fundacija Poti miru.
To sredo se bodo začeli letošnji Koroški kulturni dnevi v Ljubljani. Do 14. aprila si moč ogledati razstavo, monokomedijo in lutkovno predstavo, prisluhniti koncertu in predstavitvam knjižnih del z avstrijske Koroške. Dogodke pripravljajo Krščanska kulturna zveza, Slovenska prosvetna zveza, Klub koroških Slovencev v Ljubljani in Društvo slovensko avstrijskega prijateljstva v Ljubljani. Prvi dogodek in hkrati slovesno odprtje bo v Galeriji Družina v Ljubljani, to bo odprtje razstave Na robu barve koroškega pisatelja, slikarja in novinarja Vincenca Gotthardta. Razstavo bo odprla avstrijska veleposlanica mag. Elisabeth Ellison-Kramer, celotne letošnje Koroške kulturne dneve bo odprl vodja sektorja za zamejstvo na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak. Slikarja bo predstavil poslovodja Krščanske kulturne zveze Martin Kuchling. Avtorska glasba na temo razstavljenih likovnih del: Lado Jakša. Razstavo Vincenca Gotthardta Na robu barve si bo v galeriji Družina moč ogledati do 18. marca.
To sredo se bodo začeli letošnji Koroški kulturni dnevi v Ljubljani. Do 14. aprila si moč ogledati razstavo, monokomedijo in lutkovno predstavo, prisluhniti koncertu in predstavitvam knjižnih del z avstrijske Koroške. Dogodke pripravljajo Krščanska kulturna zveza, Slovenska prosvetna zveza, Klub koroških Slovencev v Ljubljani in Društvo slovensko avstrijskega prijateljstva v Ljubljani. Prvi dogodek in hkrati slovesno odprtje bo v Galeriji Družina v Ljubljani, to bo odprtje razstave Na robu barve koroškega pisatelja, slikarja in novinarja Vincenca Gotthardta. Razstavo bo odprla avstrijska veleposlanica mag. Elisabeth Ellison-Kramer, celotne letošnje Koroške kulturne dneve bo odprl vodja sektorja za zamejstvo na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak. Slikarja bo predstavil poslovodja Krščanske kulturne zveze Martin Kuchling. Avtorska glasba na temo razstavljenih likovnih del: Lado Jakša. Razstavo Vincenca Gotthardta Na robu barve si bo v galeriji Družina moč ogledati do 18. marca.
V Trstu so pripravili tradicionalni kulturni večer, na katerem so razglasili nagrajence 52. literarnega natečaja revije Mladika za prozo in poezijo. Slišite lahko, koga je nagradila literarna žirija. Za konec pa smo posredovali še vabilo na literarni dogodek ob drugi obletnici napada na Ukrajino soboto, ki bo v soboto 24. februarja, ob 17. uri v dvorani Slovenske matice.
V Trstu so pripravili tradicionalni kulturni večer, na katerem so razglasili nagrajence 52. literarnega natečaja revije Mladika za prozo in poezijo. Slišite lahko, koga je nagradila literarna žirija. Za konec pa smo posredovali še vabilo na literarni dogodek ob drugi obletnici napada na Ukrajino soboto, ki bo v soboto 24. februarja, ob 17. uri v dvorani Slovenske matice.
V minulem letu je globalna organizacija Green Destinations tradicionalni dogodek »Dan kruha, vina in salam« razglasila za eno izmed 100 najboljših trajnostnih zgodb na svetu. V letu 2024 imajo priložnost postati najboljša zgodba po mnenju občinstva. Brežice na tekmovanju sodelujejo z zgodbo o dogodku “Dan kruha, vina in salam”, ki je tradicionalna prireditev, odvija se pod organizacijo Zavoda za podjetništvo, turizem in mladino Brežice v sodelovanju s šestimi vinogradniškimi društvi iz občine (VD Bizeljsko, VTKD Cerklje ob Krki, VTKD Gadova peč, VD Pišece, VD Sromlje, DV Dolina-Jesenice), turističnimi in kulturnimi društvi. Posebno mesto na prireditvi ima vsako leto tudi Tekmovanje v peki domačega kruha in razglasitev zmagovalcev izbora za županovo vino. Omenjeno tekmovanje je priložnost, da se posavski kraj postavi na svetovni zemljevid kot primer dobre prakse trajnostne turistične zgodbe. Ana Ponikvar, zelena koordinatorica občine Brežice.
V minulem letu je globalna organizacija Green Destinations tradicionalni dogodek »Dan kruha, vina in salam« razglasila za eno izmed 100 najboljših trajnostnih zgodb na svetu. V letu 2024 imajo priložnost postati najboljša zgodba po mnenju občinstva. Brežice na tekmovanju sodelujejo z zgodbo o dogodku “Dan kruha, vina in salam”, ki je tradicionalna prireditev, odvija se pod organizacijo Zavoda za podjetništvo, turizem in mladino Brežice v sodelovanju s šestimi vinogradniškimi društvi iz občine (VD Bizeljsko, VTKD Cerklje ob Krki, VTKD Gadova peč, VD Pišece, VD Sromlje, DV Dolina-Jesenice), turističnimi in kulturnimi društvi. Posebno mesto na prireditvi ima vsako leto tudi Tekmovanje v peki domačega kruha in razglasitev zmagovalcev izbora za županovo vino. Omenjeno tekmovanje je priložnost, da se posavski kraj postavi na svetovni zemljevid kot primer dobre prakse trajnostne turistične zgodbe. Ana Ponikvar, zelena koordinatorica občine Brežice.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Teme oddaje o kulturi so bile: Dogodek ob 20. obletnici smrti Rudija Šeliga - Posodobitev slovarja Fran - 54. teden slovenske Drame
Teme oddaje o kulturi so bile: Dogodek ob 20. obletnici smrti Rudija Šeliga - Posodobitev slovarja Fran - 54. teden slovenske Drame
Avtor raziskuje pretresljivo in provokativno temo: Dražgoška bitka in njene dolgotrajne posledice. Ta komentar osvetljuje tragične dogodke v vasi Dražgoše med drugo svetovno vojno, ko so bili mnogi vaščani, vključno z otroki, ženskami in starci, žrtve nemške okupacijske sile. Mihelič analizira kontroverzno odločitev partizanskega vodstva, ki je Dražgoše izbralo za obrambno točko, kljub jasnemu tveganju za civiliste. Razpravlja o moralnih dilemah, pomanjkanju empatije in odgovornosti, ki so zaznamovali ta dogodek, in razmišlja, kako se te teme odražajo v sodobni slovenski družbi. Poslušajte, kako Mihelič komentira vpliv teh dogodkov na nacionalno zgodovino, vrednote in identiteto, ter razkriva dvoličnost in protislovja, ki obdajajo spomin na Dražgoško bitko.
Avtor raziskuje pretresljivo in provokativno temo: Dražgoška bitka in njene dolgotrajne posledice. Ta komentar osvetljuje tragične dogodke v vasi Dražgoše med drugo svetovno vojno, ko so bili mnogi vaščani, vključno z otroki, ženskami in starci, žrtve nemške okupacijske sile. Mihelič analizira kontroverzno odločitev partizanskega vodstva, ki je Dražgoše izbralo za obrambno točko, kljub jasnemu tveganju za civiliste. Razpravlja o moralnih dilemah, pomanjkanju empatije in odgovornosti, ki so zaznamovali ta dogodek, in razmišlja, kako se te teme odražajo v sodobni slovenski družbi. Poslušajte, kako Mihelič komentira vpliv teh dogodkov na nacionalno zgodovino, vrednote in identiteto, ter razkriva dvoličnost in protislovja, ki obdajajo spomin na Dražgoško bitko.
Veliki teden še posebej doživeto obhajajo naši rojaki po svetu, saj to ni le vrhunec verske, ampak tudi narodne istovetnosti. Nocoj bodo pri Svetem Vidu v Clevelandu imeli posebno bogoslužje - Večernice velikega tedna. Na sporedu bo petje psalmov, branje Svetega pisma in petje žalostink, ki se nanašajo na boj Jezusa s hudičem. Po maši velikega četrtka bo češčenje Svetega Rešnjega telesa in krvi. Na veliki petek bodo ob treh popoldne premišljevali križev pot, zvečer bodo obredi. Čez dan bo priložnost za spoved. Rojaki zelo ohranjajo običaj blagoslova velikonočnih jedi, zato so v župnijskem listu Marije Vnebovzete v Clevelandu pripravili prilogo z razlago posameznih jedi, ki jih prinašamo k blagoslovu. Vse župljane, ki imajo narodne noše, vabijo, da tako oblečeni pridejo k vstajenjski sveti maši in s tem dajo slovenski poudarek prazniku.
Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih.
Gost oddaje Spoznanje več predsodek manj je bil duhovnik mag. Branko Cestnik. Oddaja je potekala ravno na materinski dan, ki je letos sovpadal z začetkom velikega tedna. To nam ponuja tudi veliko iztočnic za naš pogovor vključno s temami družine ob sklepu Tedna družine in seveda našega Radijskega misijona, ki smo ga uspešno zaključili v Assisiju.
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
V Sloveniji se že dlje časa na več lokacijah odvijajo Oskrbovalnice. Delujejo preprosto, na njihov spletni portal pogledamo ponudbo ter izberemo pridelke in izdelke lokalnega izvora. Ob določeni uri in na za to določeno mesto izbrano pripeljejo; kako se je to odvilo v gorenjskem mestu, smo govorili z Rokom Megličem, ki je spodbudil somišljenike, da je zaživela še ena od Oskrbovalnic, konkretneje v občini Tržič.
Ob sklepu postnega časa in začetku velikonočnega tridnevja je o pomenu in simboliki velikega četrtka spregovoril župnik iz Vinice Anton Gnidovec.