Utrip dneva dne 28. 3.

• Veliki četrtek - praznik evharistije, duhovništva in največje zapovedi ljubezni.
• Papež duhovnikom pri krizmeni maši: Gospod zlasti med posvečenimi išče tiste, ki jočejo zaradi grehov Cerkve in sveta.
• Na svetu si zato, da postaneš živa daritev, o evharistiji razmišlja letošnji osrednji radijski misijonar br. Štefan Kožuh.
• Danes na tapeti v Državnem zboru ministrica za digitalno preobrazbo, njena usoda ni vprašljiva.
• Na obisku v Sloveniji vrhovni poveljnik sil zveze Nato v Evropi.
• Vreme: Jutri bo na zahodu občasno rahlo deževalo.
• V Sveti deželi praznovanje velikonočnega tridnevja v senci vojne v Gazi.
• Minister Šarec ob 20. obletnici vstopa Slovenije v Severnoatlantsko zavezništvo: Članstvo v Natu je naša najcenejša zavarovalna polica.
• ŠPORT: Plezalka Janja Garnbret sezono prilagaja obrambi olimpijskega zlata.

Bolniški duhovnik je že več let gost na Zdravstveni šoli Ljubljana

Vsebina kateheze se zgleduje po Desetih zapovedih in prinaša deset pomembnih dogodkov tega meseca.
Bolniški duhovnik Miro Šlibar je med drugim povedal, kako poteka njegov obisk na Zdravstveni šoli v Ljubljani pri pouku etike in
nekaj več o letošnjem romanju bolnikov in invalidov v Lurd.

Miklavž in Brezmadežna

Miklavž obiskuje tudi naše rojake po svetu. V Clevelandu se je z učenci slovenske šole pri Svetem Vidu srečal že to nedeljo popoldne v farni dvorani, z učenci šole Marije Vnebovzete pa bo srečanje v nedeljo v župnijski dvorani. Tudi v Lemontu pri Chicagu bo obisk Miklavža v nedeljo po sveti maši ob enajstih in po priložnostnem kosilu v domu. Rojaki v ZDA se pripravljajo tudi na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, ki je v njihovi državi zapovedan, saj je Brezmadežna zavetnice Amerike. V Lemontu ga bodo praznovali s sveto mašo ob 11. uri. Pri Mariji Vnebovezti v Clevelandu bo v četrtek vigilija - pred njo bo štiri ure izpostavljeno Najsvetejše, na praznik pa bo zjutraj slovenska maša, zvečer pa angleška. Pri Svetem Vidu bo sveta maša le zvečer. Marijin praznik spominja na njeno posebno vlogo v zgodovini odrešenja, zato je bila obvarovana madeža izvirnega greha. Bog je Marijo izbral za mater svojega edinorojenega sina Jezusa, še preden je bila spočeta v telesu svoje matere svete Ane. 

Ali je med njima kakšna razlika?

To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil (Janezov evangelij 15, 12).

Praznično jutro na Marijino vnebovzetje

Marijino vnebovzetje je slovesni in zapovedan praznik, eden izmed največjih krščanskih praznikov. Spominjamo se in praznujemo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V Prazničnem jutru smo predvajali pogovor s predsednikom nadškofijske Karitas Maribor, župnikom v Svečini in sv. Juriju ob Pesnici Brankom Mačkom in katehistinjo na Ravnah na Koroškem Marijo Prikeržnik, ki ju je pred mikrofon povabil Blaž Lesnik. Slišali smo še nekaj prazničnih misli, ki jih je pred leti ob prazniku pripravil kapucin br. Štefan Kožuh. 

Treba jo je izbrati

Kajti ta zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ti ni predaleč. Ni na nebu, da bi mogel reči: “Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?” Tudi ni onkraj morja, da bi mogel reči: “Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti? Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ (Peta Mojzesova knjiga 30, 11-14).

Treba jo je izbrati

Kajti ta zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ti ni predaleč. Ni na nebu, da bi mogel reči: Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti? (Peta Mojzesova knjiga 30, 11-12).

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«. 

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference