V oddaji Moja zgodba je bil z nami predsednik Komisije Vlade RS za vprašanja prikritih grobišč dr. Jože Dežman. Prav 3. marca je namreč minilo 15 let od vstopa preiskovalcev v Hudo jamo pri Laškem, kjer so se pred njihovimi očmi za 11 zidanimi pregradami pokazala mumificirana trupla tam pobitih ljudi. Tudi mladih žensk. Kaj nam o tem sporoča tranzicijska pravičnost, kaj je bilo storjeno in kaj nas še čaka. O tem smo govorili na obletnico odkritja.
V oddaji Moja zgodba je bil z nami predsednik Komisije Vlade RS za vprašanja prikritih grobišč dr. Jože Dežman. Prav 3. marca je namreč minilo 15 let od vstopa preiskovalcev v Hudo jamo pri Laškem, kjer so se pred njihovimi očmi za 11 zidanimi pregradami pokazala mumificirana trupla tam pobitih ljudi. Tudi mladih žensk. Kaj nam o tem sporoča tranzicijska pravičnost, kaj je bilo storjeno in kaj nas še čaka. O tem smo govorili na obletnico odkritja.
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Avtor se je posvetili razpravi o pomembnosti posta in njegovem povezovanju z pravičnostjo, osvoboditvijo in miloščino; o religioznem razumevanju posta ter poudaril pomen molitve in miloščine v osebni veri. Dotaknil se je tudi vloge množičnih medijev pri prenašanju informacij ter poudaril, da je odrešenje dejstvo, ki zahteva pozornost in vpogled v realnost. Papež Frančišek nas spodbuja k konkretnim korakom in odločitvam za dosego pravičnosti in svobode v družbi. Skupno delovanje za nove vrednote je ključno za ustvarjanje pozitivnih sprememb v svetu.
Avtor se je posvetili razpravi o pomembnosti posta in njegovem povezovanju z pravičnostjo, osvoboditvijo in miloščino; o religioznem razumevanju posta ter poudaril pomen molitve in miloščine v osebni veri. Dotaknil se je tudi vloge množičnih medijev pri prenašanju informacij ter poudaril, da je odrešenje dejstvo, ki zahteva pozornost in vpogled v realnost. Papež Frančišek nas spodbuja k konkretnim korakom in odločitvam za dosego pravičnosti in svobode v družbi. Skupno delovanje za nove vrednote je ključno za ustvarjanje pozitivnih sprememb v svetu.
Bližina nedelje Božje besede je narekovala izbor besedil iz Svetega pisma, knjige, ki je oddaji dala tudi ime. Modrost za življenje bomo črpali iz Pridigarja, Siraha, Pregovorov in preroka Izaija, v katerih najdemo tudi naslednje misli: »Modrost poviša svoje sinove. Veselo srce jasní obraz. Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo varnost.«
Bližina nedelje Božje besede je narekovala izbor besedil iz Svetega pisma, knjige, ki je oddaji dala tudi ime. Modrost za življenje bomo črpali iz Pridigarja, Siraha, Pregovorov in preroka Izaija, v katerih najdemo tudi naslednje misli: »Modrost poviša svoje sinove. Veselo srce jasní obraz. Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo varnost.«
Misijonar Pedro Opeke opozarja na težko stanje najrevnejših prebivalcev na Madagaskarju in poudarja potrebo po ukrepanju ter solidarnosti. Kritizira korupcijo, kopičenje bogastva ter spodbuja pravičnost, sočutje in medsebojno pomoč za boljši svet.
Misijonar Pedro Opeke opozarja na težko stanje najrevnejših prebivalcev na Madagaskarju in poudarja potrebo po ukrepanju ter solidarnosti. Kritizira korupcijo, kopičenje bogastva ter spodbuja pravičnost, sočutje in medsebojno pomoč za boljši svet.
Jezus je prinesel tolažbo, ozdravljenje in ljubezen ter nam še danes ponuja svoj mir. Skupaj gradimo kraljestvo miru in pravičnosti ter se veselimo Božiča. Tokratni nagovor je pripravil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf.
Jezus je prinesel tolažbo, ozdravljenje in ljubezen ter nam še danes ponuja svoj mir. Skupaj gradimo kraljestvo miru in pravičnosti ter se veselimo Božiča. Tokratni nagovor je pripravil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf.
Zaključuje se za kmetijstvo zelo zahtevno leto, pa ne samo zaradi naravnih ujm ampak tudi zaradi nerazumljivih potez politike, ki na kmetijstvo nerazumljivo pritiska, pravi Borut Florjančič predsednik zadružne zveze Slovenije. Zato se je tudi zgodil vseslovenski kmečki punt, žal pa se je glede zahtev premalo premaknilo. Na ZZS si prizadevajo, da bi področje masnih bilanc in sledljivosti čimprej zaključili v delujočem sistemu, ki bi omogočal preglednost, pravičnost in varnost tako potrošnikom kot tudi kmetom in vsem ostalim v prehranski verigi.
Zaključuje se za kmetijstvo zelo zahtevno leto, pa ne samo zaradi naravnih ujm ampak tudi zaradi nerazumljivih potez politike, ki na kmetijstvo nerazumljivo pritiska, pravi Borut Florjančič predsednik zadružne zveze Slovenije. Zato se je tudi zgodil vseslovenski kmečki punt, žal pa se je glede zahtev premalo premaknilo. Na ZZS si prizadevajo, da bi področje masnih bilanc in sledljivosti čimprej zaključili v delujočem sistemu, ki bi omogočal preglednost, pravičnost in varnost tako potrošnikom kot tudi kmetom in vsem ostalim v prehranski verigi.
V pogovoru ste lahko prisluhnili mariborčanu Sašu Radovanoviču, ki je soavtor knjige Bombardiranje Slovenija 1944 - 1945. Gre za sorazmerno neznan segment naše zgodovine, ki pa še danes vpliva na življenje pri nas. Maribor je bil zaradi strateške lege in tamkajšnje tovarne v zadnjih dveh letih druge sv. vojne eno najbolj bombardiranih mest. Zavezniki so nanj odvrgli kar 3.259 ton bomb in uničili 47 odstotkov stavb. Približno 10 odstotkov jih ni eksplodiralo in na njih še danes stoji kar nekaj zgradb, tudi šolskih ...
Po samotnih stezicah, mimo starih, zapuščenih hiš bomo smo tokrat stopili pod vodstvom odličnega sogovornika, pisca in hodca, ki je prebrodil že marsikatero grapo. Za Marjana Bradeška zagotovo drži rek, ki ga je izbral tudi za naslov svoje knjige: Hodim, torej grem. Popeljal nas je na skrajni rob Trnovskega gozda. Če vas zanima, kam natančno in tudi kako je pisal svojo knjigo ter kakšne namige vam lahko ponudi, prisluhnite.
Dva trgovca sta tekmovala med seboj; njuni ...
Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
Prisluhnite pogovorom, ki smo jih v Bruslju pripravili z evropskimi poslanci. Romana Tomc, Matjaž Nemec, Franc Bogovič, Irena Joveva in Ljudmila Novak so spregovorili o minulem delu v evropskem parlamentu, krizah s katerimi se sooča Evropska unija in tudi o izzivih, ki 27-terico čakajo po junijskih volitvah.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Tokrat je bil na sporedu 26. del radijskega romana Dragulj v pesku Tesse Afshar, ki je izšla pri založbi Družina. Rahaba in njena družina končno dobijo šotor in zaživijo v taboru med Hebrejci.
Kam so šle vse rožice - Tomaž Domicelj, Ulica Jorgovana - Darko Domijan, Yesterday when I way young - Dusty Springfield, Bele rože iz Aten - Ivanka Kraševec, Mama Leone – Bino, All I want is you - Scott McKenzie, Kdor seje veter – Berta Ambrož, Copacabana -Rex Gildo, Roses are red - Bobby Vinton, Čakam te ob kavi - Irena Kohont, Tu sais je t’aime - Shake, Bad moon rising - Creedence Clearwater Revival, Ko čutiš to - Faraoni ...
V molitvenem tednu za duhovne poklice smo se pogovarjali z laikom, tudi družinskim očetom, redovnico in duhovnikom, kako živeti svojo pot poklicanosti kljub pritiskom in nenaklonjenosti družbe ter sveta, kako si ostati zvest in živeti nauk? Ozadje pogovora je bilo tudi srečanje družin ljubljanske nadškofije na Brezjah, ki se je odvilo na pobudo in povabilo nadškofa Stanislava Zoreta. Pogovarjali smo se s. Ano Šuštar, frančiškanko Marijino misijonarko, Luko Mavričem, tajnikom Urada za družino pri ljubljanski nadškofiji in Bernardom Rožmanom, duhovnikom trenutno kar štirih župnij. Spregovorili so tudi iz svojih izkušenj o lepotah srečevanja, skupnosti in vere.