Odprte hiše

Eva Eržen, arhitektka, deluje v Zavodu za prostorsko inovativnost Afront, ki organizira tridnevni festival Odprte hiše Slovenije. Govorili smo o kakovostno oblikovanem prostoru, kako se laični posamezniki učimo prepoznavanja dobre trajnostne arhitekture, kako urejamo svoje bivalno okolje, se v prihodnje ob poznavanju primerov dobrih praks tudi bolje odločamo ter znamo tudi od odločevalcev zahtevati boljše rešitve pri urejanju javnih objektov in prostora. 

Rok Blažič: Okolje ali gospodarstvo?

Citat: Cerkev je odgovorna za stvarstvo in mora to odgovornost uveljavljati tudi javno.

Utrip dneva dne 17. 2.

• V ponedeljek začetek stavke operaterjev na številki 112, uprava za zaščito in reševanje zagotavlja, da bo klicni center deloval nemoteno.
• Zdravniška zbornica po operaciji napačnega bolnika: Ob vsaki napaki v zdravstvu potrebna preiskava in ukrepanje.
• Nahtigal o pestrem političnem tednu in vladi kot hodeči aferi.
• V Rusiji na shodih po smrti opozicijskega voditelja Navalnega več kot sto pridržanih.
• Vreme: Jutri bo pretežno oblačno in večinoma suho.
• Zelenski v Münchnu posvaril pred katastrofo in pozval k dobavi orožja.
• Pred Evropo so številni izzivi, kamor spadata tudi vprašanje migracij in prizadevanje za čistejše okolje. Kakšne odgovore imajo v stranki NSi?
• ŠPORT: Peter Prevc deveti v Sapporu, zmagal vodilni v pokalu Kraft.

Bioexo - skrb za eksotične živali

V oddaji smo gostili Aleša Abrama iz Društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo. Povedal nam je, kako pravilno skrbeti za te živali, kakšno okolje potrebujejo in kdaj moramo biti previdni pri rokovanju z njimi.

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Vodnik po trajnostni potrošnji - še en aktivistični poskus napada na kmetijstvo

Ideja je hvalevredna in v publikaciji s 40 stranmi najdemo zbranih veliko namigov in napotkov za pametne vsakodnevne odločitve, ki pripomorejo k smotrni rabi virov, k skrbi za okolje in naš planet in se na koncu poznajo tudi v naši denarnici. A žal se avtorji tudi tokrat niso mogli otresti aktivizma. Tako lahko v publikaciji najdemo številne trditve, ki kmetijsko pridelavo, še posebej pa živinorejo pribijajo na križ. In to na podlagi posplošenih in velikokrat iz konteksta iztrganih trditev …

Slovenska skupnosti bo jutri izbrala novo vodstvo stranke

Zbirna stranka Slovencev v Italiji Slovenska skupnost bo na jutrišnjem 16. deželnem kongresu v Repnu izbirala novo vodstvo.  Zbrane bo ob odprtju delovnega popoldneva najprej nagovoril dosedanji deželni predsednik Peter Močnik, sledilo bo poročilo deželnega političnega tajnika Igorja Gabrovca, ki stranko lipove vejice krmari od leta 2015. V istem obdobju je tudi njen deželni svetnik skozi tri zakonodajna obdobja, ko je državno in deželno politiko zaznamovalo veliko sprememb. Slovenska skupnost je stranka, ki ima na deželni ravni najdaljšo politično tradicijo, saj je od prvega zakonodajnega obdobja leta 1964 do danes edina preživela z istim imenom in simbolom, z jasnim ciljem narodnostne politike in trdnem zagovarjanju samostojnega političnega nastopanja. Svet, okolje in družba se vse bolj sunkovito spreminjajo in temu se mora nedvomno prilagajati tudi stranka, če želi ostati aktualna. To in še marsikaj drugega bo podlaga za bogato debato. 

Zakaj v novogradnjah prepovedovati ogrevanja na drva?

Včerajšnjo sejo odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor je zahtevala poslanska skupina NSi, ker menijo, da je novela energetskega zakona, ki jo je vlada v parlamentarno proceduro vložila v začetku decembra, neprimerna in škodljiva. Koalicijski poslanci opoziciji očitajo zavajanje javnosti, kmet Janez Beja pa v imenu Zveze lastnikov gozdov opozarja celo na neustavnost …