S Tomažem Figarjem iz podjetja Interteam smo govorili o inovativnih idejah na področju ergonomije sedenja, kako prav sedimo, da čim manj obremenimo hrbtenico, pod kakšnim kotom je najbolj optimalna drža stopal in kolikšna naj bo površina zasedenega sedišča? Smo vse bolj sedeča družba, zato je modro izbiri stola oziroma sedal nameniti več skrbi.
S Tomažem Figarjem iz podjetja Interteam smo govorili o inovativnih idejah na področju ergonomije sedenja, kako prav sedimo, da čim manj obremenimo hrbtenico, pod kakšnim kotom je najbolj optimalna drža stopal in kolikšna naj bo površina zasedenega sedišča? Smo vse bolj sedeča družba, zato je modro izbiri stola oziroma sedal nameniti več skrbi.
V aprilskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Ana Petrič, direktorica Deos centra starejših Notranje Gorice, ki je pred kratkim prejela laskavi naziv Slovenka leta. Pogovor je tekel o smelih projektih in idejah, s katerimi bogati vsakdan stanovalcev; o prepletu generacij - v njihovem domu starejših namreč domuje tudi enota Angelinega vrtca, kar se je izkazalo za zelo dobro izkušnjo, ki bogati življenje tako otrokom kot starostnikom - in še marsičem.
V aprilskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Ana Petrič, direktorica Deos centra starejših Notranje Gorice, ki je pred kratkim prejela laskavi naziv Slovenka leta. Pogovor je tekel o smelih projektih in idejah, s katerimi bogati vsakdan stanovalcev; o prepletu generacij - v njihovem domu starejših namreč domuje tudi enota Angelinega vrtca, kar se je izkazalo za zelo dobro izkušnjo, ki bogati življenje tako otrokom kot starostnikom - in še marsičem.
Spomnili smo se misijonarja, salezijanca, brata Vincenca Poljanška, ki je 83. letu življenja prag večnosti prestopil v soboto, 17. februarja in so ga v torek, 20. februarja, pokopali na Trsteniku. Poljanšek je deloval v Burundiju, Kongu in Ruandi. Ves čas je delal v mizarskih delavnicah, kjer je mlade učil mizarskega poklica. Njegovo delo je bilo oznanjevanje veselega oznanila po vzoru svetega Jožefa delavca, oziroma Jezusa Kristusa v Jožefovi nazareški delavnici.
Na avstrijskem Koroškem bo spet potekala t.i. misijonska tombola. Župnija Šentjakob in Višja šola za gospodarske poklice v Šentpetru na avstrijskem Koroškem za mlade v Bolgariji in v Paragvaju prireja dobrodelno 48. tombolo, ki bo v četrtek, 7. marca 2024. Z zbranim denarjem bi radi podprli napredek mladih v turistični šoli „Ivan Marangosov“ v Aprilzih v Boglariji. Ideja misijonske tombole se je porodila sredi 70-ih let prejšnjega stoletja. Skozi leta se je spremenila: na začetku preprosta tombola je postala misijonska tombola, zdaj pa je dobrodelna tombola.
Spomnili smo se misijonarja, salezijanca, brata Vincenca Poljanška, ki je 83. letu življenja prag večnosti prestopil v soboto, 17. februarja in so ga v torek, 20. februarja, pokopali na Trsteniku. Poljanšek je deloval v Burundiju, Kongu in Ruandi. Ves čas je delal v mizarskih delavnicah, kjer je mlade učil mizarskega poklica. Njegovo delo je bilo oznanjevanje veselega oznanila po vzoru svetega Jožefa delavca, oziroma Jezusa Kristusa v Jožefovi nazareški delavnici.
Na avstrijskem Koroškem bo spet potekala t.i. misijonska tombola. Župnija Šentjakob in Višja šola za gospodarske poklice v Šentpetru na avstrijskem Koroškem za mlade v Bolgariji in v Paragvaju prireja dobrodelno 48. tombolo, ki bo v četrtek, 7. marca 2024. Z zbranim denarjem bi radi podprli napredek mladih v turistični šoli „Ivan Marangosov“ v Aprilzih v Boglariji. Ideja misijonske tombole se je porodila sredi 70-ih let prejšnjega stoletja. Skozi leta se je spremenila: na začetku preprosta tombola je postala misijonska tombola, zdaj pa je dobrodelna tombola.
Letošnji katehetski simpozij z naslovom Človekova identiteta, sodobna družba in kateheza zaokroža sklop izobraževanj s področja ideologije teorije spola. Slednja tako kot sleparja današnjemu človeku obljublja raj na zemlji, če bo le sledil idejam hitre rešitve iz krize iskanja odgovorov na temeljna vprašanja človekovega bivanja.
Letošnji katehetski simpozij z naslovom Človekova identiteta, sodobna družba in kateheza zaokroža sklop izobraževanj s področja ideologije teorije spola. Slednja tako kot sleparja današnjemu človeku obljublja raj na zemlji, če bo le sledil idejam hitre rešitve iz krize iskanja odgovorov na temeljna vprašanja človekovega bivanja.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.”
Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”
Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.
»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«
Trend je bilo treba šele ustvariti
»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«
Zakaj čiliji?
»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.
Čili vino in CHILLINo
»Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«
Iz Pirana do Triglava
»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.
Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«
Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.”
Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”
Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.
»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«
Trend je bilo treba šele ustvariti
»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«
Zakaj čiliji?
»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.
Čili vino in CHILLINo
»Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«
Iz Pirana do Triglava
»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.
Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«
Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.
Vertikala je vezna pot, ki teče ob zahodni slovenski meji, vse od Tromeje pri Trbižu do Jadrana. Nastala je davnega leta 1972, ko je ustanovitelje - člane Slovenskega planinskega društva Trst vodila domovinska zavest. Ta, kot pravita naša gosta Jasmín Rudež in Maksimiljan Kralj, živi tudi danes. Avtorja novega vodnika po Vertikali, ki se vije od najvišjih vrhov Julijcev, čez gričevnat goriški svet vse do morja, sta sta postavila tudi nagradni vprašanji. Odgovorite lahko na elektronski naslov: dozivetja.narave@ognjisce.si do 5. 5. 2024. Nagrajence razglasimo 10. 5. 2024.
Z Alenko Rebula, psihologinjo, pesnico, pisateljico, prepoznavno predavateljico o iskanju notranjega miru, smo ob izidu knjige o negi družinske ljubezni, ki jo je zasnovala Josipa Prebeg, z naslovom »Otroci ljubezni«, razmišljali o vlogi družinske skupnosti, o dinamiki odnosov, spodbujali k odzivom, ki odpirajo poti do boljšega razumevanja tako lastnih potreb kot potreb drugih znotraj družine.
Pomlad naj bi v nas spodbudila očiščenje toksičnih misli in delovanj, zato je bilo to eno od začetnih izhodišč pogovora z Alenko Rebula, kako jih prepoznamo in kako lahko začnemo ravnati drugače? Reševanje ljubezni v družini je mogoče in je največ vredno, prinese varno zavetje, po katerem hrepeni sleherna duša.
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 19. april 2024 ob 05-ih
Že dober mesec si lahko na eni izmed spletnih stani ogledamo kratek film režiserja in scenarista Matjaža Feguša “Nebesa pod Triglavom”. Film odpira nekatera skrita vprašanja, ki jih v slovenski družbi ne želimo odpreti. Umanjkanje sobivanja in medsebojnega spoštovanja je že večkrat v slovenski polpretekli zgodovini vodilo v sistematične kršitve človekovih pravic. Zakaj slovenska družba in njene institucije - seveda z nekaj izjemami - poskušajo pometati pretekle kršitve pod preprogo in zakaj različni deležniki na političnem prizorišču izkoriščajo temne zgodbe za pridobivanje glasov na volitvah?
Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Tokrat smo valovali v ritmih nove in sveže glasbe; slišali smo nov single katoliške ustvarjalke Sarah Kroger, se ustavili pri vedno iskrivem Jonu Formanu ter se poslovili ob novih uglasbitvah psalmov pod katere se podpisuje Ellie Holcomb.
V oddaji smo slišali:
Ste za večer s knjigo v roki? Ne pretežka, ne predolga, le nekaj zgodbic? Tako, da zaplavamo v nek drug čas in se spomnimo drugačnega življenja? Pa da uživamo ob lepem starem pripovednem jeziku in obnovimo spomine iz šolskih klopi. V tokratni Petkov večer je vstopil Prežihov Voranc z nekaj črticami iz zbirke Solzice.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Vertikala je vezna pot, ki teče ob zahodni slovenski meji, vse od Tromeje pri Trbižu do Jadrana. Nastala je davnega leta 1972, ko je ustanovitelje - člane Slovenskega planinskega društva Trst vodila domovinska zavest. Ta, kot pravita naša gosta Jasmín Rudež in Maksimiljan Kralj, živi tudi danes. Avtorja novega vodnika po Vertikali, ki se vije od najvišjih vrhov Julijcev, čez gričevnat goriški svet vse do morja, sta sta postavila tudi nagradni vprašanji. Odgovorite lahko na elektronski naslov: dozivetja.narave@ognjisce.si do 5. 5. 2024. Nagrajence razglasimo 10. 5. 2024.