Čas, v katerem živimo terja od nas mnoge odločitve. Odpirajo se teme, ki nas izzivajo k odgovoru. A tudi če odgovora ne damo, smo sprejeli odločitev, za katero bomo kot skupnost, nosili posledice. Saj ne da teme ne bile aktualne že prej, le bolj intenzivno so prisotne v našem okolju. Težnje človeka, da bi mehanicistično urejal svoje življenje so zlasti v zadnjih desetletjih vse bolj prisotne. Vedno znova se potrjuje, da manj kot človek lahko obvlada, bolj si obvladovanja želi. Pod krinko svobode se načenjata tako svetovni mir, kot življenje posameznika.

V Ažli nedaleč od Špetra v Beneški Sloveniji so obnovili tradicijo velikonočne vigilije. Mašo je daroval Čedermac, monsinjor Marino Qualizza. Po poročanju petnajstdnevnika Dom, ki ima mimogrede prenovljeno spletno stran, je bil del vigilije tudi blagoslov velikonočnih jedi. Cerkev je bila polna vernikov, ki sicer hodijo k sobotni večerni slovenski maši v Špeter. Otroci, ki hodijo k dvojezičnemu verouku, so brali prošnje, ljudsko petje pa je spremljal David Clodig. Msgr. Qualizza je v pridigi izrazil veselje nad udeležbo in naglasil, da je velika noč praznik veselja, ki človeka prerodi za svobodo. Po njegovih besedah je izredno tudi to, da se je vstali Jezus najprej prikazal ženam, »ki so bile v judovski družbi manj vredne in njihovo pričevanje ni nič veljalo. Kristus je tako odpravil krivico in vsem ženam vrnil dostojanstvo, ki jim je bilo odvzeto.«

Uvodoma smo prisluhnili duhovnemu nagovoru, ki ga je pripravil škof Andrej Glavan. Nadaljevali smo z molitvijo prvih večernic 2. velikonočne nedelje in z molitvijo rožnega venca, ki smo ga molili po namenu papeža Frančiška za april: Molimo, da bi v vsaki kulturi prepoznali dostojanstvo žena ter njihovo bogastvo in da bi se končale diskriminacije, ki jih doživljajo na različnih koncih sveta. Ker pa smo pred praznikom Božjega usmiljenja, smo zmolili tudi rožni venec Božjega usmiljenja. Ob sklepu je sledila še molitev Pot luči.

Srečanje v Tinjah je nosilo naslov »Viri slovenskih vrednot nekoč in danes«. Gostitelj srečanja, rektor doma v Tinjah Jože Kopeinig je izrazil veselje, da so sogovorniki odprli številne teme. Dejal je, da so slovenske vrednote oblikovale nagibe za dostojanstvo posameznega rojaka in celotne družbe.

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (Matejev evangelij 5, 3).

V septembrskih Globinah smo se dotaknili obširnega področja, ki ga zajema družbeni nauk Cerkve. Od kdaj je Cerkev vpeta v teme, ki zadevajo socialno pravičnost, vlogo države, solidarnost, človekovo dostojanstvo in skrb za okolje? Številni danes razumejo to kot nepotrebno vmešavanje Cerkve v družbeno politično dogajanje. Je res? Posebej smo se ustavili tudi pri vprašanju smisla človeškega dela z vidika socialne moralne teologije. Naš sogovornik je bil župnik iz Šmihela pri Novem mestu Štefan Hosta.

V tokratni rubriki smo podali razmišljanje o dostojanstvu človeka, ki mu ga ne more odvzeti niti demenca ali duševna motnja, čeprav nekateri filozofi zagovarjajo stališče, da ima človek dostojanstvo le takrat, ko je priseben, ko izraža svoje potrebe in ko je koristen. Diametralno drugače razmišljajo sodelavci Ljubhospica, kjer ne zagovarjajo evtanazije ali samomora s pomočjo, ker iz izkušnje vedo, da nihče ne prosi za to, če je poskrbljeno za lajšanje bolečin in sočutno bližino. Vodja hiše Tatjani Fink.

Tudi v Sloveniji imamo evtanazijo na mizi – strokovno se temu reče Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je sestavilo društvo Srebrna nit in o katerem trenutno poteka vroča javna razprava. Res želimo, da lahko tudi pri nas odločamo o življenju in smrti tistih, ki si zaradi takšnega ali drugačnega razloga želijo umreti? Kaj pa pritiski družbe, svojcev, osamljenosti…? Kakšne vrste evtanazije sploh poznamo? In predvsem, kaj ni evtanazija …? Svoje poglede si prispevali dr. Borut Ošlaj, dr. Matjaž Zwitter in dr. Urh Grošelj.