V oddaji Moja zgodba smo predstavili antologijo z naslovom Brez križa in imena in podnaslovom Pesnjenje na drugi strani: 1941–1945 in po vojni, ki jo je uredila akademikinja ddr. prof. Marija Stanonik. Ta se že 50 let ukvarja s pesniki iz medvojnega časa. Antologija Brez križa in imena je nastala v želji po enakovredni obdelavi pesnjenja »z druge strani«, to je pesmi avtorjev, ki se niso pridružili komunistični Osvobodilni fronti.
V oddaji Moja zgodba smo predstavili antologijo z naslovom Brez križa in imena in podnaslovom Pesnjenje na drugi strani: 1941–1945 in po vojni, ki jo je uredila akademikinja ddr. prof. Marija Stanonik. Ta se že 50 let ukvarja s pesniki iz medvojnega časa. Antologija Brez križa in imena je nastala v želji po enakovredni obdelavi pesnjenja »z druge strani«, to je pesmi avtorjev, ki se niso pridružili komunistični Osvobodilni fronti.
V oddaji Moja zgodba smo tokrat predstavili knjigo z naslovom Ljubezen na daljavo – Moževa pisma ženi aleksandrinki v Egipt. Pisma je štiri leta vsaj tedensko pisal mož Ivan Vetrih po odhodu svoje žene Angele v Egipt. Sam je ostal na družinski domačiji z enoletno hčerko Ireno. Gosta sta bila urednica akademikinja ddr. Marija Stanonik in pa vnuk Ivana Vetriha, zdaj duhovnik, Franček Bertolini. Doslej je bilo vprašanje aleksandrinstva obdelano le z ženske strani, danes pa bomo govorili o tem fenomenu z moške strani.
Aleksandrínka je naziv za zdomske Slovenke (večinoma Primorke, po novejših raziskavah tudi nekatere Ziljanke), ki so od druge polovice 19.stoletja (v obdobju po izgradnji Sueškega prekopa) do druge svetovne vojne odhajale v Egipt, zlasti v Aleksandrijo. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo v Egiptu okoli 7000 aleksandrink. V Egiptu so opravljale predvsem delo varušk, sobaric, kuharic, guvernant, hišnih pomočnic in dojilj pri bogatih arabskih in tujih družinah.
V oddaji Moja zgodba smo tokrat predstavili knjigo z naslovom Ljubezen na daljavo – Moževa pisma ženi aleksandrinki v Egipt. Pisma je štiri leta vsaj tedensko pisal mož Ivan Vetrih po odhodu svoje žene Angele v Egipt. Sam je ostal na družinski domačiji z enoletno hčerko Ireno. Gosta sta bila urednica akademikinja ddr. Marija Stanonik in pa vnuk Ivana Vetriha, zdaj duhovnik, Franček Bertolini. Doslej je bilo vprašanje aleksandrinstva obdelano le z ženske strani, danes pa bomo govorili o tem fenomenu z moške strani.
Aleksandrínka je naziv za zdomske Slovenke (večinoma Primorke, po novejših raziskavah tudi nekatere Ziljanke), ki so od druge polovice 19.stoletja (v obdobju po izgradnji Sueškega prekopa) do druge svetovne vojne odhajale v Egipt, zlasti v Aleksandrijo. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo v Egiptu okoli 7000 aleksandrink. V Egiptu so opravljale predvsem delo varušk, sobaric, kuharic, guvernant, hišnih pomočnic in dojilj pri bogatih arabskih in tujih družinah.
Naš tokratni gost prihaja iz Dolgih Njiv, kjer se je rodil maja leta 1937. Tone Košir, po poklicu sicer zdravnik, je že vse življenje tudi zbiralec zgodb in pripovedk iz domačih krajev. Zbrane zgodbe so iz Lučin in Šentjošta nad Horjulom ter iz Suhega dola, ki je na stičišču obeh župnij. Skupaj z nečakinjo Mileno Igličar je zbral 434 zgodb oziroma pripovedi. Zasluge za to, da te zgodbe lahko beremo, ima akademikinja ddr. Marija Stanonik, ki je zgodbe razporedila po vsebini.
Naš tokratni gost prihaja iz Dolgih Njiv, kjer se je rodil maja leta 1937. Tone Košir, po poklicu sicer zdravnik, je že vse življenje tudi zbiralec zgodb in pripovedk iz domačih krajev. Zbrane zgodbe so iz Lučin in Šentjošta nad Horjulom ter iz Suhega dola, ki je na stičišču obeh župnij. Skupaj z nečakinjo Mileno Igličar je zbral 434 zgodb oziroma pripovedi. Zasluge za to, da te zgodbe lahko beremo, ima akademikinja ddr. Marija Stanonik, ki je zgodbe razporedila po vsebini.
Po samotnih stezicah, mimo starih, zapuščenih hiš bomo smo tokrat stopili pod vodstvom odličnega sogovornika, pisca in hodca, ki je prebrodil že marsikatero grapo. Za Marjana Bradeška zagotovo drži rek, ki ga je izbral tudi za naslov svoje knjige: Hodim, torej grem. Popeljal nas je na skrajni rob Trnovskega gozda. Če vas zanima, kam natančno in tudi kako je pisal svojo knjigo ter kakšne namige vam lahko ponudi, prisluhnite.
V pogovoru ste lahko prisluhnili mariborčanu Sašu Radovanoviču, ki je soavtor knjige Bombardiranje Slovenija 1944 - 1945. Gre za sorazmerno neznan segment naše zgodovine, ki pa še danes vpliva na življenje pri nas. Maribor je bil zaradi strateške lege in tamkajšnje tovarne v zadnjih dveh letih druge sv. vojne eno najbolj bombardiranih mest. Zavezniki so nanj odvrgli kar 3.259 ton bomb in uničili 47 odstotkov stavb. Približno 10 odstotkov jih ni eksplodiralo in na njih še danes stoji kar nekaj zgradb, tudi šolskih ...
V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili ustavnega sodnika prof. Dr. Dr. Klemena Jakliča (Oxford ZK, Harvard ZDA). Z njim smo se pogovarjali o možnosti tujih vplivov na evropske volitve, o stanju demokracije in o njegovem odklonilnem ločenem mnenju na temo tožbe Mojce Šetinc Pašek in Eugenije Carl proti Janezu Janši. Jaklič glede slednjega pravi, da je ustavno sodišče nekonsistentno. Spregovoril pa je tudi o odločitvi sodnikov v zvezi z razveljavitvijo dela zakona o Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS), ki ureja volitve v KGZS.
Ustavno sodišče je zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom, razveljavilo del zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Lani 12. maja, prav na obletnico ustanovitve te največje kmečke stanovske organizacije, ga je v parlamentarni postopek vložila poslanska skupina Svoboda, s prvopodpisano takrat še poslanko Matejo Čalušić. V nedeljski kemtijski oddaji smo pogledali v ozadje dogajanja in strnili odzive nanj.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
V okviru kulturnih dogodkov na Sveti Gori, ki so jih poimenovali SVETOGORSKE SOBOTNICE, bo v nedeljo 21. aprila ob 16:45 (po maši) koncert mešanega pevskega zbora AMORVINCIT iz Nove Gorice z gosti. Koncert nam je predstavil predsednik zbora Bojan Vuga.
Na Bližnjem vzhodu je padla še ena zavesa: po desetletjih »vojne v senci« je Iran v noči s 13. na 14. april z brezpilotnimi letalniki, manevrirnimi in balističnimi raketami neposredno napadel ozemlje Izraela. Odgovor je bil pričakovan, potem ko je izraelska vojska 1. aprila izvedla napad na iranski konzulat v Damasku, kar je Iran razumel kot napad na svoje ozemlje. Tarča napada sta bila visoka predstavnika vplivne Iranske revolucionarne garde, prek katere Iran zagotavlja svoj vpliv v t. i. šiitskem polmesecu, ki sega preko Iraka in Sirije do Libanona.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Pred skoraj šestdesetimi leti se je - takrat na Veliko noč, začela zgodba najprej Farnega ognjišča, danes revije Ognjišče, ki je svoj čas izhajala v zelo visoki nakladi. Iz revije se je razvila založniška dejavnost in iz te tudi radijski medij. Po ideji in navdihu te uspešne zgodbe smo vprašali mag. Boža Rustjo, danes urednika revija.