Naš pogled

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

komentar

Naš pogled

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Nataša Ličen

komentar

Mladoskop

VEČ ...|10. 11. 2023
NOVEMBRA SMO

Novembra smo. je skupni projekt Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO UL) in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL). Pri njem sodelujejo tako znanstvenice in znanstveniki kot umetnice in umetniki ter njihove študentke in študenti, z namenom tesnega povezovanja umetniškega in znanstvenega raziskovanja aktualnih tem sodobne živete stvarnosti.

Spremembe neba, izumiranje vrst, ponavljajoče se pandemične krize, razdvojenost političnih skupnosti, nadaljevanje starih vojn in nenehno razplamtevanje novih, odtujenost družbenih slojev, generacij, somrak religij na eni strani in verske skrajnosti na drugi, očitni premiki političnih moči in bolj ali manj prikrite ustavne spremembe ... Živimo v viharnem času velikih sprememb. Vse te spremembe pa se odvijajo znotraj koordinat sveta, ki jih sestavljajo narava, človek, oblast in, kar je nova koordinata našega novega sveta, umetna inteligenca. Gre za novo zgodovinsko stvarnost, ki pred človeštvo in vsakega izmed nas postavlja nove velike izzive in dileme, je v obrazložitvi zapisal dr. Sašo Jerše, izredni profesor, prodekan za doktorski študij in znanstvenoraziskovalno delo UL FF ter umetniški vodja projekta Novembra smo.

Verjamejo v moč njihovih spoznanj pri soočanju z izzivi in dilemami našega časa ter sveta in verjamejo v svoj konstruktivni delež pri njihovem reševanju.

V projektu Novembra smo. raziskovanja in spoznanja soočijo ter vzpostavijo med njimi tvoren, živ, živahen dialog. Takšen dialog na Univerzi v Ljubljani doslej v okviru, kot so ga zasnovali, še ni bil vzpostavljen. Nadejajo se dragocenega doprinosa k njihovim znanstvenim in umetniškim raziskovanjem ter k njihovemu študiju – in sicer k njihovemu državljanskemu, bolj človeškemu, bolj humanemu angažmaju. O projektu smo se pogovarjali še z izr. prof. dr. Ireno Samide - prodekanja za gospodarske zadeve in organizacijo delovanja fakultete ter mednarodno sodelovanje UL FF in študentkama UL ALUO: Gajo Lapajne Stanič iz smeri ilustracija ter Ano Marijo Palir iz smeri video, animacija in novi mediji. 

NOVEMBRA SMO

Novembra smo. je skupni projekt Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO UL) in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL). Pri njem sodelujejo tako znanstvenice in znanstveniki kot umetnice in umetniki ter njihove študentke in študenti, z namenom tesnega povezovanja umetniškega in znanstvenega raziskovanja aktualnih tem sodobne živete stvarnosti.

Spremembe neba, izumiranje vrst, ponavljajoče se pandemične krize, razdvojenost političnih skupnosti, nadaljevanje starih vojn in nenehno razplamtevanje novih, odtujenost družbenih slojev, generacij, somrak religij na eni strani in verske skrajnosti na drugi, očitni premiki političnih moči in bolj ali manj prikrite ustavne spremembe ... Živimo v viharnem času velikih sprememb. Vse te spremembe pa se odvijajo znotraj koordinat sveta, ki jih sestavljajo narava, človek, oblast in, kar je nova koordinata našega novega sveta, umetna inteligenca. Gre za novo zgodovinsko stvarnost, ki pred človeštvo in vsakega izmed nas postavlja nove velike izzive in dileme, je v obrazložitvi zapisal dr. Sašo Jerše, izredni profesor, prodekan za doktorski študij in znanstvenoraziskovalno delo UL FF ter umetniški vodja projekta Novembra smo.

Verjamejo v moč njihovih spoznanj pri soočanju z izzivi in dilemami našega časa ter sveta in verjamejo v svoj konstruktivni delež pri njihovem reševanju.

V projektu Novembra smo. raziskovanja in spoznanja soočijo ter vzpostavijo med njimi tvoren, živ, živahen dialog. Takšen dialog na Univerzi v Ljubljani doslej v okviru, kot so ga zasnovali, še ni bil vzpostavljen. Nadejajo se dragocenega doprinosa k njihovim znanstvenim in umetniškim raziskovanjem ter k njihovemu študiju – in sicer k njihovemu državljanskemu, bolj človeškemu, bolj humanemu angažmaju. O projektu smo se pogovarjali še z izr. prof. dr. Ireno Samide - prodekanja za gospodarske zadeve in organizacijo delovanja fakultete ter mednarodno sodelovanje UL FF in študentkama UL ALUO: Gajo Lapajne Stanič iz smeri ilustracija ter Ano Marijo Palir iz smeri video, animacija in novi mediji. 

Mladoskop

NOVEMBRA SMO

Novembra smo. je skupni projekt Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO UL) in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL). Pri njem sodelujejo tako znanstvenice in znanstveniki kot umetnice in umetniki ter njihove študentke in študenti, z namenom tesnega povezovanja umetniškega in znanstvenega raziskovanja aktualnih tem sodobne živete stvarnosti.

Spremembe neba, izumiranje vrst, ponavljajoče se pandemične krize, razdvojenost političnih skupnosti, nadaljevanje starih vojn in nenehno razplamtevanje novih, odtujenost družbenih slojev, generacij, somrak religij na eni strani in verske skrajnosti na drugi, očitni premiki političnih moči in bolj ali manj prikrite ustavne spremembe ... Živimo v viharnem času velikih sprememb. Vse te spremembe pa se odvijajo znotraj koordinat sveta, ki jih sestavljajo narava, človek, oblast in, kar je nova koordinata našega novega sveta, umetna inteligenca. Gre za novo zgodovinsko stvarnost, ki pred človeštvo in vsakega izmed nas postavlja nove velike izzive in dileme, je v obrazložitvi zapisal dr. Sašo Jerše, izredni profesor, prodekan za doktorski študij in znanstvenoraziskovalno delo UL FF ter umetniški vodja projekta Novembra smo.

Verjamejo v moč njihovih spoznanj pri soočanju z izzivi in dilemami našega časa ter sveta in verjamejo v svoj konstruktivni delež pri njihovem reševanju.

V projektu Novembra smo. raziskovanja in spoznanja soočijo ter vzpostavijo med njimi tvoren, živ, živahen dialog. Takšen dialog na Univerzi v Ljubljani doslej v okviru, kot so ga zasnovali, še ni bil vzpostavljen. Nadejajo se dragocenega doprinosa k njihovim znanstvenim in umetniškim raziskovanjem ter k njihovemu študiju – in sicer k njihovemu državljanskemu, bolj človeškemu, bolj humanemu angažmaju. O projektu smo se pogovarjali še z izr. prof. dr. Ireno Samide - prodekanja za gospodarske zadeve in organizacijo delovanja fakultete ter mednarodno sodelovanje UL FF in študentkama UL ALUO: Gajo Lapajne Stanič iz smeri ilustracija ter Ano Marijo Palir iz smeri video, animacija in novi mediji. 

VEČ ...|10. 11. 2023
NOVEMBRA SMO

Novembra smo. je skupni projekt Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO UL) in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL). Pri njem sodelujejo tako znanstvenice in znanstveniki kot umetnice in umetniki ter njihove študentke in študenti, z namenom tesnega povezovanja umetniškega in znanstvenega raziskovanja aktualnih tem sodobne živete stvarnosti.

Spremembe neba, izumiranje vrst, ponavljajoče se pandemične krize, razdvojenost političnih skupnosti, nadaljevanje starih vojn in nenehno razplamtevanje novih, odtujenost družbenih slojev, generacij, somrak religij na eni strani in verske skrajnosti na drugi, očitni premiki političnih moči in bolj ali manj prikrite ustavne spremembe ... Živimo v viharnem času velikih sprememb. Vse te spremembe pa se odvijajo znotraj koordinat sveta, ki jih sestavljajo narava, človek, oblast in, kar je nova koordinata našega novega sveta, umetna inteligenca. Gre za novo zgodovinsko stvarnost, ki pred človeštvo in vsakega izmed nas postavlja nove velike izzive in dileme, je v obrazložitvi zapisal dr. Sašo Jerše, izredni profesor, prodekan za doktorski študij in znanstvenoraziskovalno delo UL FF ter umetniški vodja projekta Novembra smo.

Verjamejo v moč njihovih spoznanj pri soočanju z izzivi in dilemami našega časa ter sveta in verjamejo v svoj konstruktivni delež pri njihovem reševanju.

V projektu Novembra smo. raziskovanja in spoznanja soočijo ter vzpostavijo med njimi tvoren, živ, živahen dialog. Takšen dialog na Univerzi v Ljubljani doslej v okviru, kot so ga zasnovali, še ni bil vzpostavljen. Nadejajo se dragocenega doprinosa k njihovim znanstvenim in umetniškim raziskovanjem ter k njihovemu študiju – in sicer k njihovemu državljanskemu, bolj človeškemu, bolj humanemu angažmaju. O projektu smo se pogovarjali še z izr. prof. dr. Ireno Samide - prodekanja za gospodarske zadeve in organizacijo delovanja fakultete ter mednarodno sodelovanje UL FF in študentkama UL ALUO: Gajo Lapajne Stanič iz smeri ilustracija ter Ano Marijo Palir iz smeri video, animacija in novi mediji. 

Nataša Ličen

Lahko noč, moj angel

VEČ ...|27. 6. 2023
Angel počitnic

Čeprav ne hodim več v šolo, si vendarle še vedno tudi moj angel. Moji otroci, šolarji in študenti, so prinesli …

Angel počitnic

Čeprav ne hodim več v šolo, si vendarle še vedno tudi moj angel. Moji otroci, šolarji in študenti, so prinesli …

duhovnost

Lahko noč, moj angel

Angel počitnic

Čeprav ne hodim več v šolo, si vendarle še vedno tudi moj angel. Moji otroci, šolarji in študenti, so prinesli …

VEČ ...|27. 6. 2023
Angel počitnic

Čeprav ne hodim več v šolo, si vendarle še vedno tudi moj angel. Moji otroci, šolarji in študenti, so prinesli …

Gregor Čušin

duhovnost

Ni meje za dobre ideje

VEČ ...|1. 6. 2023
Formula Študent

Ekipa Superior Engineering so mladi, aktivni, nadebudni in ambiciozni študenti, ki si vrata v svet odpirajo sami, prevzemajo pobudo in si s trdim delom, pridobljenim znanjem s fakultet ter pod okriljem sponzorjev, sami ustvarjajo priložnosti za tehnični in osebni napredek. Ekipo sestavlja prek 30 članov, z različnih fakultet (s področja strojništva, elektrotehnike, ekonomije…), vsem pa je skupen cilj: ustvariti kompleksen in celovit izdelek, formulo, po vzoru Formule 1, ki jo pošljejo na dirkalno stezo in kjer se v tistih nekaj minutah tekmovanja “Formula Student”, v njihovih očeh, poplača ves vložen trud. 

Formula Študent

Ekipa Superior Engineering so mladi, aktivni, nadebudni in ambiciozni študenti, ki si vrata v svet odpirajo sami, prevzemajo pobudo in si s trdim delom, pridobljenim znanjem s fakultet ter pod okriljem sponzorjev, sami ustvarjajo priložnosti za tehnični in osebni napredek. Ekipo sestavlja prek 30 članov, z različnih fakultet (s področja strojništva, elektrotehnike, ekonomije…), vsem pa je skupen cilj: ustvariti kompleksen in celovit izdelek, formulo, po vzoru Formule 1, ki jo pošljejo na dirkalno stezo in kjer se v tistih nekaj minutah tekmovanja “Formula Student”, v njihovih očeh, poplača ves vložen trud. 

izobraževanjetehnologijapodjetništvomladi

Ni meje za dobre ideje

Formula Študent

Ekipa Superior Engineering so mladi, aktivni, nadebudni in ambiciozni študenti, ki si vrata v svet odpirajo sami, prevzemajo pobudo in si s trdim delom, pridobljenim znanjem s fakultet ter pod okriljem sponzorjev, sami ustvarjajo priložnosti za tehnični in osebni napredek. Ekipo sestavlja prek 30 članov, z različnih fakultet (s področja strojništva, elektrotehnike, ekonomije…), vsem pa je skupen cilj: ustvariti kompleksen in celovit izdelek, formulo, po vzoru Formule 1, ki jo pošljejo na dirkalno stezo in kjer se v tistih nekaj minutah tekmovanja “Formula Student”, v njihovih očeh, poplača ves vložen trud. 

VEČ ...|1. 6. 2023
Formula Študent

Ekipa Superior Engineering so mladi, aktivni, nadebudni in ambiciozni študenti, ki si vrata v svet odpirajo sami, prevzemajo pobudo in si s trdim delom, pridobljenim znanjem s fakultet ter pod okriljem sponzorjev, sami ustvarjajo priložnosti za tehnični in osebni napredek. Ekipo sestavlja prek 30 članov, z različnih fakultet (s področja strojništva, elektrotehnike, ekonomije…), vsem pa je skupen cilj: ustvariti kompleksen in celovit izdelek, formulo, po vzoru Formule 1, ki jo pošljejo na dirkalno stezo in kjer se v tistih nekaj minutah tekmovanja “Formula Student”, v njihovih očeh, poplača ves vložen trud. 

Nataša Ličen

izobraževanjetehnologijapodjetništvomladi

Informativne oddaje

VEČ ...|18. 2. 2023
Utrip dneva dne 18. 2.

  • Tradicionalna dobrodelna pustna sobotna iskrica za otroke na Arktiki, v Senegalu in Kongu zbrala že več kot 115 tisoč evrov.
  • Ob tretji obletnici smrti Franceta Boleta v ospredju njegova skrb za misijone.
  • Pred obletnico začetka vojna v Ukrajini Rusija še stopnjuje napade.
  • Bodoči dijaki in študenti so si na informativnih dnevih ustvarili vtise o svojem nadaljnjem izobraževanju.
  • Logaški zdravstveni dom in skrb za tujce, ki iščejo pomoč pri njih.
  • Izpod ruševin v Turčiji rešili še tri preživele.
  • Vreme: Vreme danes in jutri bo večinoma oblačno in suho.

Utrip dneva dne 18. 2.

  • Tradicionalna dobrodelna pustna sobotna iskrica za otroke na Arktiki, v Senegalu in Kongu zbrala že več kot 115 tisoč evrov.
  • Ob tretji obletnici smrti Franceta Boleta v ospredju njegova skrb za misijone.
  • Pred obletnico začetka vojna v Ukrajini Rusija še stopnjuje napade.
  • Bodoči dijaki in študenti so si na informativnih dnevih ustvarili vtise o svojem nadaljnjem izobraževanju.
  • Logaški zdravstveni dom in skrb za tujce, ki iščejo pomoč pri njih.
  • Izpod ruševin v Turčiji rešili še tri preživele.
  • Vreme: Vreme danes in jutri bo večinoma oblačno in suho.

infonovice

Informativne oddaje

Utrip dneva dne 18. 2.
  • Tradicionalna dobrodelna pustna sobotna iskrica za otroke na Arktiki, v Senegalu in Kongu zbrala že več kot 115 tisoč evrov.
  • Ob tretji obletnici smrti Franceta Boleta v ospredju njegova skrb za misijone.
  • Pred obletnico začetka vojna v Ukrajini Rusija še stopnjuje napade.
  • Bodoči dijaki in študenti so si na informativnih dnevih ustvarili vtise o svojem nadaljnjem izobraževanju.
  • Logaški zdravstveni dom in skrb za tujce, ki iščejo pomoč pri njih.
  • Izpod ruševin v Turčiji rešili še tri preživele.
  • Vreme: Vreme danes in jutri bo večinoma oblačno in suho.
VEČ ...|18. 2. 2023
Utrip dneva dne 18. 2.
  • Tradicionalna dobrodelna pustna sobotna iskrica za otroke na Arktiki, v Senegalu in Kongu zbrala že več kot 115 tisoč evrov.
  • Ob tretji obletnici smrti Franceta Boleta v ospredju njegova skrb za misijone.
  • Pred obletnico začetka vojna v Ukrajini Rusija še stopnjuje napade.
  • Bodoči dijaki in študenti so si na informativnih dnevih ustvarili vtise o svojem nadaljnjem izobraževanju.
  • Logaški zdravstveni dom in skrb za tujce, ki iščejo pomoč pri njih.
  • Izpod ruševin v Turčiji rešili še tri preživele.
  • Vreme: Vreme danes in jutri bo večinoma oblačno in suho.

Radio Ognjišče

infonovice

Mladoskop

VEČ ...|30. 12. 2022
Pravnik in ekonomist, toda z močno podlago etike

Na Fakulteti za pravo in poslovne vede, ki deluje v sklopu Katoliškega inštituta študenti pridobijo raznorodne kompetence s področij prava, ekonomije, trženja, vodenja in etičnosti. O pomenu slednjega, ki je podstat vseh ostalih znanj in kompetenc, smo govorili z dr. Mitjo Steinbacherjem, dekanom in doc. dr. Urško Lampret, vodjo študijskih zadev na omenjeni fakulteti.  

Pravnik in ekonomist, toda z močno podlago etike

Na Fakulteti za pravo in poslovne vede, ki deluje v sklopu Katoliškega inštituta študenti pridobijo raznorodne kompetence s področij prava, ekonomije, trženja, vodenja in etičnosti. O pomenu slednjega, ki je podstat vseh ostalih znanj in kompetenc, smo govorili z dr. Mitjo Steinbacherjem, dekanom in doc. dr. Urško Lampret, vodjo študijskih zadev na omenjeni fakulteti.  

mladiodnosiizobraževanje

Mladoskop

Pravnik in ekonomist, toda z močno podlago etike

Na Fakulteti za pravo in poslovne vede, ki deluje v sklopu Katoliškega inštituta študenti pridobijo raznorodne kompetence s področij prava, ekonomije, trženja, vodenja in etičnosti. O pomenu slednjega, ki je podstat vseh ostalih znanj in kompetenc, smo govorili z dr. Mitjo Steinbacherjem, dekanom in doc. dr. Urško Lampret, vodjo študijskih zadev na omenjeni fakulteti.  

VEČ ...|30. 12. 2022
Pravnik in ekonomist, toda z močno podlago etike

Na Fakulteti za pravo in poslovne vede, ki deluje v sklopu Katoliškega inštituta študenti pridobijo raznorodne kompetence s področij prava, ekonomije, trženja, vodenja in etičnosti. O pomenu slednjega, ki je podstat vseh ostalih znanj in kompetenc, smo govorili z dr. Mitjo Steinbacherjem, dekanom in doc. dr. Urško Lampret, vodjo študijskih zadev na omenjeni fakulteti.  

Nataša Ličen

mladiodnosiizobraževanje

Naš gost

VEČ ...|19. 11. 2022
Dr. Aksinja Kermauner

Dr. Aksinji Kermauner je bilo pisateljevanje praktično položeno v zibelko; hčerka Alenke Goljevšček in Tarasa Kermaunerja je bila že v zgodnjem otroštvu prepričana, da bo postala pisateljica in danes je njeno življenje zares zaznamovano s pisateljevanjem. Literaturo pa pogosto preplete tudi s tiflopedagogiko – tako je tudi avtorica večih tipank; s pomočjo slikanic pa skuša odstirati tudi nekatere druge lastnosti otrok s posebnimi potrebami. Čeprav je literarno pot začela s poezijo se zdaj posveča prozi; je pa tudi avtorica dramskih tekstov. Naslovi nekaterih njenih knjig so Kakšne barve je tema?, Modrost starodavnega anka, Tema ni en črn plašč, Dnevnik Hiacinte Novak, Snežna roža, Berenikini kodri, Žiga špaget gre v širni svet, ... Kot učiteljica je 25 let delala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, zadnja leta pa tiflopedagoško znanje delila s študenti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. 

Dr. Aksinja Kermauner

Dr. Aksinji Kermauner je bilo pisateljevanje praktično položeno v zibelko; hčerka Alenke Goljevšček in Tarasa Kermaunerja je bila že v zgodnjem otroštvu prepričana, da bo postala pisateljica in danes je njeno življenje zares zaznamovano s pisateljevanjem. Literaturo pa pogosto preplete tudi s tiflopedagogiko – tako je tudi avtorica večih tipank; s pomočjo slikanic pa skuša odstirati tudi nekatere druge lastnosti otrok s posebnimi potrebami. Čeprav je literarno pot začela s poezijo se zdaj posveča prozi; je pa tudi avtorica dramskih tekstov. Naslovi nekaterih njenih knjig so Kakšne barve je tema?, Modrost starodavnega anka, Tema ni en črn plašč, Dnevnik Hiacinte Novak, Snežna roža, Berenikini kodri, Žiga špaget gre v širni svet, ... Kot učiteljica je 25 let delala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, zadnja leta pa tiflopedagoško znanje delila s študenti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. 

spominživljenje

Naš gost

Dr. Aksinja Kermauner

Dr. Aksinji Kermauner je bilo pisateljevanje praktično položeno v zibelko; hčerka Alenke Goljevšček in Tarasa Kermaunerja je bila že v zgodnjem otroštvu prepričana, da bo postala pisateljica in danes je njeno življenje zares zaznamovano s pisateljevanjem. Literaturo pa pogosto preplete tudi s tiflopedagogiko – tako je tudi avtorica večih tipank; s pomočjo slikanic pa skuša odstirati tudi nekatere druge lastnosti otrok s posebnimi potrebami. Čeprav je literarno pot začela s poezijo se zdaj posveča prozi; je pa tudi avtorica dramskih tekstov. Naslovi nekaterih njenih knjig so Kakšne barve je tema?, Modrost starodavnega anka, Tema ni en črn plašč, Dnevnik Hiacinte Novak, Snežna roža, Berenikini kodri, Žiga špaget gre v širni svet, ... Kot učiteljica je 25 let delala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, zadnja leta pa tiflopedagoško znanje delila s študenti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. 

VEČ ...|19. 11. 2022
Dr. Aksinja Kermauner

Dr. Aksinji Kermauner je bilo pisateljevanje praktično položeno v zibelko; hčerka Alenke Goljevšček in Tarasa Kermaunerja je bila že v zgodnjem otroštvu prepričana, da bo postala pisateljica in danes je njeno življenje zares zaznamovano s pisateljevanjem. Literaturo pa pogosto preplete tudi s tiflopedagogiko – tako je tudi avtorica večih tipank; s pomočjo slikanic pa skuša odstirati tudi nekatere druge lastnosti otrok s posebnimi potrebami. Čeprav je literarno pot začela s poezijo se zdaj posveča prozi; je pa tudi avtorica dramskih tekstov. Naslovi nekaterih njenih knjig so Kakšne barve je tema?, Modrost starodavnega anka, Tema ni en črn plašč, Dnevnik Hiacinte Novak, Snežna roža, Berenikini kodri, Žiga špaget gre v širni svet, ... Kot učiteljica je 25 let delala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, zadnja leta pa tiflopedagoško znanje delila s študenti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. 

Radio Ognjišče

spominživljenje

Informativne oddaje

VEČ ...|3. 11. 2022
Novice iz življenja Cerkve dne 3. 11.

  • Na Teharjah so se spomnili umorjenih ali odpeljanih iz tega taborišča.
  • Papež na poti v Bahrajn.
  • Mladi in študenti bodo opravljali pet prvih petkov.

Novice iz življenja Cerkve dne 3. 11.

  • Na Teharjah so se spomnili umorjenih ali odpeljanih iz tega taborišča.
  • Papež na poti v Bahrajn.
  • Mladi in študenti bodo opravljali pet prvih petkov.

infonovicecerkev

Informativne oddaje

Novice iz življenja Cerkve dne 3. 11.
  • Na Teharjah so se spomnili umorjenih ali odpeljanih iz tega taborišča.
  • Papež na poti v Bahrajn.
  • Mladi in študenti bodo opravljali pet prvih petkov.
VEČ ...|3. 11. 2022
Novice iz življenja Cerkve dne 3. 11.
  • Na Teharjah so se spomnili umorjenih ali odpeljanih iz tega taborišča.
  • Papež na poti v Bahrajn.
  • Mladi in študenti bodo opravljali pet prvih petkov.

Radio Ognjišče

infonovicecerkev

Priporočamo
|
Aktualno

Zgodbe za otroke

VEČ ...|31. 5. 2023
Stvari

V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta. 

Stvari

V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta. 

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbaGrozdeDragica Šteh

Duhovna misel

VEČ ...|28. 3. 2024
Darila

Deček je povabil svojega prijatelja na ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Darila

Deček je povabil svojega prijatelja na ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Mateja Subotičanec

duhovnost

Kmetijska oddaja

VEČ ...|24. 3. 2024
Kaj storiti, če so GERK-i rdeči?

Objavili smo napotke, kako naj kmetje postopajo, če so njihovi GERK-i v aplikaciji Sopotnik označeni rdeče, pa tudi nekaj nasvetov za zamudnike z analizami tal in izdelavo gnojilnih načrtov.

Kaj storiti, če so GERK-i rdeči?

Objavili smo napotke, kako naj kmetje postopajo, če so njihovi GERK-i v aplikaciji Sopotnik označeni rdeče, pa tudi nekaj nasvetov za zamudnike z analizami tal in izdelavo gnojilnih načrtov.

Robert Božič

kmetijstvonaravavrtanaliza talgnojilni načrt

Naš gost

VEČ ...|16. 3. 2024
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali. 

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali. 

Nataša Ličen

spominživljenjepogovorglasba

Globine

VEČ ...|12. 3. 2024
Izpoved o iskanju pravega veselja

Gre za iskreno izpoved o iskanju pravega veselja. Naš gost je bil duhovni pomočnik v Senožečah Pavel Kodelja, ki pravi, da pot svetosti nujno vključuje odločitev - v vsakem trenutku iz dneva v dan. Spregovoril je tudi o sprejemanju vsega, kar je zanj pripravil Bog, tudi o sprejemanju svoje bolezni, ob kateri se zaveda, da je vsak dan podarjen.

Izpoved o iskanju pravega veselja

Gre za iskreno izpoved o iskanju pravega veselja. Naš gost je bil duhovni pomočnik v Senožečah Pavel Kodelja, ki pravi, da pot svetosti nujno vključuje odločitev - v vsakem trenutku iz dneva v dan. Spregovoril je tudi o sprejemanju vsega, kar je zanj pripravil Bog, tudi o sprejemanju svoje bolezni, ob kateri se zaveda, da je vsak dan podarjen.

Blaž Lesnik

duhovnostbolezenveramolitevsvetostvzgoja

Radijski misijon 2024

VEČ ...|23. 3. 2024
7. dan: Mitja Markovič - Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami!

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!

7. dan: Mitja Markovič - Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami!

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!

Mitja Markovič

duhovnostodnosimisijon2024

Spominjamo se

VEČ ...|28. 3. 2024
Spominjamo se dne 28. 3.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 28. 3.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Ni meje za dobre ideje

VEČ ...|28. 3. 2024
Oskrbovalnice v lokalnem okolju

V Sloveniji se že dlje časa na več lokacijah odvijajo Oskrbovalnice. Delujejo preprosto, na njihov spletni portal pogledamo ponudbo ter izberemo pridelke in izdelke lokalnega izvora. Ob določeni uri in na za to določeno mesto izbrano pripeljejo; kako se je to odvilo v gorenjskem mestu, smo govorili z Rokom Megličem, ki je spodbudil somišljenike, da je zaživela še ena od Oskrbovalnic, konkretneje v občini Tržič. 

Oskrbovalnice v lokalnem okolju

V Sloveniji se že dlje časa na več lokacijah odvijajo Oskrbovalnice. Delujejo preprosto, na njihov spletni portal pogledamo ponudbo ter izberemo pridelke in izdelke lokalnega izvora. Ob določeni uri in na za to določeno mesto izbrano pripeljejo; kako se je to odvilo v gorenjskem mestu, smo govorili z Rokom Megličem, ki je spodbudil somišljenike, da je zaživela še ena od Oskrbovalnic, konkretneje v občini Tržič. 

Nataša Ličen

izobraževanjetehnologijapodjetništvo

Svetovalnica

VEČ ...|28. 3. 2024
Z velikim četrtkom vstopamo v sveto tridnevje

Ob sklepu postnega časa in začetku velikonočnega tridnevja je o pomenu in simboliki velikega četrtka spregovoril župnik iz Vinice Anton Gnidovec.

Z velikim četrtkom vstopamo v sveto tridnevje

Ob sklepu postnega časa in začetku velikonočnega tridnevja je o pomenu in simboliki velikega četrtka spregovoril župnik iz Vinice Anton Gnidovec.

Blaž Lesnik

duhovnostliturgijaevharistijasveto oljekrizmakrizmena maša

Duhovna misel

VEČ ...|28. 3. 2024
Darila

Deček je povabil svojega prijatelja na ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Darila

Deček je povabil svojega prijatelja na ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Mateja Subotičanec

duhovnost