Is podcast
Leta 2021 je Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije obeležilo dve desetletji organiziranega delovanja. Pred letošnjim prihodom svetih treh kraljev smo znova spomnili na milosti božičnega časa in sporočila jaslic skozi čas, s ponovitvijo izseka iz pogovora s p. dr. Robertom Bahčičem v daljši oddaji Via positiva, kjer smo gostili ob njem še tri jasličarje.
Leta 2021 je Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije obeležilo dve desetletji organiziranega delovanja. Pred letošnjim prihodom svetih treh kraljev smo znova spomnili na milosti božičnega časa in sporočila jaslic skozi čas, s ponovitvijo izseka iz pogovora s p. dr. Robertom Bahčičem v daljši oddaji Via positiva, kjer smo gostili ob njem še tri jasličarje.
Leta 2021 je Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije obeležilo dve desetletji organiziranega delovanja. Pred letošnjim prihodom svetih treh kraljev smo znova spomnili na milosti božičnega časa in sporočila jaslic skozi čas, s ponovitvijo izseka iz pogovora s p. dr. Robertom Bahčičem v daljši oddaji Via positiva, kjer smo gostili ob njem še tri jasličarje.
Poklic jamskega vodnika je tako redek, da bi ga lahko primerjali z izjemnostjo najdbe rožnatega diamanta. Na svetu je samo nekaj sto poklicnih jamskih vodnikov, od tega kar petdeset v Postojnski jami. Prav v njej je bila pred dvesto leti, leta 1824, ustanovljena prva jamska vodniška služba na svetu, ki je še danes zgled odličnega vodenja in logistike za turistične obiske v jami. Ob praznovanju smo pred mikrofon povabili Stanislava Glažarja, ki se je po dolgoletni uspešni poklicni poti jamskega vodnika upokojil.
Poklic jamskega vodnika je tako redek, da bi ga lahko primerjali z izjemnostjo najdbe rožnatega diamanta. Na svetu je samo nekaj sto poklicnih jamskih vodnikov, od tega kar petdeset v Postojnski jami. Prav v njej je bila pred dvesto leti, leta 1824, ustanovljena prva jamska vodniška služba na svetu, ki je še danes zgled odličnega vodenja in logistike za turistične obiske v jami. Ob praznovanju smo pred mikrofon povabili Stanislava Glažarja, ki se je po dolgoletni uspešni poklicni poti jamskega vodnika upokojil.
V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”.
Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).
Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij.
V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta.
V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”.
Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).
Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij.
V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta.
Brigita Rajšter je muzejska svetnica Koroškega pokrajinskega muzeja, raziskuje tudi gastronomsko dediščino, torej koroške domače jedi, ki so postale kulturna vrednota. Hrana, ki je od nekdaj ljudi povezovala, povezuje še danes. Tako je hrani pot v kulturno dediščino odprta. V register nesnovne kulturne dediščine je med drugim vpisan tudi koroški rženi kruh. Kruh je vrednota, ki izraža skromnost, in je edino živilo, ki se ga skozi proces dela še vedno blagoslavlja. Preden gre v peč, se ga blagoslovi. Zanimivo je tudi, da se ob registraciji živila v register ne zapiše recepta. Zaščiti se le kultura in odnos ljudi do kruha. S tem ima odprto možnost, da dediščina živi naprej in ga vsak peče po svoje.
Brigita Rajšter je muzejska svetnica Koroškega pokrajinskega muzeja, raziskuje tudi gastronomsko dediščino, torej koroške domače jedi, ki so postale kulturna vrednota. Hrana, ki je od nekdaj ljudi povezovala, povezuje še danes. Tako je hrani pot v kulturno dediščino odprta. V register nesnovne kulturne dediščine je med drugim vpisan tudi koroški rženi kruh. Kruh je vrednota, ki izraža skromnost, in je edino živilo, ki se ga skozi proces dela še vedno blagoslavlja. Preden gre v peč, se ga blagoslovi. Zanimivo je tudi, da se ob registraciji živila v register ne zapiše recepta. Zaščiti se le kultura in odnos ljudi do kruha. S tem ima odprto možnost, da dediščina živi naprej in ga vsak peče po svoje.
V Rádehovi in Volíčini za cvetno nedeljo ob tradicionalnih manjših butaricah oziroma - kot jim rečejo v njihovih krajih že od nekdaj, presmecih, izdelajo še enega, ki je visok osem metrov ali več. Do cerkve ga na blagoslov pripeljejo kar s kolesi. Več je povedala Darja Ornik iz občine Lenart.
V Rádehovi in Volíčini za cvetno nedeljo ob tradicionalnih manjših butaricah oziroma - kot jim rečejo v njihovih krajih že od nekdaj, presmecih, izdelajo še enega, ki je visok osem metrov ali več. Do cerkve ga na blagoslov pripeljejo kar s kolesi. Več je povedala Darja Ornik iz občine Lenart.
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
V Bologni je bil nedavno sejem nabožnih predmetov, ki sta ga obiskala tudi Jernej Hrovatin in Tanja Štuhec iz knjigarne Ognjišče. Vprašali smo ju o dediščini verske opreme in če je napredek viden tudi na omenjenem področju.
V Bologni je bil nedavno sejem nabožnih predmetov, ki sta ga obiskala tudi Jernej Hrovatin in Tanja Štuhec iz knjigarne Ognjišče. Vprašali smo ju o dediščini verske opreme in če je napredek viden tudi na omenjenem področju.
Lado Rot je v otroštvu preživljal počitniški čas na Pokljuki, kjer se je začela njegova ljubezen do gobarjenja in narave sploh. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu in novi ideji obujanja ter ohranjanja gobarskega znanja prednikov.
Lado Rot je v otroštvu preživljal počitniški čas na Pokljuki, kjer se je začela njegova ljubezen do gobarjenja in narave sploh. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu in novi ideji obujanja ter ohranjanja gobarskega znanja prednikov.
Naša domovina je v izročilu bogata in raznolika. Odkrivamo ga v kratkih, nekaj minutnih rubrikah "Zakladi naše dediščine". V strnjenih pogovorih predstavljamo mojstre domačih in umetnostnih obrti, govorimo s strokovnjaki posameznih etnoloških področjih. Včasih gostimo tudi pevce ali skupine, ki ohranjajo ljudsko pesem. Pogosto se udeležujemo dogodkov z etnološko vsebino, na katerih v prepletanju znanja in veščin iz preteklosti, odkrivamo sodobnejše prikaze slovenske dediščine.
Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.
V »povelikonočnih« Globinah smo govorili o nebesih. Najbrž se je že vsak izmed nas kdaj vprašal, ali bo prišel v nebesa. Kakšne so naše predstave o tem, kako priti v nebesa in kaj pravita Sveto pismo in teologija? Ali so vrata, ki jih je odprl Kristus, pripravljena za vse ali pa moramo še kaj postoriti, preden pridemo v Nebeško kraljestvo? Ob teh vprašanjih sta razmišljala jezuit in kapucin p. Damjan Ristić in br. Jakob Kunšič.
V prostorih župnijskega doma na Dobrovi je od danes na ogled razstava arhivskih fotografij o življenju in delu slovenskih beguncev v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Na ogled bo do nedelje, 12. maja. V torek, 23. aprila ob 19.45, bo ob razstavi organizirano tudi predavanje dr. Helene Jaklitsch. Spregovorila bo o povojnih dogodkih ter predstavila življenje in delo slovenskih beguncev. Takrat bo na voljo tudi fotografska monografija Rojstvo novih domovin, ki preko obširne zgodovinske študije in arhivskih fotografij spregovori o tem zamolčanem obdobju slovenske zgodovine. Po drugi svetovni vojni je med 20.000 in 25.000 Slovencev zapustilo svoje domove ter odšlo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško. V izjemno težkih povojnih razmerah je zgodba slovenskih beguncev v tistem času postala resnično junaška.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Vertikala je vezna pot, ki teče ob zahodni slovenski meji, vse od Tromeje pri Trbižu do Jadrana. Nastala je davnega leta 1972, ko je ustanovitelje - člane Slovenskega planinskega društva Trst vodila domovinska zavest. Ta, kot pravita naša gosta Jasmín Rudež in Maksimiljan Kralj, živi tudi danes. Avtorja novega vodnika po Vertikali, ki se vije od najvišjih vrhov Julijcev, čez gričevnat goriški svet vse do morja, sta sta postavila tudi nagradni vprašanji. Odgovorite lahko na elektronski naslov: dozivetja.narave@ognjisce.si do 5. 5. 2024. Nagrajence razglasimo 10. 5. 2024.
Klemen Kraševec, Aljaž Bratina, Aleks Birsa Jogan in Brina Rednjak so opisali svoje doživljanje srečanja z enim najbolj odmevnih podkasterjev katoliškega okolja, ki je obiskal Slovenijo in požel veliko zanimanja. Nekaj njegovih sporočil, premislekov, ki so jih najbolj nagovorili, so podelili z nami.