David Sipoš

V sklopu Tedna katoliškega šolstva smo povabili na pogovoru Davida Sipoša, ki je v srednješolskih letih brusil svoj značaj v Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. David Sipoš, danes priznani režiser, scenarist, filmski producent in vodja ekipe studia Siposh. 

Boštjan Gorenc - Pižama: Z branjem urimo možgane

Boštjan Gorenc, z vzdevkom Pižama, je pisatelj, komik, igralec, raper, prevajalec in voditelj. V glavnini, ker je poleg omenjenega še marsikaj. Pogovor o besedah, jeziku in branju, o njegovih zadnjih odmevnejših projektih. Jezik je skupni imenovalec vsega, s čimer se Boštjan ukvarja. 

“Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni ravno dobro za našo koncentracijo.”

Pisatelj, podkaster, komik, igralec, rapar, prevajalec, … človek s črkami, kot piše na njegovi spletni strani. Posnel je več odmevnih rap pesmi. Tudi zgoščenko. Nastopil v več predstavah, tudi v komedijah, sodeloval v Improligi. vodil televizijsko prireditev, povezoval številne dogodke, bil dve leti tudi urednik za mladinsko leposlovje, prevaja otroško in fantazijsko literaturo, nastopa po šolah, med prvimi je začel s podkasti, soustvarjal strip, pred desetimi leti pa na knjižne police postavil svoj prvenec sLOLvenski klasiki 1. Boštjanovo ustvarjanje je zelo razvejano.

Od kod vzdevek Pižama?

»S tem vzdevkom beležijo tudi izposojo mojih knjig, zato se vsekakor poistovetim z njim. Tudi pomensko gledano, sem človek, ki zelo rad za-spi. Čeprav sem imel obdobja, od tega, da sem po vse noči delal, ker je bilo lažje zaradi miru, do tega, da zdaj, odkar imam otroka, je treba zjutraj vstajati, tako da je to spalno obdobje zdaj bolj regulirano.

Vzdevek izhaja iz osnovne šole, ko sem bil tisti »ta mali nesocializirani mulc«, ki so ga imeli razredni in šolski težaki zelo radi, ker so dobili največ »dretja« za svoj denar.

Ko sem dvakrat prišel v trenirki v šolo, se je eden spomnil, da je to pižama. Nekaj let tega nisem maral. Mislil sem, da se bom tega vzdevka rahlo rešil na prehodu v srednjo šolo, pa seveda je to prišlo za menoj. Ko sem začel rapat, je bilo o.k, imam že vzdevek, ni se treba izmišljevati. Zdaj je pa sploh super, ko veliko hodim po šolah za bralne spodbude mladim bralkam in bralcev, in če rečem, jutri vas bo obiskal pisatelj Boštjan Gorenc, se sliši zelo tako, o, moj Bog, bo prišel en dvesto let star, pa bo govoril, kako je mamute pasel, ko je bil otrok ... Jutri pride Pižama, pa že malo bolj zastrižejo, in je prepreka manj, ko je treba navezati pristen stik z mladino, da ni treba čez njo skakati.«

Kakšna je današnja mladina?

»Ukvarjam se predvsem z branjem in bralno kulturo. Odstotek sodelujočih pri Bralni znački je približno takšen kot je bilo pri nas. Posebej v nižjih razredih seveda vsi berejo. Na točki, ki se zgodi med prelomom med slikanicami pa potem daljšimi knjigami, se zgodi osip. Seveda je odvisno od okolij in različnih spodbud. Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni najbolje za našo koncentracijo.

Za domišljijski svet je ponavadi potrebna stvar, ki nam je danes vsem primanjkuje, in to je dolgčas. Okrog sebe imamo motilce pozornosti, vsi gledamo na telefon, računalnik, v televizijo. Ves čas smo in nimamo časa. Želim, da bi vam bilo dolgčas. Ko nam bo dolgčas, bomo imeli najboljše ideje, kako ga pregnati. Takrat začne teči domišljija.

Pozna se ravno to, da se je treba ves čas boriti za pozornost. Kadar ni zaslonov zraven, zelo hitro lahko kam odtavajo. Toda, če jih prepričaš, ti sledijo. Poslušajo. Najtežje je bilo takoj po koroni, leto, dve, potem je šlo to mino, ko sem imel generacije prvih, drugih, tretjih razredov, ki nikoli niso bili na kulturni prireditvi. Ker niso mogli biti in je bilo to njim nekaj povsem novega. Aha, zdaj moramo tu sedeti pri miru, aha, pa zdaj moramo poslušati … dejansko je bilo tako, zdaj se je to nadoknadilo. Takrat je bilo pa res kar zanimivo, pa niti ne, da bi se oglašali iz neke nagajivosti, samo preprosto bili so v nekem povsem neznanem položaju. Sploh, ko gledam malo starejše, pa se mi zdi, da ta mladina danes - splošno gledano, premore več empatije, kot smo je mi. Pomislijo malo tudi, kako bodo stvari, ki jih počnejo vplivale ali na druge ali na ... Mladina se veliko bolj, pač zato, ker tudi odraščajo s tem, pomen okolja, našega odnosa do tega, da skušamo ohranjati okolje in mu pomagati. Seveda potem pridejo zraven tudi druge stvari.

Se najdejo »mandeljci«, splošno pa vzgajamo bolj empatično generacijo

Plaz ustvarjalnosti se zdi, da se ne izpoje: »Ja, hvala! … Vse kar počnem se prepleta, vse je povezano z jezikom. Sem zelo, jasno, jezikovni ustvarjalec. V besedah sem močan, imam bogato podlago, iz katere lahko črpam. Vizualen pa nisem ravno. Pisanje, prevajanje, … glavnina vsega je ljubezen do zgodb, ki sem jo dobil že v mladih letih skozi zgodbe, ki mi jih je pripovedovala, brala babica. Spominjam se, kako za malo se mi je zdelo, ker ni imela vedno časa, da bi mi brala in sem se potem malo tudi iz trme kmalu naučil brati. In se je nadaljevalo … dolgo časa je bilo bolj poustvarjanje. V šoli so bile razne recitacije, malo smo pisali, v gimnaziji pa se je začelo, od tega, da sem po naključju pristal v gledališki predstavi in me je to tako potegnilo, da smo naslednje leto še z dvema kolegoma naredili svojo avtorsko predstavo.

Ravno branje je to, kar potrebujemo danes. Branje je neke vrste fitnes za možgane, ker ravno s koncentracijo, z osredotočenjem, urimo možgane, jih treniramo, da bodo sposobni biti osredotočeni tudi na ostalih področjih.

Istočasno sem začel tudi rapati. Ko sem začel igrati v predstavah, sem itak kmalu »pogruntal«, da resno igro raje prepustim drugim, bolj usposobljenim, z bolj razvitim igralskim aparatom. Sam ga imam toliko, da ljudi nasmejim. No, zdaj pa jaz pišem besedila predstav, ki jih igrajo drugi. Tako se je, se mi zdi, sklenil krog. Ravno zdaj, po tem pogovoru – ne vem sicer, kdaj bo to objavljeno, se odpravljam v Novo Gorico na vajo, kjer Matjaž Pograjc režira moje besedilo »Kekec proti Kekcu«. Predstava je dinamična, nasmeji in da misliti.

Včasih mladi rečejo, ko hodim za bralne značke po šolah, joj, zakaj niste vi naš učitelj za slovenščino? Danes ste to rekli, ker sem imel zabaven nastop, prvič, ko bi dal »cvek«, bi rekli, joj, ta Pižama, je težak.»

Uspeh je vedno skupno delo ekipe

Tonetu Strnadu, magistru farmacije, ustanovitelju in dolgoletnemu direktorju družbe Medis je Združenje Manager podelilo priznanje za življenjsko delo na področju menedžmenta. Velja za človeka z izrednim občutkom za dialog, voditelja z redko kombinacijo vizije, empatije in odločnosti.

Pol stoletja v svetu financ

Bojan Pravica je podjetnik in finančni svetovalec, poznavalec plemenitih kovin s petdesetletnimi izkušnjami na področju finančnih storitev, investiranja in svetovanja. Je ustanovitelj in glavni vodja družinskega podjetja, ki deluje v več evropskih državah. Živi in deluje v Nemčiji. Pogovarjali smo se med drugim tudi o trgu plemenitih kovin, kakšni smo slovenski varčevalci, oziroma kam in na kakšne načine vlagamo. 

Mojca Fatur - Korak po korak do ozdravitve

Mojca Fatur je uveljavljena gledališka in filmska igralka, ki je na svoji umetniški poti skozi leta ustvarila številne kompleksne in čustveno močne vloge. Prejela je več priznanj. Njena zgodba presega umetnost. Mojca Fatur je tudi iskrena, srčna pripovedovalka življenja. Ob izidu njene knjige »Zdrava« smo se z njo pogovarjali o zdravju, odnosih - tudi do sebe in sveta širše. Je dokaz, kako je tudi iz najtežjih preizkušenj mogoče zrasti.

Mojci se zdi pomembno spregovoriti (tudi)o notranjih stiskah, oklepih, zaledenelih travmah in o osebnih doživetjih, ki nas zaznamujejo. Nas jih je strah. To so primarne rane, s katerimi se kot otroci nismo mogli soočiti. »Saj ni treba, da so za njimi močne zlorabe, zapuščenost … najbolj ranjeni smo od neprisotnosti. Prve rane se začenmos tem, ko starši niso polno prisotni, lahko so prisotni fizično, ne pa v duhu. Opazujem mamice, ko peljejo otročka v vozičku, ali ga dojijo, pa ne gleda otroka v oči, ampak v telefon. »To je neprisotnost, ki rani.

V resnici mi je bolezen dala najdragocenejše darilo- sebe sem dobila nazaj. Za zdravje sem se morala poglobiti v globine svoje biti, kjer najdemo najbolj primarno esenco.

»Bolezen me je naučila tudi prepoznavanja, kaj je moje in kaj ni, kaj drugi “projecirajo” name. Šokirana sem, kakšna družba postajamo. Moji nameni so čisti, če je nekdo to sposoben sprejeti, prav, če ne, pa tudi.«

Ob knjigi »Zdrava«, ki jo je Mojca napisala o svoji izkušnji z boleznijo in predvsem o poti do vnovičnega zdravja, smo jo v oddaji »Via positiva« vprašali tudi, zakaj se je odločila za knjigo, kako se je pisala. Kakšen je njen odnos do življenja in zakaj je pomembno, da se ob bolezni ne poistovetimo z njo?

»Najprej sem želela čim bolj razumeti bolezen. A, kot pravijo, kamor gre moja pozornost, tja gre moja energija, tisto hranim. Zato sem se vprašala, želim biti čim bolj bolna ali zdrava? Zaprla sem vse zavihke o bolezni in začela zelo globinsko raziskovati pot do zdravja. Po eni plati skozi knjige, dokumentarce in pod drugi skozi sebe, navznoter. Kakšni občutki gredo skozi mene ob misli na zdravje?«

»Ogromno energije porabimo za to, da v sebi tiščimo navzdol in skrivamo tiste dele sebe, ki niso najlepši, vsi se kdaj zlažemo, smo nevoščljivi … , ko bi jo pa lahko za ustvarjalnost, ljubezen, za odnos in radost. Odrasli lahko izbiramo. Česa se bojimo? Soočimo se. Ko se sprejmemo, sprostimo ogromno energije, in s tem se začne zdraviti tudi naša celovitost.«

Iztok Mrak: Če želimo kaj doseči, se moramo sprejeti

Februarja obeležujemo dan bolnikov, dan socialne pravičnosti in ob sklepu meseca dan redkih bolezni. K pogovoru smo povabili Iztoka Mraka, dipl. socialnega delavca, predsednika Socialne zbornice Slovenije, ki je vključen tudi v Društvo distrofikov Slovenije, in od rojstva živi z diagnozo redke živčno-mišične bolezni. Navdihuje s svojo zavzetostjo, radostjo in pogledom na življenje. 

Volnena zgodba družinskega podjetja Soven: V naravi smo videli prihodnost

Pri družinskem podjetju Soven so vztrajali pri svoji viziji in volno začeli inovativno uporabljati v veliko produktih. Po tridesetih letih dela smo v studio povabili Marijo Srblin, ki je opisala njihovo družinsko poslovno pot in možnosti, ki se jim z volno še odpirajo v poslovnem svetu, tudi na tujih trgih. Pogovarjali smo se tudi o samooskrbi, o zanimanjih mladih za prevzem kmetij, reji drobnice ter o razvoju in široki rabi izdelkov iz volne.