Današnji svet vse prevečkrat človeka ceni po njegovih sposobnostih, denarju in funkcijah. Evangeljski pogled je popolnoma drugačen, kajti za Boga Očeta je vsak človek dragocen in vreden. To sporočilo močno odzvanja tudi v večeru »Hoja po rdeči preprogi«, ki ga vsako leto pripravijo na poletnem taboru za osebe s posebnimi potrebami in darovi. Komentar je ob godu sv. Klare Asiške, ki je jasno pokazala, da je življenje vredno tudi v bolezni, napisala s. Meta Potočnik.

Priporočimo arškemu župniku domačega duhovnika, druge duhovnike, ki jih srečujemo in vse tiste, ki so v teh dneh začeli delo na novih župnijah in so bili po dolgih letih premeščeni in tiste, ki jih radi obsojamo, pa tudi tiste, ki so nas spremljali skozi življenje in vse, ki so že v večnosti.

Poletje prinaša številne folklorne festivale in dogodke, ki ohranjajo slovensko kulturno dediščino. Vesna Sever Borovnik razmišlja o pomenu ljudske glasbe, folklorne dejavnosti, prostovoljstva in prenašanja izročila na mlajše generacije.

Kako je kaj z našim domoljubjem? Koliko nam Slovenija pomeni, kako gledamo na zastavo, se nam kdaj zarosijo oči, ko vidimo Triglav? Ali naši vnuki še znajo zapeti kakšno staro ljudsko pesem?

Razmislek o pomenu krščanskega upanja, ki ni le beseda, ampak konkretno dejanje, kot je bilo petdnevno kolesarsko romanje iz Slovenije v poljsko Čenstohovo. Romanje je bilo sad skupne odločitve, priprav, napora, molitve in medsebojne povezanosti. Evropa danes ne potrebuje le gospodarske in politične povezanosti, temveč mora ponovno odkriti svoje krščanske korenine, ki so navdihovale njene ustanovitelje. V času vojn, delitev in izgube vrednot je potreba po miru, odpuščanju in odgovornem voditeljstvu še posebej velika. Avtor zaključuje z zgledom športnikov Erlinga Haalanda in Tadeja Pogačarja, ki kljub svetovni slavi ostajata skromna, delavna in timsko usmerjena. Tako kot kolesarji upanja opominjata, da največje stvari nastanejo v sodelovanju. Sporočilo je jasno: upanje ni beg iz resničnosti, ampak pogumen in dejaven vstop vanjo.

Med mladimi, tudi v moji generaciji, pogosto slišim angleško frazo You do you. V prevodu to pomeni nekaj podobnega kot dokler se mene ne tiče, počni, kar želiš. Toda, ker živimo v skupnosti, se mi zdi takšno razmišljanje precej kratkovidno. Nihče od nas ne živi sam zase. Smo vpeti v čas in prostor, s tem pa tudi v družbo, ki jo gradimo in tako naša dejanja vplivajo na druge. Danes v javnem življenju velikokrat slišimo, da ne smemo obsojati.

Saj veste – tega, kar ima človek pred nosom celo svoje življenje, se ponavadi ne zaveda. Ker je samoumevno. Ker je nekaj vsakdanjega. Letos spomladi sem si za službeno uporabo na telefon prenesla znamenito apikacijo Tik tok. Na njej pa tisoč in en filmček tega in onega tujca, ki je prvič v Sloveniji.. Da je to najlepša država na svetu. Da je podcenjena. Premalo znana. Da je skriti dragulj Evrope! Celo sveta!