Do Ritma srca je le še 9 dni, priprave so v polnem zamahu …

Jezus Kristus se je rodil okoli leta nič in dogodek se je zdel dovolj pomemben, da po njem še danes štejemo leta. Kaj vse se je zgodilo do leta Gospodovega 1945, ko je tolpa revolucionarjev določila in odločila, da bomo od tega časa naprej, leta šteli tako, kot bodo oni ukazali! Zgodovino namreč pišejo zmagovalci in ker smo zmagali in ker vladamo, bo vse tako, kot bomo ukazali in zapovedali …

»Smo pripravljeni prisluhniti resnici, tudi če bo zaradi nje ogroženo naše udobje, ali pa v prostor vržemo brezoblično vprašanje: «Kaj je resnica?» in si kot lastnik teh besed, v znak brezbrižnosti, umijemo roke?«
Vprašanje v Našem pogledu zastavlja avtor Tadej Sadar, ki nadaljuje, da so mnoge vojne: »povezane z nezmožnostjo človeka, da bi se odpovedal najmanjši pridobljeni dobrini.«

Včasih me spremljanje dnevnih novic, neresno, neodgovorno in nevarno ravnanje odločevalcev, spravi v velike skrbi za prihodnost, ampak poskušam tudi te skrbi prepustiti v Božje roke. Enkrat sem nekje prebrala, da če skrbiš, je kot, da moliš, da se bo zgodilo nekaj slabega, zato poskušam odmisliti hude misli. Marsikdaj je težko razločevati, kaj je še moja odgovornost in kaj ne več, zato je na tem mestu čas za molitev za notranji mir: O, Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

Argument pisanja božiča in velike noči z véliko začetnico ’zaradi spoštovanja’ pa razpade pred vprašanjem: »Ali si potemtakem drugi prazniki ne zaslužijo spoštovanja? Si ga zaslužijo manj? Koliko? Si binkošti zaslužijo spoštovanje le za malo začetnico? Za pol vélike začetnice? Pa telovo, vsi sveti, pepelnica?« Kdo bo to presodil?

Zmaga demokracije je takrat, ko zmaga ljudstvo in ne posameznik ali stranka. Ljudstvo pa zmaga, ko izbere vodjo, ki ima lastnosti skrbnega, dobrega in požrtvovalnega gospodarja. Za razvoj takšnega posameznika pa mora poskrbeti prav ta ista družba, ki ga izvoli. V njej zraste in se oblikuje in ta ista družba, ker je sama nosilka teh vrednot, ga prepozna in postavi za vodjo.

Zadnje državnozborske volitve so nam spet izrisale podobo na polovico razdeljene Slovenije. Polovica za desne, polovica za leve. Polovica bolj konzervativna, polovica bolj progresivna, eni za Janšo, drugi za Goloba. Ves čas se nam vračajo liberalci in klerikalci, partizani in domobranci, kapitalisti in socialisti. Kako slabo je to za družbo ni treba posebej poudarjati, saj se nam pred očmi takoj izriše delitev na naše in vaše, na tiste, ki razumejo nove čase in one, ki se jim kolca po tistem, kar je že bilo …