Na zadnji misijonski dan je bil gost pogovora nadškof in metropolit v Izmirju pater Martin Kmetec, ki je ob mislih svetega Frančiška spregovoril o tem, kaj človek lahko podari Bogu. V pogovoru je osvetlil pomen hvaležnosti, vere, evharistije, odnosa do Cerkve, duhovnikov in svetih krajev, dotaknili pa smo se tudi velikega tedna, življenja kristjanov v Turčiji ter frančiškanske dediščine, ki tudi danes ostaja živa pot za Cerkev in svet. 

Nagovor je pripravila frančiškanka, Marijina misijonarka s. Mojca Korošec. V njem se je osredotočila na pomen prehoda svetega Frančiška v večnost in na to, kakšno sporočila prinaša »transitus« kristjanom danes ob 800-letnici njegove smrti.

S. Romana Kocjančič, frančiškanka Marijina misijonarka, je pripravila osrednji misijonski nagovor šestega dne, z naslovom »Večno življenje«. Razmišljala je: »Gospod mi je - kot vsakemu od nas, podaril večno življenje. Velik dar mi je dal tudi, da sledim, kako biti ljubljena od Boga in ljubiti Boga ter vsakogar, svetemu Frančišku Asiškemu, zgledu najprepoznavnejše osebnosti krščanske zgodovine. Vse kar je Frančišek okušal na zemlji tudi meni ni primerljivo z objemom Kristusa. Zato je Frančišek živel spreobrnjenje v duhu uboštva vse življenje in to pot vidim tudi zase, rojevanje za nebo: živeti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa. Frančišek se je poistovetil s Kristusovo ljubeznijo, s katero je umrl za naše odrešenje na križu. Zato je bila smrt zanj sestra, saj mu je odprla vrata v večnost z Bogom. Smrt je bila zanj Velika noč in naj bo tudi moja in naša!« Govorila je o zapisanih pričevanjih in spominih na poslednje trenutke svetega Frančiška na zemlji. 

Meditacija ob križu.

Z br. Miho Sekolovnikom smo se pogovarjali o miru. Kako stopiti na pot spreobrnjenja, da pomirjeni v sebi, spravljeni z Bogom in svetom, živimo v miru?

V Malem misijonskem nagovoru je br. Luka Modic v petek, na veliki spravni dan, ko se ukvarjamo z mirom, spravo in delom, govoril o oporoki sv. Frančiška, ki je brez dvoma eden njegovih najpristnejših in intimnih narekov. Spominjanje svojega življenja, kje nas je Gospod že srečal, je nujno za duhovno življenje. 

Vzorec popolne izročitve najdemo v Jezusu v vrtu Gecemani. Tam se je zgodila največja bitka v zgodovini – boj med človeško in Božjo voljo. Ko je Jezus izrekel svoj končni »da« Očetovi volji, se je tesnoba umaknila miru. Ta mir mu je dal moč, da je šel skozi trpljenje kot jagnje, brez zagrenjenosti ali sovraštva.
Tudi mi smo povabljeni, da v svojem življenju ločimo med naporom, ki je naša dolžnost, in rezultati, ki jih v miru prepustimo višji modrosti. Le tisti, ki se čutijo ljubljene, lahko resnično ljubijo in širijo mir v svojem okolju.