Domoljubje kot vrednota – v teoriji da, v praksi ne

»Težko boste našli koga, ki bi rekel, da imeti rad svojo državo ni vrednota,« poudarja dr. Rosvita Pesek. Na deklarativni ravni se skoraj vsi strinjajo: ponos na Slovenijo, spoštovanje dosežkov in skrb za skupnost naj bi bili samoumevni.

Težava pa nastopi v praksi. Po njenem mnenju se že desetletja ne premaknemo pri ključnem vprašanju – kako to zavest prenesti na mlade. Osamosvojitvena zgodovina ostaja premalo prisotna v šolah, reforme učnih programov pa se ustavljajo.

Peskova opozarja, da razlog ni več zgolj časovna bližina dogodkov ali dejstvo, da so nekateri akterji še živi. »Zdaj vidim, da ne gre za to. Gre za to, da ta del zgodovine ne bo vstopil v učbenike, dokler ne bo zapisan tako, kot bi si nekateri želeli,« pravi.

Posledica je očitna: generacije mladih, ki o nastanku države vedo zelo malo. Brez tega znanja pa se težko oblikuje tudi odnos do domovine. »Potem pa plavamo kot posamezniki v globalnem svetu,« dodaja.

Zamolčana zgodovina in moč umetnosti

Dr. Mitja Ferenc opozarja na drug vidik: dolgotrajno zamolčanje povojnih zločinov. Po njegovih besedah smo kot družba dolgo čakali celo na umetniško upodobitev teh tem.

Film Naša kri, ki je nedavno prišel v javnost, je po njegovem mnenju prelomnica. »Ko sem ga gledal, so mi tekle solze,« priznava. Film ne spodbuja sovraštva, temveč odpira vprašanja človeških odločitev v ekstremnih razmerah.

Prav umetnost ima moč, da prebudi čustva tam, kjer zgodovinske študije ne dosežejo širše javnosti. »To je več kot ne vem koliko knjig,« dodaja Ferenc.

Sprava: napredek obstaja, a prepočasen

Na področju sprave in raziskovanja prikritih grobišč se je v zadnjih desetletjih sicer nekaj premaknilo. Odprta so bila številna grobišča, izdane knjige, razširjeno znanje.

A Ferenc opozarja na veliko razočaranje:
»36 let smo že v demokraciji, pa še vedno nimamo rešenih osnovnih civilizacijskih vprašanj – pravice do groba in imena.«

Še več, opozarja na dvojna merila politike. Medtem ko Slovenija izkazuje empatijo do žrtev drugod, doma pogosto ni enakega odnosa. Kot primer navaja zavrnjene predloge za izdajo mrliških listov in dostojen pokop žrtev povojnih pobojev.

»To so naši ljudje, ki niso smeli imeti niti imena niti groba,« poudarja.

Politična kultura: od dialoga do razkola

Peskova ob primerjavi začetkov parlamentarizma in današnjega časa opaža zaskrbljujoč premik.

Leta 1990 so politiko soustvarjali »amaterji«, ki pa so kljub zahtevnim razmeram znali sodelovati in doseči konsenz. Danes imamo profesionalizirano politiko, a manj dialoga.

»Danes se poslanci več ne slišijo,« ugotavlja.

K temu prispeva tudi medijski prostor. Po njenem mnenju je pluralnost medijev resno ogrožena, koncentracija lastništva pa predstavlja nevarnost za demokracijo.

Družbena omrežja in kriza resnice

Posebno poglavje predstavlja vpliv družbenih omrežij. Peskova opozarja na nevarnost lažnih informacij in anonimnosti.

Svojo izkušnjo opiše zelo konkretno: lažna novica o njenem zdravstvenem stanju se je razširila po Facebooku in povzročila paniko med bližnjimi. »To me je oddaljilo od teh tehnologij,« priznava.

Najbolj jo skrbi za ljudi, ki niso vešči prepoznavanja lažnih novic. »Ne bodo znali ločiti zrnja od plev,« opozarja.

Razkritja, korupcija in izguba zaupanja

Ob nedavnih razkritjih prisluškovanj in spornih pogovorov v politiki Ferenc ocenjuje, da smo priča razgaljanju realnosti.

»Po eni strani grozno, po drugi strani pa dobro, da se je razodelo,« pravi. Takšni dogodki lahko ljudem odprejo oči, a hkrati poglabljajo nezaupanje.

Peskova dodaja, da je največja nevarnost prav izguba zaupanja v voditelje:
»Vsak narod potrebuje ljudi, ki jim zaupa. Mi pa prihajamo v čas, ko se sprašujemo, komu sploh še verjeti.«

Brez korenin ni prihodnosti

Oba sogovornika se strinjata, da je ključno vprašanje identitete. Če posameznik ne pozna svojih korenin, ne razume zgodovine in ne zaupa institucijam, postane družba nestabilna.

Peskova to ponazori z močno metaforo:
»Smo kot na krovu Titanika – kateri val nas bo kam odnesel.«

Rešitev vidi v večji odgovornosti – v politiki, medijih in družbi kot celoti. Predvsem pa v resnici, spoštovanju zgodovine in vzgoji mladih.