Ali družbena omrežja res prikazujejo vse, kar objavimo? Urednica Domovine Erika Ašič v komentarju »Prokleti komunisti« razmišlja o vplivu algoritmov, cenzuri na spletu in vprašanju, kdo danes v resnici usmerja naše razmišljanje.

Ali Milanu Kučanu že 35 let delamo krivico? V komentarju je urednica Domovine Erika Ašič razmišljala o razklanosti slovenske družbe, različnih pogledih na osamosvojitev ter o tem, zakaj bi bilo po njenem mnenju treba znova ovrednotiti vlogo posameznikov v nastanku slovenske države. Dotaknila se je tudi vprašanja narodne identitete, slovenstva in pomena zgodovinskega spomina. 

Ko so na Gosposvetskem polju slovenski kmetje, kosezi in preprosti ljudje nekoč ustoličevali kneza na knežjem kamnu v slovenskem jeziku, takrat niso odločali o simbolu, temveč o bistvu oblasti, tudi o poštenosti. Tisti starodavni obred je bil natančno to, česar sodobna politika največkrat ne prenese: oblast je morala upoštevati ljudstvo, ne pa obratno. Tako komentar v Domovini začenja Tomaž Cuder. 

V mesecu pred 35. rojstnim dnem samostojne Slovenije smo na Domovini pripravili ciklus podkastov, s katerimi bi radi obudili spomin na dogajanje v obdobju osamosvajanja, nekatere dogodke še dodatno osvetlili, hkrati pa spodbudili razmislek o tem, kako so stvari potekale pozneje ter kje smo danes.

Četrta vlada Janeza Janše je začela z delom. Kot je napovedal premier, si želi predvsem dolgočasnega mandata. S tem je ciljal na prepotreben mir pri delu, da bi bilo uresničevanje obljub iz koalicijske pogodbe lažje, brez nepotrebnega medijskega stampeda od prvega dne in brez histerije nevladnikov, ki bi javnost od prvega dne prepričevali, da je v državi nekaj narobe samo zato, ker je prišlo do menjave oblasti. Vsaj mediji so se ob prisegi 16. slovenske vlade nekoliko umirili, zavedajoč se, da je ministrska ekipa postavljena, stranke usklajene, koalicija trdna in vlada stabilna.

V tokratnem komentarju Erika Ašič spomni na spominsko slovesnost, ki bo v soboto, 6. junija pri breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu: »Videti je, kot da prejšnja oblast ne pozna prav nobene razumne meje. Nikakor se ni pripravljena umakniti s svojih položajev in spustiti vajeti iz rok, kot jih nikoli zares ni. Lahko bi rekli, da gre na žive in mrtve. Dobesedno. Ker če ne bodo na oblasti oni, bo pa kdo drug. In če je drug, je za njih problem … Toda: zakaj že? Zakaj je tako težko izpustiti iz rok nekaj, za kar si bil sicer nekaj časa odgovoren (pustimo sedaj ob strani, da zelo neuspešno), ampak ni tvoje? No, naj ne bi bilo. A tega Robert Golob in njegov cvetober levih aktivistov ne razumejo. Prepričani so, da jim oblast pripada. In s tem vse materialno, kar sicer ustvarjajo in ustvarjamo drugi, oni pa v imenu oblasti pobirajo – prevečkrat zgolj za svoje žepe.

Novinar Domovine Peter Avsenik v komentarju razmišlja o izvolitvi Janeza Janše za predsednika vlade, pri čemer poudarja šibkost in razklanost leve opozicije. Novo koalicijo predstavi kot začetek politične in družbene prenove države.