Predstavljajte si svet v katerem ni nikogar s skritim namenom, ni preračunljivosti, kjer so vsi iskreni v besedah in dejanjih, preprosti, spontani in igrivi. Nekoč smo bili vsi del tega sveta ...

Ko ljudi združi isti smisel, lahko združeni premikajo gore. Nemalokrat pa jih druži tudi kolektivna travma, ponižanje ali strah in takrat se na polju skupne bolečine lahko rodi tudi velikanska mašinerija ...

Ob naslovu današnje misli, bi lahko pričakovali kakšno strašljivo napoved negotove prihodnosti, ali kakšno preteklo izkušnjo, ko je svet visel na nitki. Razlog pa je povsem drugačen ...

Mnogi svetniki so zatrjevali, da: »Bogu nobena molitev ni tako všeč kakor rožni venec.« Tudi pater Pij, ki ga je imenoval kar »najmočnejše orožje.« Grob tega znamenitega patra letno obišče na milijone ...

Vas je kaj strah jutrišnjega dne? Negotovosti, ki jo prinaša nov svet umetne inteligence in robotov? Naraščajočih vojnih žarišč in ekoloških katastrof? V jedru pomena besede strah je odrevenelost ...

Kaj je po smrti? Ali so nebesa in če so, kaj duše tam počno? Če sploh kaj? Odgovore na vsa ta vprašanja lahko najdemo tudi v mnogih nerazložljivih dogodkih, ki so se zgodili po Frančiškovi smrti ...

Jutranje sonce je razširilo novico, da je on, ki je bil njihov brat in oče in vodnik, zapustil ta svet. V nenavadnem sprevodu so telo prenesli v asiško cerkev. Solze žalosti so tekle po radostnih obrazih ...

Kdor je iz župnije, kjer je dom katerega frančiškov redov, pozna to nenavadno besedo, ki opisuje prehod. Tretji oktober je dan, ko je bil »šotor telesa svetega Frančiška odložen,« kot je sam naznanil sobratom ...