Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.
Večna eksistencialna vprašanja, vprašanja o smislu življenja, nas zadanejo prej ali slej, pa naj se v blišču in hrupu sodobnega potrošništva ta notranji glas še tako trudimo utišati. Dunajski psihiater Viktor Frankl in ruski literarni klasik Lev Tolstoj sta tem razmislekom posvetila vse življenje in filozof, Micah Sadigh, v svojem delu preplete njuna spoznanja in zahtevne filozofske principe skuša približati sleherniku.
S Franklovo logoterapevtsko mislijo in Tolstojevim čutom za najgloblje v človeku, nagovori vprašanja trpljenja, smrti in življenjskega smisla. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Eksistencialno potovanje, ki jo je napisal Micah Sadigh in je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.
Čas, v katerem živimo terja od nas mnoge odločitve. Odpirajo se teme, ki nas izzivajo k odgovoru. A tudi če odgovora ne damo, smo sprejeli odločitev, za katero bomo kot skupnost, nosili posledice. Saj ne da teme ne bile aktualne že prej, le bolj intenzivno so prisotne v našem okolju. Težnje človeka, da bi mehanicistično urejal svoje življenje so zlasti v zadnjih desetletjih vse bolj prisotne. Vedno znova se potrjuje, da manj kot človek lahko obvlada, bolj si obvladovanja želi. Pod krinko svobode se načenjata tako svetovni mir, kot življenje posameznika.
Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih.
V pogovoru ste lahko prisluhnili mariborčanu Sašu Radovanoviču, ki je soavtor knjige Bombardiranje Slovenija 1944 - 1945. Gre za sorazmerno neznan segment naše zgodovine, ki pa še danes vpliva na življenje pri nas. Maribor je bil zaradi strateške lege in tamkajšnje tovarne v zadnjih dveh letih druge sv. vojne eno najbolj bombardiranih mest. Zavezniki so nanj odvrgli kar 3.259 ton bomb in uničili 47 odstotkov stavb. Približno 10 odstotkov jih ni eksplodiralo in na njih še danes stoji kar nekaj zgradb, tudi šolskih ...
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče