Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.
Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.
Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.
Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.
Jezus je prinesel tolažbo, ozdravljenje in ljubezen ter nam še danes ponuja svoj mir. Skupaj gradimo kraljestvo miru in pravičnosti ter se veselimo Božiča. Tokratni nagovor je pripravil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf.
Jezus je prinesel tolažbo, ozdravljenje in ljubezen ter nam še danes ponuja svoj mir. Skupaj gradimo kraljestvo miru in pravičnosti ter se veselimo Božiča. Tokratni nagovor je pripravil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf.
V tokratni katehezi se posvečamo Svetemu pismu; med drugim izveste konkretne nasvete za večjo domačnost s Svetim pismom.
V tokratni katehezi se posvečamo Svetemu pismu; med drugim izveste konkretne nasvete za večjo domačnost s Svetim pismom.
Novembrska kateheza za bolnike je posvečena čuteči in sočutni bližini ob umiranju in žalovanju. Izvir kateheze je bil v božji besedi: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog …« (Iz 40,1) ter misli Patricka OMalleya: »Žalujočemu smo najbolj v pomoč, ko ga z vsem bitjem poslušamo in mu dopustimo izražati svojo žalost!«
Novembrska kateheza za bolnike je posvečena čuteči in sočutni bližini ob umiranju in žalovanju. Izvir kateheze je bil v božji besedi: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog …« (Iz 40,1) ter misli Patricka OMalleya: »Žalujočemu smo najbolj v pomoč, ko ga z vsem bitjem poslušamo in mu dopustimo izražati svojo žalost!«
Tokrat sta bila gosta v oddaji Za življenje zakonca Perko, ki sta spregovorila o vrednotah v zakonu, vabljeni k poslušanju.
V tednu dni smo bili priča prehodu kar dveh hladnih front, ki sta nam prinesli v enem tednu dvakrat snežno odejo in tri jutra pozebe. Vsi ki imamo doma sadno drevje se sprašujemo, ali bomo letos spet ostali brez sadja. In kako poskrbeti za drevje po pozebi. O tem je svetoval in na številna vprašanja poslušalcev odgovarjal sadjar Matjaž Maležič, dolgoletni vodja Sadne drevesnice Studenec.
Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Sinoči (24.4.) ob 19.30 je bil v nunski cerkvi 6. koncert Sakralnega abonmaja. Nastopil je Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana pod vodstvom dirigenta Ambroža Čopija, ki bil naš gost.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Za testo potrebujemo pol litra oz. 30 dag moke, ob strani damo slabo žličko soli, 1/3 kocke (cca. 15 dag) kvasa – dodamo malo sladkorja in toplega mleka – vstavimo v jamico na sredi moke. V testo dodamo še eno jajce, malo olja (olivnega ali sončničnega) in 1 dl toplega mleka. Če hočemo še finejše, to je bolj mehko testo, lahko v moko dodamo kakšno žlico navadnega jogurta. Testo dobro ugnetemo z roko in pustimo vzhajati, da ga je še enkrat več. Pazimo, da ne prehaja – površina ne sme biti nagubana. Nato pekač namažem s trdo maščobo - z maslom ali pa z mastjo - in testo razvaljamo skoraj na velikost pekača. Nato ga z roko prenesemo in s prsti razširimo do robov. Nadeva naredimo po želji. Sestra Nikolina je povedala, da vedno namaže paradižnikov mezgo (ki jo izboljša z žlico kuhane smetana z mleka), potrese z origanom in baziliko, potrese še sesekljano kislo kumaro, olivo, salamo, šunko, tuno iz konzerve ... na vrhu naj bo nariban sir. Pečemo v pečici pri 190 – 200 stopinjah Celzija 15 – 18 minut, da se lepo zapeče. Če pečica še ni dovolj ogreta oziroma vemo, da gostov še ne bo - koliko časa lahko pica počaka na pekaču, že obložena? Lahko tudi pol ure ali več. Boljše je, da tako počaka, kot da pečeno moramo pogrevati. Pečeno pico sicer takoj vzamemo iz pečice, je preložimo na desko in pokrijemo s pekačem, da se omedi – postane mehka in okusnejša.