Od slike do besede
VEČ ...|22. 6. 2021
Odličen govor predsednika NSZ dr. Matija Ogrina v Kočevske Rogu

Domoljubje in resnica

Odličen govor predsednika NSZ dr. Matija Ogrina v Kočevske Rogu

Domoljubje in resnica

Mateja Subotičanec

Domoljubje

Od slike do besede
Odličen govor predsednika NSZ dr. Matija Ogrina v Kočevske Rogu

Domoljubje in resnica

VEČ ...|22. 6. 2021
Odličen govor predsednika NSZ dr. Matija Ogrina v Kočevske Rogu

Domoljubje in resnica

Mateja Subotičanec

Domoljubje

Komentar Časnik.si
VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Časnik.si
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.
VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Časnik.si
VEČ ...|29. 5. 2019
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

dr. Stane Granda

časnikkomentarslovenijadomoljubjevolitve

Komentar Časnik.si
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.
VEČ ...|29. 5. 2019
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

dr. Stane Granda

časnikkomentarslovenijadomoljubjevolitve

Komentar tedna
VEČ ...|28. 12. 2018
Ali ste ob dnevu samostojnosti in enotnosti izobesili slovensko zastavo?

Helena Jaklitsch se v svojem komentarju sprašuje o slabem odnosu do lastne države ter o vzrokih, ki do tega stanja pripeljali.

Ali ste ob dnevu samostojnosti in enotnosti izobesili slovensko zastavo?

Helena Jaklitsch se v svojem komentarju sprašuje o slabem odnosu do lastne države ter o vzrokih, ki do tega stanja pripeljali.

Helena Jaklitsch

komentarspomindomoljubje

Komentar tedna
Ali ste ob dnevu samostojnosti in enotnosti izobesili slovensko zastavo?
Helena Jaklitsch se v svojem komentarju sprašuje o slabem odnosu do lastne države ter o vzrokih, ki do tega stanja pripeljali.
VEČ ...|28. 12. 2018
Ali ste ob dnevu samostojnosti in enotnosti izobesili slovensko zastavo?
Helena Jaklitsch se v svojem komentarju sprašuje o slabem odnosu do lastne države ter o vzrokih, ki do tega stanja pripeljali.

Helena Jaklitsch

komentarspomindomoljubje

Priporočamo
|
Aktualno

Slovencem po svetu in domovini
VEČ ...|24. 4. 2024
V Lujan romajo že 90 let

Rojaki iz Argentine že 90 let romajo v Marijino narodno svetišče v Lujan. Letošnje romanje bo v nedeljo, 5. maja, nam je povedal slovenski duhovnik v Buenos Airesu Robert Brest. Najprej je sveta spoved, nato je v baziliki sveta maša in po njej je čas za kosilo. Popoldne je procesija, v kateri rojaki - veliko jih je tudi v narodnih nošah - nosijo podobo Marije Pomagaj z Brezij, podobo lujanske Marije in tudi svetogorske Marije za predvojno izseljensko skupnost. V teh dneh že poteka duhovna priprava.

V Lujan romajo že 90 let

Rojaki iz Argentine že 90 let romajo v Marijino narodno svetišče v Lujan. Letošnje romanje bo v nedeljo, 5. maja, nam je povedal slovenski duhovnik v Buenos Airesu Robert Brest. Najprej je sveta spoved, nato je v baziliki sveta maša in po njej je čas za kosilo. Popoldne je procesija, v kateri rojaki - veliko jih je tudi v narodnih nošah - nosijo podobo Marije Pomagaj z Brezij, podobo lujanske Marije in tudi svetogorske Marije za predvojno izseljensko skupnost. V teh dneh že poteka duhovna priprava.

Matjaž Merljak

družbarojakicerkev

Doživetja narave
VEČ ...|19. 4. 2024
Po Vertikali

Vertikala je vezna pot, ki teče ob zahodni slovenski meji, vse od Tromeje pri Trbižu do Jadrana. Nastala je davnega leta 1972, ko je ustanovitelje - člane Slovenskega planinskega društva Trst vodila domovinska zavest. Ta, kot pravita naša gosta Jasmín Rudež in Maksimiljan Kralj, živi tudi danes. Avtorja novega vodnika po Vertikali, ki se vije od najvišjih vrhov Julijcev, čez gričevnat goriški svet vse do morja, sta sta postavila tudi nagradni vprašanji. Odgovorite lahko na elektronski naslov: dozivetja.narave@ognjisce.si do 5. 5. 2024. Nagrajence razglasimo 10. 5. 2024.

Po Vertikali

Vertikala je vezna pot, ki teče ob zahodni slovenski meji, vse od Tromeje pri Trbižu do Jadrana. Nastala je davnega leta 1972, ko je ustanovitelje - člane Slovenskega planinskega društva Trst vodila domovinska zavest. Ta, kot pravita naša gosta Jasmín Rudež in Maksimiljan Kralj, živi tudi danes. Avtorja novega vodnika po Vertikali, ki se vije od najvišjih vrhov Julijcev, čez gričevnat goriški svet vse do morja, sta sta postavila tudi nagradni vprašanji. Odgovorite lahko na elektronski naslov: dozivetja.narave@ognjisce.si do 5. 5. 2024. Nagrajence razglasimo 10. 5. 2024.

Blaž Lesnik

planinstvonaravaSPDTvertikalaplaninsko društvo Trst

Naš pogled
VEČ ...|23. 4. 2024
Tiha revolucija hvaležnosti

Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.

Tiha revolucija hvaležnosti

Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.

Radio Ognjišče

hvaležnostmirduhovni spomin

Za življenje
VEČ ...|20. 4. 2024
Vrednote v zakonu

Tokrat sta bila gosta v oddaji Za življenje zakonca Perko, ki sta spregovorila o vrednotah v zakonu, vabljeni k poslušanju. 

Vrednote v zakonu

Tokrat sta bila gosta v oddaji Za življenje zakonca Perko, ki sta spregovorila o vrednotah v zakonu, vabljeni k poslušanju. 

Mateja Subotičanec

vzgojaduhovnost

Sol in luč
VEČ ...|23. 4. 2024
Stefanie Stahl: Kdo smo

Kako človek pravzaprav deluje, zakaj nekoga razburi nekaj, kar drugega pusti popolnoma hladnega. Zakaj se nekdo vede tako, nekdo drug pa drugače? Zakaj smo včasih brez razloga slabe volje? To so osnovna psihološka vprašanja. Vprašanja o tem, kako zaznavamo sebe in druge. Za kaj si prizadevamo in česa se bojimo? Kaj moramo storiti, da bi bili ljubljeni? Si zaupamo, ali ne? Kako oblikujemo sebe, svoje odnose in življenje? Vse to je psihologija oziroma filozofija, če o teh vprašanjih razmišljamo na splošno. O vsem tem piše psihologinja in terapevtka, Stefanie Stahl, v knjigi z naslovom Kdo smo, ki je izšla pri založbi Učila.

Stefanie Stahl: Kdo smo

Kako človek pravzaprav deluje, zakaj nekoga razburi nekaj, kar drugega pusti popolnoma hladnega. Zakaj se nekdo vede tako, nekdo drug pa drugače? Zakaj smo včasih brez razloga slabe volje? To so osnovna psihološka vprašanja. Vprašanja o tem, kako zaznavamo sebe in druge. Za kaj si prizadevamo in česa se bojimo? Kaj moramo storiti, da bi bili ljubljeni? Si zaupamo, ali ne? Kako oblikujemo sebe, svoje odnose in življenje? Vse to je psihologija oziroma filozofija, če o teh vprašanjih razmišljamo na splošno. O vsem tem piše psihologinja in terapevtka, Stefanie Stahl, v knjigi z naslovom Kdo smo, ki je izšla pri založbi Učila.

Tadej Sadar

odnosidružba

Radijski misijon 2024
VEČ ...|23. 3. 2024
7. dan: Mitja Markovič - Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami!

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!

7. dan: Mitja Markovič - Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami!

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!

Mitja Markovič

duhovnostodnosimisijon2024

Via positiva
VEČ ...|25. 4. 2024
Dr. Žiga Zaplotnik: Posledice, s katerimi se soočamo danes, so plod preteklih neaktivnosti, zanikanja ali zatiskanja oči pred resnico.

Dr. Žiga Zaplotnik je asistent na Katedri za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, ki dela kot raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) v Bonnu, kjer se ukvarjajo z napovedjo vremena, po novem pa tudi z razvojem računalniškega modeliranja vremenskih in podnebnih vzorcev, ki bodo v prihodnje – tako vsaj upajo, poskušali odgovoriti na pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih pojavov. Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. Zakaj prihaja do takšnih vremenskih odklonov in kako lahko ukrepamo s svojimi drugačnimi življenjskimi izbirami?, je bilo osrednje vprašanje pogovora.

Ob Svetovnem dnevu Zemlje, ki ga obeležujemo dvaindvajsetega aprila, smo k pogovoru za poljudnejšo razlago podnebnih sprememb povabili vse bolj prepoznavnega in priznanega meteorologa, ki pri svojem profesionalnem delu združuje med drugimi tudi znanja fizike, matematike, tudi kemije, v prepletu z meteorologijo. 

Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, in posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. 

Podnebne spremembe so eden večjih problemov, s katerim se sooča človeštvo, in je natančnost podajanja informacij s strani strokovnjakov izjemno pomembna za spodbujanje zaupanja v javnosti do omenjenega problema.«

Zgodovina fizike podnebnih sprememb sega v leto 1856.

»Družba je napredovala do te mere, da omogoča deležu ljudi ukvarjanje z raziskovanjem, z znanostjo, z odkrivanjem novega in razumevanjem obstoječega. Ta privilegij uživam tudi sam, poklicno se ukvarjam s področjem vremena, podnebja, napovedovanja vremena in razvoja klime, kar mi omogoča pregled nad literaturo, članki, to vsebino tako lahko predajam naprej med javnost.«

Fizikalno napovedljiva dejstva o spremembi podnebja niso novost, vse se je praktično vedelo že dvajset, trideset let nazaj. 

Vzorce mikroplastike najdemo v sloju tal širom sveta, se bo o nas govorilo kot o plastični družbi?

»Mikroplastiko najdemo tako v kopenskih kot ledeniških vzorcih, ta bo zaznamovala dobo, ki se ji reče antropocen. Lahko se bo govorilo o nas kot o plastični družbi, lahko se bo govorilo tudi o fosilni družbi, kajti odtis ogljikovega dioksida v ledenih vrtinah oziroma v kopenskem ledu - ki bo seveda obstal in prešel to naše obdobje ogrevanja, bo za vedno pričal o naših aktivnostih.!«

Od kod teorije zarot?

»Če se odmaknemo od študij klime in se posvetimo bolj študijam vedenjskih vzorcev ljudi, slednje kažejo, da je precej lažje sprejeti poenostavljene, prikupne razlage pojavov, kot pa znanstveno kompleksne razlage, ki terjajo ogromno predznanja, zelo dobro matematično in fizikalno pismenost, poznavanje osnovnih konceptov, s katerimi potem sploh lahko razumemo naprej omenjene posledice. Precej lažje je seveda verjeti poenostavljeni razlagi, kar je praktično princip vseh teorij zarot. Če se vrnemo na osnovne dokaze podnebnih sprememb, obstaja nekaj neizpodbitnih fizikalnih dokazov, zakaj se podnebne spremembe dogajajo in zakaj smo zanje trenutno krivi izključno ljudje.«

Resnica ni vedno prijetna, včasih je znanstveno dejstvo tudi neljubo. 

»Naša velika prednost pred preteklimi civilizacijami, ki so (že)propadle, je v orodjih, ki nam dajejo vpogled v prihodnost, izkoristimo jo. Po drugi strani pa je seveda tudi naše znanje o klimatskih sistemih omejeno. Ne vemo vsega, zato se tudi znanstveni razvoj še dogaja. Ne vemo kakšen bo nadalni potek emisij, to je odvisno od naših družbenih pogodb, od družbenega konsenza - po kakšni poti bomo stopali, pa tudi od – se bom posul s pepelom, neznanja o našem klimatskem sistemu. To neznanje sugerira negotovost, zaradi katere moramo (hitro)zmanjšati emisije toplogrednih plinov.«

Naša doba, v kateri se je razvila človeška civilizacija, je temeljila na dvanajst tisoč letih stabilne klime, zdaj smo to destabilizirali.

Kaj lahko naredimo?

»Ja, glavna stvar je vse napore vložiti v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, omejiti dvig povprečne globalne temperature na dva cela nič stopinj Celzija kot skrajno mero, kar bo preprečilo, da se (skoraj zagotovo) v klimatskem sistemu izognemo izvedbi množice negativnih podnebnih povratnih zank, ki bi ogrevanje oz. nadaljevanje podnebnih sprememb še podaljšalo. 

Napredek v resnem obravnavanju podnebnih spremembe je, tudi podpora javnosti je vse višja, ljudje se zavedamo svojega vpliva s škodljivimi posegi in načinom življenja, koliko smo pripravljeni dejavno in čim prej ukrepati, pa je drugo vprašanje. Toda, imamo dolg. Odplačevanje je lahko boleče, kajti dolgo smo emisije jemali na kredit, ki ga velik del prebivalstva, roko na srce, ne bo odplačeval, ampak ga bodo namesto nas naši zanamci. Je to pošteno? Mislim, da ne. Toda obstaja upanje in tehnološke rešitve so del tega upanja, da lahko uspemo zmanjšati emisije toplogrednih plinov, tudi brez večjih sistemskih sprememb v kakovosti bivanja. 

S pogostim letenjem povzročamo izjemen ogljični odtis. Emisije teh sektorjev so izredno pomembne, emisije bomo na nivoju posameznikov zmanjšali tudi s prehodom iz hrane pretežno živalskega na hrano pretežno rastlinskega izvora.

Imamo sektorje, ki zahtevajo spremembe tudi na naši strani, kot so sektorji aviacije, kmetijstva in rabe tal. Letalstvo je sektor, ki se kot kaže še nekaj časa ne bo uspel okoljsko razogljičiti. Smo pripravljeni spremeniti način bivanja oziroma tipične prehranjevalne vzorce? Moj namen ni preprečevanje, ampak podajanje objektivnih informacij.«

Dr. Žiga Zaplotnik: Posledice, s katerimi se soočamo danes, so plod preteklih neaktivnosti, zanikanja ali zatiskanja oči pred resnico.

Dr. Žiga Zaplotnik je asistent na Katedri za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, ki dela kot raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) v Bonnu, kjer se ukvarjajo z napovedjo vremena, po novem pa tudi z razvojem računalniškega modeliranja vremenskih in podnebnih vzorcev, ki bodo v prihodnje – tako vsaj upajo, poskušali odgovoriti na pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih pojavov. Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. Zakaj prihaja do takšnih vremenskih odklonov in kako lahko ukrepamo s svojimi drugačnimi življenjskimi izbirami?, je bilo osrednje vprašanje pogovora.

Ob Svetovnem dnevu Zemlje, ki ga obeležujemo dvaindvajsetega aprila, smo k pogovoru za poljudnejšo razlago podnebnih sprememb povabili vse bolj prepoznavnega in priznanega meteorologa, ki pri svojem profesionalnem delu združuje med drugimi tudi znanja fizike, matematike, tudi kemije, v prepletu z meteorologijo. 

Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, in posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. 

Podnebne spremembe so eden večjih problemov, s katerim se sooča človeštvo, in je natančnost podajanja informacij s strani strokovnjakov izjemno pomembna za spodbujanje zaupanja v javnosti do omenjenega problema.«

Zgodovina fizike podnebnih sprememb sega v leto 1856.

»Družba je napredovala do te mere, da omogoča deležu ljudi ukvarjanje z raziskovanjem, z znanostjo, z odkrivanjem novega in razumevanjem obstoječega. Ta privilegij uživam tudi sam, poklicno se ukvarjam s področjem vremena, podnebja, napovedovanja vremena in razvoja klime, kar mi omogoča pregled nad literaturo, članki, to vsebino tako lahko predajam naprej med javnost.«

Fizikalno napovedljiva dejstva o spremembi podnebja niso novost, vse se je praktično vedelo že dvajset, trideset let nazaj. 

Vzorce mikroplastike najdemo v sloju tal širom sveta, se bo o nas govorilo kot o plastični družbi?

»Mikroplastiko najdemo tako v kopenskih kot ledeniških vzorcih, ta bo zaznamovala dobo, ki se ji reče antropocen. Lahko se bo govorilo o nas kot o plastični družbi, lahko se bo govorilo tudi o fosilni družbi, kajti odtis ogljikovega dioksida v ledenih vrtinah oziroma v kopenskem ledu - ki bo seveda obstal in prešel to naše obdobje ogrevanja, bo za vedno pričal o naših aktivnostih.!«

Od kod teorije zarot?

»Če se odmaknemo od študij klime in se posvetimo bolj študijam vedenjskih vzorcev ljudi, slednje kažejo, da je precej lažje sprejeti poenostavljene, prikupne razlage pojavov, kot pa znanstveno kompleksne razlage, ki terjajo ogromno predznanja, zelo dobro matematično in fizikalno pismenost, poznavanje osnovnih konceptov, s katerimi potem sploh lahko razumemo naprej omenjene posledice. Precej lažje je seveda verjeti poenostavljeni razlagi, kar je praktično princip vseh teorij zarot. Če se vrnemo na osnovne dokaze podnebnih sprememb, obstaja nekaj neizpodbitnih fizikalnih dokazov, zakaj se podnebne spremembe dogajajo in zakaj smo zanje trenutno krivi izključno ljudje.«

Resnica ni vedno prijetna, včasih je znanstveno dejstvo tudi neljubo. 

»Naša velika prednost pred preteklimi civilizacijami, ki so (že)propadle, je v orodjih, ki nam dajejo vpogled v prihodnost, izkoristimo jo. Po drugi strani pa je seveda tudi naše znanje o klimatskih sistemih omejeno. Ne vemo vsega, zato se tudi znanstveni razvoj še dogaja. Ne vemo kakšen bo nadalni potek emisij, to je odvisno od naših družbenih pogodb, od družbenega konsenza - po kakšni poti bomo stopali, pa tudi od – se bom posul s pepelom, neznanja o našem klimatskem sistemu. To neznanje sugerira negotovost, zaradi katere moramo (hitro)zmanjšati emisije toplogrednih plinov.«

Naša doba, v kateri se je razvila človeška civilizacija, je temeljila na dvanajst tisoč letih stabilne klime, zdaj smo to destabilizirali.

Kaj lahko naredimo?

»Ja, glavna stvar je vse napore vložiti v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, omejiti dvig povprečne globalne temperature na dva cela nič stopinj Celzija kot skrajno mero, kar bo preprečilo, da se (skoraj zagotovo) v klimatskem sistemu izognemo izvedbi množice negativnih podnebnih povratnih zank, ki bi ogrevanje oz. nadaljevanje podnebnih sprememb še podaljšalo. 

Napredek v resnem obravnavanju podnebnih spremembe je, tudi podpora javnosti je vse višja, ljudje se zavedamo svojega vpliva s škodljivimi posegi in načinom življenja, koliko smo pripravljeni dejavno in čim prej ukrepati, pa je drugo vprašanje. Toda, imamo dolg. Odplačevanje je lahko boleče, kajti dolgo smo emisije jemali na kredit, ki ga velik del prebivalstva, roko na srce, ne bo odplačeval, ampak ga bodo namesto nas naši zanamci. Je to pošteno? Mislim, da ne. Toda obstaja upanje in tehnološke rešitve so del tega upanja, da lahko uspemo zmanjšati emisije toplogrednih plinov, tudi brez večjih sistemskih sprememb v kakovosti bivanja. 

S pogostim letenjem povzročamo izjemen ogljični odtis. Emisije teh sektorjev so izredno pomembne, emisije bomo na nivoju posameznikov zmanjšali tudi s prehodom iz hrane pretežno živalskega na hrano pretežno rastlinskega izvora.

Imamo sektorje, ki zahtevajo spremembe tudi na naši strani, kot so sektorji aviacije, kmetijstva in rabe tal. Letalstvo je sektor, ki se kot kaže še nekaj časa ne bo uspel okoljsko razogljičiti. Smo pripravljeni spremeniti način bivanja oziroma tipične prehranjevalne vzorce? Moj namen ni preprečevanje, ampak podajanje objektivnih informacij.«

Nataša Ličen

družbaizobraževanjeokoljenarava

Kulturni utrinki
VEČ ...|25. 4. 2024
Knjiga Dar Poljanski dolini

Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je pripravila predstavitev knjige DAR POLJANSKI DOLINI, avtorice akademikinje ddr. Marije Stanonik. Monografijo, ki zajema literarno ustvarjalnost in raziskovalce besedne umetnosti na območju nekdanjega Loškega gospostva smo predstavili v pogovoru z avtorico.

Knjiga Dar Poljanski dolini

Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je pripravila predstavitev knjige DAR POLJANSKI DOLINI, avtorice akademikinje ddr. Marije Stanonik. Monografijo, ki zajema literarno ustvarjalnost in raziskovalce besedne umetnosti na območju nekdanjega Loškega gospostva smo predstavili v pogovoru z avtorico.

Jože Bartolj

kulturaliteraturaMarija StanonikDar Poljanski dolini

Komentar Družina
VEČ ...|25. 4. 2024
Boštjan Debevec: Brez strahu

Novinarsko častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije je minuli teden sporočilo, da je »ugotovilo kršitve« novinarskega kodeksa v prispevkih o spreminjanju spola. Gre za aktualno temo, ki jo je naš novinar Rok Blažič obravnaval v lanski oktobrski številki Družine.

Boštjan Debevec: Brez strahu

Novinarsko častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije je minuli teden sporočilo, da je »ugotovilo kršitve« novinarskega kodeksa v prispevkih o spreminjanju spola. Gre za aktualno temo, ki jo je naš novinar Rok Blažič obravnaval v lanski oktobrski številki Družine.

Boštjan Debevec

komentar

Spominjamo se
VEČ ...|25. 4. 2024
Spominjamo se dne 25. 4.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 25. 4.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Copyright © Radio Ognjišče 2022