Vrednote v zakonu

Tokrat sta bila gosta v oddaji Za življenje zakonca Perko, ki sta spregovorila o vrednotah v zakonu, vabljeni k poslušanju. 

Kozolci kot edina slovenska etnična arhitektura

V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”. 

Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).

Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij. 

V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta. 

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

doc. dr. Igor Bahovec: Post in vprašanje pravičnosti, svobode in upanja.

Avtor se je posvetili razpravi o pomembnosti posta in njegovem povezovanju z pravičnostjo, osvoboditvijo in miloščino;  o religioznem razumevanju posta ter poudaril pomen molitve in miloščine v osebni veri. Dotaknil  se je tudi vloge množičnih medijev pri prenašanju informacij ter poudaril, da je odrešenje dejstvo, ki zahteva pozornost in vpogled v realnost. Papež Frančišek nas spodbuja k konkretnim korakom in odločitvam za dosego pravičnosti in svobode v družbi. Skupno delovanje za nove vrednote je ključno za ustvarjanje pozitivnih sprememb v svetu.

Človek mora v nekaj verovati in pri nas očitno globoko verujemo v socializem

Očitno je verovanje v transcendentno ena izmed ključnih lastnosti ljudi, da smo se oblikovali kot humana razmišljujoča in socialno organizirana bitja na zemeljski obli. Da v nekaj verjamemo, je očitno osebnostna lastnost. Tudi to, da v nič ne verujemo (izgubimo vero v obče vrednote), je neke vrste verovanje. Osebnostnih lastnosti pa ne moremo kar izgubiti ali jih zanemariti, ker je to v našem genskem zapisu. Sama oblika verovanja ali to, v kaj verujemo, pa je sociološka zadeva. Osebnostne lastnosti se ne spreminjajo (lahko se samo na nekako skrijejo), medtem ko se vrednote in verovanja oblikujejo v socialnem okolju in se s časom lahko spreminjajo.

Dr. Verena in dr. Andrej Perko o težavah pri vzgoji najstnikov

Najstništvo je težko obdobje in zdi se, da je v časih, ko imajo mladi na voljo veliko tehnoloških naprav, vzgoja še težja. Kako mladim postaviti meje? Kako vzgajati z vrednotami in za vrednote?

Franc Mihič: Tradicija slovenskega partizanstva je nesmrtna?

Avtor raziskuje pretresljivo in provokativno temo: Dražgoška bitka in njene dolgotrajne posledice. Ta komentar osvetljuje tragične dogodke v vasi Dražgoše med drugo svetovno vojno, ko so bili mnogi vaščani, vključno z otroki, ženskami in starci, žrtve nemške okupacijske sile. Mihelič analizira kontroverzno odločitev partizanskega vodstva, ki je Dražgoše izbralo za obrambno točko, kljub jasnemu tveganju za civiliste. Razpravlja o moralnih dilemah, pomanjkanju empatije in odgovornosti, ki so zaznamovali ta dogodek, in razmišlja, kako se te teme odražajo v sodobni slovenski družbi. Poslušajte, kako Mihelič komentira vpliv teh dogodkov na nacionalno zgodovino, vrednote in identiteto, ter razkriva dvoličnost in protislovja, ki obdajajo spomin na Dražgoško bitko.

Rektor doma v Tinjah Jože Kopeinig o tokratnem srečanju

Srečanje v Tinjah je nosilo naslov »Viri slovenskih vrednot nekoč in danes«. Gostitelj srečanja, rektor doma v Tinjah Jože Kopeinig je izrazil veselje, da so sogovorniki odprli številne teme. Dejal je, da so slovenske vrednote oblikovale nagibe za dostojanstvo posameznega rojaka in celotne družbe.