Velikonočno praznovanje v Ažli

V Ažli nedaleč od Špetra v Beneški Sloveniji so obnovili tradicijo velikonočne vigilije. Mašo je daroval Čedermac, monsinjor Marino Qualizza. Po poročanju petnajstdnevnika Dom, ki ima mimogrede prenovljeno spletno stran, je bil del vigilije tudi blagoslov velikonočnih jedi. Cerkev je bila polna vernikov, ki sicer hodijo k sobotni večerni slovenski maši v Špeter. Otroci, ki hodijo k dvojezičnemu verouku, so brali prošnje, ljudsko petje pa je spremljal David Clodig. Msgr. Qualizza je v pridigi izrazil veselje nad udeležbo in naglasil, da je velika noč praznik veselja, ki človeka prerodi za svobodo. Po njegovih besedah je izredno tudi to, da se je vstali Jezus najprej prikazal ženam, »ki so bile v judovski družbi manj vredne in njihovo pričevanje ni nič veljalo. Kristus je tako odpravil krivico in vsem ženam vrnil dostojanstvo, ki jim je bilo odvzeto.«

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Novice iz življenja Cerkve dne 23. 2.

• Obletnica smrti Božje služabnice Magdalene Gornik
• Pričevanje nadškofa Turnška v mariborski stolnici v letu molitve
• Pod okriljem SŠK izšel nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov
• Lvovski nadškof o vztrajni veri ukrajinskega naroda po dveh letih vojne

Mozaik dneva dne 4. 12.

• V gospodarstvu pripravljeni na dialog z vlado, a glede njene pobude ostajajo nezaupljivi.
• Izrael razširi kopensko ofenzivo na celotno Gazo, spopadi najsrditejši v osrednjem delu.
• V ospredju obiska misijonarja Opeke v Sloveniji pričevanje in zahvala za vso pomoč.
• VREME: Ponoči in jutri bo oblačno s padavinami.

Božo Rustja: Kdo te razglaša za nekoristnega?!

Po daljšem času sem bil spet v stiku z družino, ki so jo prizadele poplave. To pa zato, ker ima otroka s posebnimi potrebami. Mama je dokaj natančno opisala, kaj vse jim je poškodovala voda. Najprej je kazalo, da ne bo tako velike škode, ko pa so začeli popravljati, se je pokazalo, kako globoko je prodrla voda in poškodovala hišo in vse, kar je v njej. Njene zadnje besede (sicer že pred nekaj časa) so bile: »Do sedaj nismo dobili še nič pomoči. Razen od Karitas. Oni so prvi priskočili na pomoč.«

To je samo eno pričevanje, ki pa govori podobno: od države nismo dobili (še) nič. Karitas je pomagala. Vem, da so mnogi sodelavci Karitas ob poplavah naredili ogromno. Mnogi so prvi priskočili na pomoč. Toda od 20. septembra je vse njihovo delo nekoristno. Tako so namreč tistega dne izglasovali poslanci državnega zbora. Karitas, ki deluje v okviru Cerkve, je skupaj z njo postala nekoristna, saj so poslanci tistega lepega dne verskim skupnostim odvzeli status splošno koristne organizacije. Razumi, kdor moreš.

Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Gorenak ocenjuje, da bi KPK pri Ajanović Hovnik lahko našla elemente koruptivnega ravnanja.

Ob vse več očitkih, povezanih z razpisom za nevladne organizacije, ki se zgrinjajo nad ministrico za javno upravo Sanjo Ajanović Hovnik, so vse glasnejša ugibanja o njenem odstopu. Ne glede na njeno odločitev bodo postopki pred Komisijo za prepričevanje korupcije in policijo tekli naprej. O tem smo se pogovarjali z nekdanjim notranjim ministrom Vinkom Gorenakom.

Odgovori, ki jih išče človeško srce

To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično (Janezov evangelij 21, 24)

Jožica Ličen – Nikolajevo srečanje v Župniji Dolnji Logatec

Gostja enega od Nikolajevih srečanj v Župniji Dolnji Logatec je bila v letošnjem marcu prostovoljka in humanitarna delavka, pa tudi prejemnica Odličja sv. Cirila in Metoda, Jožica Ličen. V oddaji ste slišali njeno pričevanje o začetku dela v Karitas in oranju ledine na različnih področjih pomoči ljudem v stiski, vse od leta 1990 naprej.